Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Vsaj v navedenem obsegu ni več mogoče izvršiti tožbenega zahtevka in zato tudi ni pravnega interesa za izdajo začasne odredbe.
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Stroški pritožbe bremenijo tožečo stranko.
Tožeča stranka je dne 26.11.1993 s tožbo zahtevala od tožene stranke vrnitev akceptnega naloga in istočasno predlagala začasno odredbo s katero se SDK prepoveduje vnovčitev akceptnega naloga za 1,010.078,00 sit. Prvostopno sodišče je predlog za začasno odredbo zavrnilo.
Tožeča stranka je v pravočasni pritožbi navedla, da je njena terjatev verjetno izkazana, s tem pa so podani vsi pogoji za izdajo začasne odredbe.
Pritožba ni utemeljena.
Iz navedb tožeče stranke smiselno izhaja, da je odstopila od pogodbe, ker tožena stranka ni izpolnila pogodbe v celoti, saj ni skupaj z blagom izročila deklaracij, ki bi omogočale tožeči stranki nadaljno prodajo tega blaga. Torej je tožnica uporabila pravni institut odstopnega upravičenja iz člena 124 Zakona o obligacijskih razmerjih - zato je dala blago na razpolago in ga ni dolžna plačati, s tem pa je tožena stranka dolžna vrniti akceptni nalog, ki je bil izročen za zavarovanje plačila.
V zvezi z dokumentacijo- deklaracijami, ki bi morale biti potrditvah tožnice priložene trgovskemu blagu, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sicer ne gre za stvarno napako, temveč za neizpolnitev pogodbe, venda je situacija podobna. Tožeča stranka namreč ni navedla za kakšno deklaracijo gre - ali za deklaracijo, ki je bila v pogodbi dogovorjen ali takšno, ki je po predpisih obvezna. S tem pa ni verjetno izkazana pravica do odstopa od pogodbe in ni izkazana terjatev na vračilo akceptnega naloga. Iz predloženih dobavnic, dveh izjav o akceptnem nalogu in popisu blaga ta bistvena okoliščina ni razvidna.
Tožeča stranka je v tožbi-predlogu navedla, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali in predložila dobavnice za 5.945 kosov trgovskega blaga ter seznam blaga na zalogi, ki obsega 2829 kosov. Iz navedenega je mogoče zaključiti, da je razliko 3116 kosov blaga tožnica dolžna plačati. Istočasno tožnica tudi sama navaja, da je nekaj blaga plačala. Za verjeten izkaz dejanskega stanja, ki bi utemeljevalo izdajo začasne odredbe, bi morala tožnica predložiti vso dokumentacijo, na podlagi katere bi se dalo verjetno zaključiti, da ničesar ne dolguje toženi stranki - ta pa je zato dolžna vrniti akceptni nalog. Tako pa iz predložene dokumentacije izhaja, da tožnica tudi ni odstopila od pogodbe za celotno dobavo blaga.
Iz navedb tožnice tudi izhaja, da je tožena stranka predložila sporni akceptni nalog SDK z datumom dospelosti 15.10.1993, ter je SDK do naroka pred sodiščem prve stopnje dne 17.12.1993 izvršila prenos iz bančnega računa tožeče stranke v znesku 500.000,00 sit. Vsaj v navedenem obsegu ni več mogoče izvršiti tožbenega zahtevka in zato tudi ni pravnega interesa za izdajo začasne odredbe.
Prvostopno sodišče je torej pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu člena je odpadel, ker jih stranka ni priglasila.