Jedro

Tožničine navedbe o spremembi zakonodaje sicer nakazujejo možnost, da bi bilo obravnavani objekt v prihodnosti mogoče legalizirati, vendar iz teh navedb ne izhaja noben razlog, iz katerega bi ga bilo treba obravnavati drugače, kot je bilo odločeno že z izvršilnim naslovom, namreč kot nelegalno gradnjo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Gradbena inšpektorica Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Kranj, je z izpodbijanim sklepom kot prvostopenjski upravni organ ugotovila, da je 1. točka odločbe gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, OE Kranj, št. 356-02-03-14/2004 z dne 14. 9. 2004, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da mora v roku do 31. 12. 2004 na svoje stroške odstraniti v zemljo vkopano masivno klet, tlorisnih dimenzij 6,35 x 8,0 m ter na njej zgrajeni bivalni objekt – brunarico tlorisnih dimenzij 6,35 x 8,0 m, z dvokapno streho, krito z opečnim strešnikom in z lesenim prizidkom tlorisnih dimenzij 2,45 x 3,30 m, zgrajenim v podaljšku strešine, vse na zemljišču s parc. št. 1427 k.o. ..., in vzpostaviti prejšnje stanje, dne 2. 1. 2007 postala izvršljiva, zato se dovoljuje njena izvršba, poleg tega pa je tožeči stranki postavila tudi naknadni rok za prostovoljno izvršitev navedene obveznosti do 15. 8. 2010. V obrazložitvi te odločbe povzema časovni potek postopka, iz katerega izhaja izvršljivost inšpekcijske odločbe, navaja, da tožeča stranka obveznosti iz te odločbe še ni izpolnila in vsebinsko povzema zakonske določbe, na katere opira svojo odločitev.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ z uvodoma navedeno odločbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi med drugim navaja, da so ugotovitve prvostopenjskega organa o tem, da je inšpekcijska odločba, s katero je bila tožeči stranki naložena odstranitev objekta, postala pravnomočna in da tožeča stranka tega objekta še ni odstranila, pravilne ter da je prvostopenjski organ tudi pravilno uporabil materialno pravo, zato je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Tožeča stranka se s to odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da ima objekt, ki je predmet obravnavane odločbe, lokacijsko dovoljenje, ki ga prilaga tožbi. Poleg tega so v času postopka prenehale veljati določbe Zakona o Triglavskem narodnem parku (Uradni list SRS, št. 17/81 in nadaljnji, dalje ZTNP), ki ga je nadomestil novi zakon o Triglavskem narodnem parku (Uradni list RS, št. 52/10, ZTNP-1) in nekatere določbe Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in nadaljnji, ZGO-1). Tožena stranka bi morala pri odločanju uporabiti predpis, ki je veljal v trenutku odločanja, torej ZTNP-1, po katerem obravnavani objekt leži v tretjem varstvenem območju, za katerega ta zakon ne določa varstvenih režimov kot za prvo in drugo območje. Objekt leži na območju naselja ..., ki predstavlja razpršeno gradnjo, tožeča stranka pa je na Občinsko upravo Bohinj vložila pobudo za spremembo prostorskega plana. Tožena stranka ni upoštevala možnosti posegov, ki so določeni za tretje varstveno območje po ZTNP-1, zato tožeča stranka meni, da ni pravilno uporabila zakona ter sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

Tožba ni dovoljena.

V skladu z določbo 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu določb ZUS-1 je tisti akt, s katerim organ odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke (2. odstavek 2. člena ZUS-1).

Tožeča stranka s tožbo izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe. S tem sklepom ni bilo vsebinsko odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, zato ne gre za upravni akt, kot ga za vodenje upravnega spora zahteva navedena določba ZUS-1. O obveznosti tožeče stranke, da odstrani nelegalno zgrajeni objekt, je bilo namreč odločeno že z inšpekcijsko odločbo z dne 14. 9. 2004, ki v tej zadevi predstavlja izvršilni naslov in na podlagi katere je bil izdan izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe. Z izpodbijanim sklepom se tožeči stranki naložena obveznost le prisilno izvršuje in se o njej ne odloča ponovno, niti se je ne spreminja ali na drug način posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke.

To ne izhaja niti iz tožbenih navedb, saj tožeča stranka ne zatrjuje, da bi naloženo obveznost izpolnila. Njene navedbe o spremembi zakonodaje sicer nakazujejo možnost, da bi bilo obravnavani objekt v prihodnosti mogoče legalizirati, vendar ne iz teh navedb, ne iz določb zakonov, na katere se sklicuje tožeča stranka, ne izhaja noben razlog, iz katerega bi bilo treba ta objekt obravnavati drugače, kot je bilo odločeno že z izvršilnim naslovom, namreč kot nelegalno gradnjo. Kot je bilo že obrazloženo, pa dolžnosti tožeče stranke, vzpostavljene z izvršilnim naslovom, ne morejo biti predmet tega postopka.

Poleg tega v obravnavani zadevi ne gre za primer iz 2. odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Mednje sklep o dovolitvi izvršbe ne sodi.

Ker je tožba vložena zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, jo je sodišče v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Opisano stališče je tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. opr. št. I Up 253/2009 z dne 9. 7. 2009, I Up 100/2009 z dne 21. 10. 2009, I Up 278/2010 z dne 21. 10. 2010 in I Up 265/2010 z dne 3. 2. 2011)