Jedro

V postopku je bilo ugotovljeno, da prenesena zemljišča v referenčnem obdobju niso bila v zakupu pri tretji osebi, temveč so bila v lasti dedičev kot prodajalcev. Zato je odločitev upravnega organa, da predpisani pogoji za dodelitev plačilnih pravic niso izpolnjeni, pravilna in zakonita.

Izrek

Tožba tožnika A.A. se zavrže. Tožba tožnice B.B. se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (Agencija) odločila, da se tožničin zahtevek za dodelitev plačilnih pravic iz nacionalne rezerve, zavrne. V svoji obrazložitvi navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnica zemljišča ni prejela s prenosom, bodisi s prodajo ali zakupom ali na podlagi dejanskega ali pričakovanega dedovanja, ki je bilo v referenčnem obdobju v zakupu pri tretji osebi, od kmeta, ki je prenehal s kmetijsko dejavnostjo ali je umrl pred rokom vložitve zahtevka, v okviru sheme enotnega plačila v prvem letu njenega izvajanja. Sklicuje se na določbe 3. člena Pravilnika o dodelitvi plačilnih pravic iz nacionalne rezerve (Pravilnik) in na določbe 20. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1120/2009 (Uredba).

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zoper uvodoma navedeno odločbo zavrnil. Poudarja, da tako Uredba, kot tudi Pravilnik predvidevata dodelitev plačilnih pravic iz nacionalne rezerve le v omejenih primerih, kjer imetnik upravičenih površin zaradi točno določenih razlogov ni mogel uveljavljati zahtevka za prvo dodelitev plačilnih pravic, ki je bila v RS izvedena v letu 2007 in deloma še tudi v letu 2008. Za navedena zemljišča bi lahko lastniki že v letu 2007 uveljavljali dodelitev plačilnih pravic. Pomembno je, od koga upravičenec prejme zemljišča in ali so bila le-ta v referenčnem obdobju v zakupu pri tretji osebi. V konkretnem primeru prenesena zemljišča niso bila v zakupu pri tretji osebi, temveč v lasti dedičev (prodajalcev), zaradi česar niso izpolnjeni pogoji za dodelitev plačilnih pravic.

Tožnika v „pritožbi“, ki jo je sodišče obravnavalo kot tožbo, ugovarjata nepravilno in nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju. Navajata, da je bil zahtevek vložen za kmetijo oziroma zemljišče, ki presega površino (1) enega ha, da do sedaj še ni bil vložen zahtevek za dodelitev plačilnih pravic iz nacionalne rezerve in da je aktivno legitimirana stranka v postopku, KMG-MID ..., zemljišča pridobila z nakupom. Zahtevek za dodelitev plačilnih pravic je vložila tožnica, ki s tožnikom živi v izvenzakonski zvezi in imata kmetijo v skupnem upravljanju. Tožnik pa je dne 27. 11. 2012 kupil še sosednjo kmetijo in jo prenesel v skupno upravljanje. To kmetijo je do leta 1999 oziroma do svoje smrti upravljala C.C. Ker se dediči do leta 2012 niso poenotili o gospodarjenju oziroma upravljanju s to kmetijo, so jo prodali tožniku. Upravnemu organu predlagata, da naj njun zahtevek obravnava kot prvi zahtevek izvajanja kmetijske dejavnosti, ki je bila pripojena v skupno upravljanje obeh tožnikov in v primeru, da upravni organ ugotovi, da je za kupljeno zemljišče potrebno določiti posebno KMG-MID, predlagata, da se tožnici, ki je podala zahtevek, določi instrukcijski rok, v katerem bo lahko svoj zahtevek dopolnila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene in sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Ugotavlja, da tožeča stranka v tožbi želi spremeniti zahtevek po izdaji prvostopne odločbe, kar skladno s predpisi ni dovoljeno. Navedbe tožeče stranke je namreč razumeti, da želi spremeniti razlog vlaganja zahtevka za dodelitev plačilnih pravic iz nacionalne rezerve, kar je prvotno označila kot razlog pod točko B.-za nosilce kmetijskih gospodarstev, ki so se znašli v posebnih razmerah, sedaj pa utemeljuje svojo vlogo kot zahtevek, ki bi ga lahko uveljavljala pod točko A.-nosilci, ki se pričnejo ukvarjati s kmetijsko dejavnostjo. Ker tožeča stranka navaja še možnost, naj se kmetijsko gospodarstvo za potrebe zadevnega postopka razdeli na dva ločena kmetijska gospodarstva, navaja, da navedene spremembe presegajo postopek dodelitve plačilnih pravic, ki je bil uveden na podlagi zahtevka tožene (op. sodišča : tožeče) stranke.

K točki I.: Tožba ni dovoljena.

Po določbi 17. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. V konkretnem primeru pa tožnik v postopku izdaje izpodbijanega akta, ki se glasi na tožnico, ni sodeloval. To pomeni, da tožnik v upravnem postopku, v katerem je bil akt, ki ga tožnik želi izpodbijati, izdan, ni bil stranka (z interesom). Zato tožnik v tem upravnem sporu nima aktivne legitimacije za vložitev tožbe. Zato je bilo treba tožbo v delu, ki se nanaša na tožnika, na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči, ker jo je vložila oseba, ki za njeno vložitev ni aktivno legitimirana.

K točki II.: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za pridobitev plačilnih pravic iz nacionalne rezerve. Po določbi 20. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1120/2009 (Uredba) lahko kmet, ki je s prenosom, bodisi s prodajo, bodisi z zakupom za 6 let ali več, brezplačno ali po simbolični ceni ali na podlagi dejanskega ali pričakovanega dedovanja prejel gospodarstvo ali del gospodarstva, ki je bilo v referenčnem obdobju v zakupu pri tretji osebi, od kmeta, ki je prenehal s kmetijsko dejavnostjo ali je umrl pred rokom za vložitev zahtevka v okviru sheme enotnega plačila v prvem letu njenega izvajanja, prejme pravice do plačila. Po določbi 3. člena Pravilnika o dodelitvi plačilnih pravic iz nacionalne rezerve (Pravilnik) je upravičenec do dodelitve plačilnih pravic iz nacionalne rezerve nosilec kmetijskega gospodarstva, ki je pod pogoji iz 20. člena Uredbe s prenosom prejel upravičene površine, če se je s prenosom preneslo najmanj 1 ha upravičenih površin.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnica dne 28. 3. 2013 vložila zahtevek za dodelitev plačilnih pravic iz nacionalne rezerve na za to predpisanem obrazcu in da je svoj zahtevek uveljavljala na podlagi B. točke, to je za kmetijsko gospodarstvo, ki se je znašlo v posebnih razmerah. Kot dokaz je predložila dne 22. 10. 2012 sklenjeno kupoprodajno pogodbo za nepremičnine, navedene v tej pogodbi, sklenjene med navedenimi dediči (9 dedičev) kot prodajalci in tožnikom kot kupcem.

Med strankama je sporno, ali je tožnica s predloženo kupoprodajno pogodbo izkazala pogoje za dodelitev plačilnih pravic iz nacionalne rezerve v smislu določb 20. člena Uredbe in 3. člena Pravilnika.

Po presoji sodišča je odločitev upravnega organa (tako prvostopenjskega, kakor tudi drugostopenjskega za njim) pravilna. Upravni organ je upravičenost tožničinega zahtevka za dodelitev plačilnih pravic iz nacionalne rezerve pravilno presojal po zgoraj navedenih določbah Uredbe in Pravilnika. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da prenesena zemljišča v referenčnem obdobju niso bila v zakupu pri tretji osebi, temveč so bila v lasti dedičev kot prodajalcev, je odločitev upravnega organa, da predpisani pogoji za dodelitev plačilnih pravic niso izpolnjeni, po presoji sodišča pravilna in zakonita.

Na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati tožbena navedba, da gre za zemljišče večje od 1 ha, saj to med strankama ni sporno. Glede tožbenih navedb v zvezi z zahtevkom sodišče dodaja, da je upravni organ odločil v skladu s tožničinim zahtevkom in da sodišče v upravnem sporu presoja (le) zakonitost izpodbijanega upravnega akta, izdanega na podlagi zahtevka stranke.

Po povedanem je sodišče tožbene ugovore zavrnilo kot neutemeljene, saj je ugotovilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato je tožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.