Ker se dejansko stanje, kot ga zatrjuje tožnik, in dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijani odločbi, ne razlikujeta, si tožnik ne more zagotoviti uspeha v tem upravnem sporu, niti se mu ne more zagotoviti priznanje pravice do BPP (nesklepčnost).
Tožba se zavrne.
1.Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno zastopanje in svetovanje v nepravdnem postopku Okrožnega sodišča v LjubljaniII N 412/2024.
2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka svojo odločitev oprla na 13. in 14. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Toženka je ugotovila, da tožnik z višino svojega dohodka presega cenzus za dodelitev BPP, saj je v obdobju treh mesecev pred vložitvijo prošnje (od 1. 8. 2024 do 31. 10. 2024) prejemal povprečni mesečni dohodek v višini 1.199,61 EUR. Toženka je še izrecno poudarila, da v ta znesek ni vštela zneskov prejetih preživnin, saj je upoštevala tožnikovo izjavo, da preživnine ni prejemal redno. Ker finančni pogoj za dodelitev BPP ni bil izpolnjen, se toženka v presojo izpolnjevanja drugih pogojev niti ni spuščala in je tožnikovo prošnjo kot neutemeljeno zavrnila (2. točka drugega odstavka 37. člena ZBPP).
3.Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pojasnjuje, da toženka ne bi smela upoštevati preživnine pri ugotavljanju njegovega finančnega položaja, ker je ne prejema redno. Tožnik zato sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.
4.Toženka na tožbo ni odgovorila.
5.Tožba ni utemeljena.
6.Tožnik v tožbi zatrjuje le, da toženka pri ugotavljanju cenzusa za dodelitev BPP ne bi smela upoštevati preživnine, ker je ne prejema redno. Ta ugotovitev pa iz izpodbijane odločbe že izhaja. Toženka pri izračunu tožnikovega povprečnega mesečnega dohodka <strong>ni </strong>upoštevala zneskov preživnin. Dejansko stanje, kot ga zatrjuje tožnik, in dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijani odločbi, se ne razlikujeta. Posledično tožnik utemeljuje svojo tožbo z navedbami, ki mu ne morejo zagotoviti uspeha v tem upravnem sporu, niti mu ne morejo zagotoviti priznanja pravice do BPP (nesklepčnost).
7.Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.
8.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj so bile podane le trditve in dokazi, ki nisi pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).