Jedro

Pravična odškodnina je tista, ki je primerljiva z odškodninami, ki jo sodišča prisojajo v bistveno podobnih primerih, hkrati pa pomeni primerno satisfakcijo za oškodovanca v konkretnem primeru.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izrek v celoti glasi: "Tožena stranka je dolžna vsaki od tožnic plačati znesek 2.000.000,00 SIT (dvamilijona tolarjev 00/100), skupaj torej 6.000.000,00 SIT (šestmilijonov tolarjev 00/100), in jim povrniti 104.880,00 SIT (stoštiritisočosemstoosemdeset tolarjev 00/100) pravdnih stroškov, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne." 2. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožnice so dolžne povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 30.000,00 SIT (tridesettisoč tolarjev 00/100) v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, naj vsaki od tožnic plača po 2.500.000,00 SIT, skupaj torej 7.500.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi izgube bližnjega, to je očeta mladoletnih tožnic in zakonca tožnice. Nadalje je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, naj tožnicam povrne 117.990,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper tako sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni.

Navaja, da je sodišče po njenem mnenju prisodilo pretirano visoko odškodnino, ki presega celo njej znane v praksi dosojene najvišje odškodnine v istovrstnih primerih, tako pa tudi zakonski okvir pravične denarne odškodnine. Sodišče niti ni zaslišalo mladoletnih tožnic, temveč zelo visoko odškodnino prisodilo le na podlagi tako vprašljivega dokaza, kot je izjava same prve tožnice.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi določb 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 26/78 - 57/89) prisodi sodišče za pretrpljene duševne bolečine zaradi smrti bližnjega, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje, to opravičujeta, pravično denarno odškodnino. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Na podlagi določbe 1. odstavka 201. člena ZOR lahko ob navedenih pogojih sodišče prisodi pravično denarno odškodnino zakoncu in otrokom tistega, ki je umrl, za njihove duševne bolečine.

Mož prve tožnice in oče mladoletnih tožnic, rojen leta 1961, je umrl v prometni nesreči leta 1995. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja prve tožnice in zakonite zastopnice mld. tožnic ugotovilo, da je med njo in umrlim ter njunima hčerkama obstajala izjemna čustvena navezanost in da so živeli v harmonični skupnosti. Hčerki sta bili ob izgubi očeta stari sedem oziroma osem let. Izguba očeta v teh otroških letih pomeni hud čustven udarec in veliko obremenitev. Hčerki zelo trpita, s travmo pa se bosta morali soočati vse življenje. Vzgoja in odraščanje brez očeta bosta za obe težavnejša, hkrati pa bo to terjalo tudi večje napore njune matere. Za slednjo je pomenila izguba moža hud šok.

Njuna zakonska zveza je trajala več kot deset let, tako da je med zakoncema obstajala močna navezanost in vzajemno zaupanje ter spoštovanje. Prva tožnica moža še vedno pogreša in se ne more zanesti na drugega moškega. Obiskovala je psihiatra in še vedno uživa pomirjevala.

Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pravilno zaključilo, da so tožnice upravičene do denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega, vendar jim je prisodilo previsoko odškodnino. Pojem pravične odškodnine je pravni standard, katerega vsebino določi sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej, upoštevaje, da je treba v bistvenem si podobne primere obravnavati enako in v bistvenem si različne drugače. To seveda ne pomeni, da je ustaljena sodna praksa obvezen pravni vir. A ko gre za škodo, ki v denarju ni ocenljiva in odškodnina ni le njen zrcalni odsev, more biti odločilen kriterij za odmero odškodnine prav primerljivost tako z drugimi primeri prizadetosti iste pravno varovane dobrine, kakor s primeri prizadetosti drugih dobrin.

Individualizirana odškodnina naj tako praviloma ostane v okvirih odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za takšno vrsto škode (primerjalna pravičnost), hkrati pa zadosti posebnim okoliščinam posamezne škode (satisfakcija).

Sodišče druge stopnje je zato na podlagi vseh okoliščin primera, kakor tudi upoštevaje odškodnine, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih, pomen varovane dobrine, namen odškodnine ter to, da ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo, kot primerno za vsako od tožnic določilo odškodnino v višini 2.000.000,00 SIT.

Škoda zaradi duševnih bolečin, ki so jo in jo bodo tudi v prihodnje trpele vse tri tožnice, v ničemer bistveno ne odstopa od škode, ki jo pretrpi otrok, ki v začetku osnovnega šolanja izgubi očeta, oziroma žena, ki v zadovoljnem in že dalj časa trajajočem zakonu izgubi še razmeroma mladega moža. Zato ni razloga, da bi prisojena odškodnina presegala povprečno dosojeno odškodnino v podobnih primerih.

Ni pa utemeljen pritožbeni pomislek, da je sodišče prve stopnje o višini odškodnine odločilo le na podlagi zaslišanja prve tožnice.

Zaslišanje strank je res subsidiarni dokaz, vendar je tak dokaz najbolj primeren za to, da se ugotovi dejstva iz notranjega življenja strank. Za mladoletne stranke se na podlagi določbe 1. odstavka 267. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zasliši njihov zakoniti zastopnik. Drugih dokazov pa tudi tožena stranka ni predlagala.

Sodišče prve stopnje je zato pritožbi na podlagi določbe 4. odstavka 373. člena ZPP delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je vsaki od tožnic prisodilo na 2.000.000,00 SIT znižano odškodnino.

Ker je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je na podlagi določbe 2. odstavka 166. ZPP odločilo tudi o stroških vsega postopka. Sodišče druge stopnje je o povrnitvi stroškov odločilo v skladu z določbo 2. odstavka 154. člena ZPP glede na doseženi uspeh. Tožnice so uveljavljale plačilo odškodnine v skupnem znesku 7.500.000,00 SIT in so od tega v pravdi uspele z zneskom 6.000.000,00 SIT, v presežku pa je v pravdi zmagala tožena stranka.

Tožnice so tako upravičene do sorazmernega povračila stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, in sicer za nagrado odvetniku za sestavo tožbe v višini 800 točk (Odvetniška tarifa - OT, Ur. l. RS, št. 7/95, tar. št. 13/1) in za zastopanje na naroku v višini 400 točk (OT, tar. št. 15/1). Pri tem je vrednost odvetniške točke 87,40 SIT, tako da so upravičene do povračila 104.880,00 SIT. V pritožbenem postopku pa je uspela tožena stranka z 1.500.000,00 SIT, tako da je upravičena do sorazmernega povračila sodne takse za pritožbo, in sicer v znesku 30.000,00 SIT (Zakon o sodnih taksah - ZST, Ur. l. SRS, št. 1-1/90, in RS, št 14/91 - 20/98, tar. št. 3/1), pri čemer je vrednost točke 15 SIT.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90 ,in RS, št. 55/92.