Jedro

V skladu z določbo prej veljavnega Zakona o zemljiški knjigi iz leta 1995, katerega je treba uporabiti v konkretnem primeru, je bilo mogoče predlog iz 2. odstavka 136. člena cit. zakona predložiti le v roku iz 134. člena tega zakona, to pa je v petih letih od njegove uveljavitve. Navedeni zakon je začel veljati 30. dan po objavi v Uradnem listu RS, to je 16. julija 1995 (glej 149. člen zakona), kar pomeni, da bi moral biti predlog iz 2. odstavka 136. člena zakona vložen najkasneje do 16. julija 2000. Ker je bil predlog vložen šele 06. 10. 2008, tako ne pridejo v poštev pravila iz 2. odstavka 136. člena citiranega zakona, po katerem je sodišče lahko dovolilo vpis, če je sedanji imetnik pravico pridobil s pravnim poslom od knjižnega predhodnika in je edina ovira za njen vpis dejstvo, da na pogodbi niso overjeni podpisi po določbi 22. člena tega zakona, če ugotovi, da overitev ni možna, da ni razloga za dvom o pristnosti podpisa ter da je predložen dokaz, da je bila pogodba predložena davčnemu organu. Odločitev o zavrženju je torej pravilna že iz tega – drugega razloga.

Overjen podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu predstavlja predpostavko za vknjižbo pravice. Zato niti niso pomembne pritožbene sicer materialnopravno zmotne trditve, da overovitev podpisa prodajalca na kupoprodajni pogodbi z dne 09. 12. 1991, št. 466-141/91-A.V., po tedanjih predpisih ni bila potrebna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dovoli se izbris zaznambe zavrnitve vpisa pri stanovanju št. 56 in shrambi 56A stoječe na parc. št. 640/3 in 640/4 z ID št. stavbe 1739-1354, vl. št. 4806, podvl. št. 4806/56, k.o. Z.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor predlagatelja zavrnilo in potrdilo sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani Dn. št. 26533/2008 z dne 28. 11. 2009. 2. Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo predlagatelj. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, da se pritožba s celotnim spisom predloži pritožbenemu sodišču ter predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in izvede vpis lastninske pravice skladno s predlogom predlagatelja, podrejeno pa, da vrne zadevo v novo odločanje. Poudarja, da so bile predlogu predložene listine v originalu in sicer kupna pogodba, sklenjena na podlagi Stanovanjskega zakona, z oblastvenim organom, to je občino, zaradi česar podpisov na listini tako ob njenem nastanku niti kasneje po tedaj veljavnih predpisih ni bilo treba overjati. Druga priložena listina je sklep o dedovanju, ki ga prav tako ni treba posebej overjati, saj gre za listino, ki jo je izdalo naslovno sodišče samo. Tretja listina je kupna pogodba med dedičem in pridobiteljem, overjena pri notarju in zato vsebuje vse potrebne pogoje za vpis v zemljiško knjigo. Zemljiškoknjižnega stanja ni mogoče urejati, dokler ni bil izveden in vpisan etažni načrt, na podlagi katerega so se odprli podvložki. Notarji sicer imajo za nekatere funkcionarje deponirane podpise, tako, da jih je možno overiti tudi za nazaj, vendar šele od leta 1995 dalje, za nazaj pa ne. Sodišče je od predlagatelja zahtevalo neizvedljivo, to je da pridobi overovitev predsednika izvršnega sveta občine iz leta 1991. Sodišče je sicer v izpodbijanem sklepu natančno opisalo, na podlagi katerih predpisov se je odločilo, vendar takšna praksa sodišča ni sprejemljiva. Sodišče od strank ne more zahtevati neizvedljivih dejanj, ki imajo hkrati za posledico izničenje cele verige pridobitnih naslovov. Sklenjeni pravni posli niso nični, nastalo pravno praznino pa je treba regulirati. Predlagatelj je od notarja v Ljubljani preveril informacijo, da se hranijo kot deponirani zgolj podpisi funkcionarjev po letu 1995, pred tem pa ne, ker za to ni bilo zakonite podlage in pravne potrebe. Tako stanje mora biti sodišču znano. Sodišče tako ni imelo podlage za poziv na dopolnitev predloga za overovitev podpisa, temveč bi moralo predlagatelja napotiti na drug postopek, ki bi moral biti sodišču znan, saj ga izvaja Mestna občina Ljubljana, ki v zadevah za dejanskim stanom, kot je predlagateljev, na podlagi vloge izda novo zemljiškoknjižno dovolilo. Predlagatelj meni, da bi sodišče, namesto, da je pozivalo predlagatelja k neizvedljivi pridobitvi overovitve, moralo predlagatelja napotiti na vlogo pravnega naslednika prodajalca. Da je obstoječa praksa sodišča nesprejemljiva, izhaja tudi iz dejstva, da je sodišče v zapuščinskem postopku upoštevalo sklenjeno pogodbo kot veljavno ter izdalo odločbo o dedovanju (v spisu priložen sklep o dedovanju opr. št. II D 144/2000 z dne 13. 06. 2011, Okrajnega sodišča v Ljubljani), sedaj pa tega sklepa ni mogoče vpisati v zemljiško knjigo. Predlagatelj zato predlaga, da sodišče samo odpravi napačno odločbo in jo nadomesti s sklepom o vpisu lastninske pravice v skladu s predlogom predlagatelja, podrejeno pa, da vrne zadevo v ponovno odločanje, saj je predlagatelj na Občini že vložil predlog za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, ki ga v kopiji prilaga tej pritožbi, s predlogom, da se vpis izvede po predložitvi tega novega dovolila zemljiški knjigi pod isto Dn. št., saj bi predlagatelj že prej pridobil tako dovolilo, če bi ga sodišče pravilno napotilo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je predlog za vknjižbo celo prepozen. V skladu z določbo prej veljavnega Zakona o zemljiški knjigi iz leta 1995 (Ur. l. RS, št. 33/95), katerega je treba uporabiti v konkretnem primeru, je bilo mogoče predlog iz 2. odstavka 136. člena cit. zakona predložiti le v roku iz 134. člena tega zakona, to pa je v petih letih od njegove uveljavitve. Navedeni zakon je začel veljati 30. dan po objavi v Uradnem listu RS, to je 16. julija 1995 (glej 149. člen zakona), kar pomeni, da bi moral biti predlog iz 2. odstavka 136. člena zakona vložen najkasneje do 16. julija 2000. Ker je bil predlog vložen šele 06. 10. 2008, tako ne pridejo v poštev pravila iz 2. odstavka 136. člena citiranega zakona, po katerem je sodišče lahko dovolilo vpis, če je sedanji imetnik pravico pridobil s pravnim poslom od knjižnega predhodnika in je edina ovira za njen vpis dejstvo, da na pogodbi niso overjeni podpisi po določbi 22. člena tega zakona, če ugotovi, da overitev ni možna, da ni razloga za dvom o pristnosti podpisa ter da je predložen dokaz, da je bila pogodba predložena davčnemu organu. Odločitev o zavrženju je torej pravilna že iz tega – drugega razloga.

5. Overjen podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu predstavlja predpostavko za vknjižbo pravice (1. odstavek 41. člena ZZK-1 in 1. odstavka 33. člena ZZK-1 pravilno uporabljeno v izpodbijanem sklepu). Zato niti niso pomembne pritožbene sicer materialnopravno zmotne trditve, da overovitev podpisa prodajalca na kupoprodajni pogodbi z dne 09. 12. 1991, št. 466-141/91-A.V., po tedanjih predpisih ni bila potrebna (glej paragrafa 36 in 37 Zakona o zemljiških knjigah; Službene novine kraljevine Jugoslavije, z dne 1. julija 1930, št. 146/LIII/307; glej tudi 17. člen Zakona o overovitvi podpisov itd., Ur. list SRS, št. 29/72) (1).

6. Razen tega pa predlagatelj v ugovoru zoper sklep zemljiškoknjižnega referenta ni navajal, da overovitev ni možna, enostavno ni upošteval zahteve sodišča, da predloži pogodbo z overjenim podpisom prodajalca. Šele - prepozno - v pritožbi omenja, sicer nesubstancirano in nepodprto z dokazi, da gre za neizvedljivo zahtevo, torej zahtevo za pridobitev overovitve podpisa predsednika izvršnega sveta občine iz leta 1991. Za te svoje trditve še v pritožbi ne predloži nobenega dokaza. Zato teh pritožbenih navedb, ki vsebujejo nova dejstva in nove dokaze, sodišče druge stopnje ni smelo upoštevati (1. odstavek 160. člena ZZK-1).

7. Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče zavrniti pritožbo in izpodbijani sklep potrditi ter hkrati dovoliti izbris zaznambe zavrnitve vpisa (2. točka 3. odstavka 161. člena ZZK-1).

(1) Citiran zakon se je kot pravno pravilo uporabljal upoštevaje 4. člen Zakona o razveljavljanju pravnih pravil, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražno okupacijo (Uradni list FLRJ, št. 84/46). Glej tudi Pravno mnenje objavljeno v reviji Pravnik št. 1-3/19786, stran 235, Zbirki sodnih odločb za leto 1977, knjiga II; zvezek I., str. 31/60 in v Poročilu sodne prakse US SR Slovenije, št. II 75, str. 20 in naslednje; pravno mnenje sprejeto na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. 274/75 v zvezi s sklepom Občinskega sodišča Sežana, opr. št. Dn. št. 718/75, z dne 25. 06. 1975.