Jedro

Čeprav je predlagani dokaz za odvzem prstnih odtisov materialnopravno relevanten za presojo, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno z določenim sredstvom, pa je bil v tem primeru očitno nepotreben, saj je bilo to dejstvo že povsem jasno in nedvoumno ugotovljeno.

Izrek

Zahteva obsojenega A.J. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni A.J. se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima pravnomočnima sodbama je bila obsojenemu A.J. zaradi poskusa kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom KZ izrečena kazen zapora treh let in šest mesecev, obtožbe za kazniva dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena, grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena in poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ pa je bil oproščen iz razlogov po 1. in 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obsojeni A.J. je zoper obsodilni del sodb vložil "pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje", zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 370. člena ZKP. Navaja, da je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje predlagal, naj se ta sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje, da se dokazovanje dopolni z rekonstrukcijo dogodka in z analizo DNK sledov na zaseženem nožu. S tema dokazoma naj bi dokazal, da je oškodovanko nameraval le prestrašiti, ne pa ji vzeti življenje, kot to ugotavljata izpodbijani sodbi, pa tudi, da so priče izpovedovale neresnično. Z analizo DNK sledov bi dokazal, da nož s črnim ročajem, ki ga je policiji izročila oškodovanka, ni tisti z rjavim ročajem, ki je bil priložen spisu. Pritožbeno sodišče je obsojenčev predlog zavrnilo in mu s tem "odvzelo pošteno sojenje". Predlaga "ugodno rešitev".

Vrhovna državna tožilka na navedbe v zahtevi odgovarja, da zahteva uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati, ter kršitev pravic obrambe, ker da obsojenec postopka ni mogel natančno spremljati, vendar neutemeljeno.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu, ki se je o njem izjavil. Navaja, da postavljeni zagovornik ni v redu opravljal svoje dolžnosti, zato je obsojenec zahteval, da mu predsednik sodišča postavi drugega zagovornika. Predlaga, da Vrhovno sodišče "upošteva njegovo pritožbo".

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojenčeva vloga naslovljena kot "pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje". Pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje je le izjemoma dopustna v primerih, določenih v prvem odstavku 392. člena ZKP, ko je obdolžencu izrečena kazen zapora 20 let, ko je pritožbeno sodišče obsodilo obdolženca, ki je bil na sodišču prve stopnje oproščen, ali je spremenilo odločbo sodišča prve stopnje na podlagi drugačnega dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo po izvedeni glavni obravnavi. V obravnavani zadevi ne gre za nobeno od teh izjem, ko je dovoljena pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje. Ob upoštevanju njene vsebine je Vrhovno sodišče zato, enako kot nižji sodišči, štelo obsojenčevo vlogo kot zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti pa ni utemeljena.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena ter prvega odstavka 421. člena ZKP lahko obsojenec vloži pritožbo zoper pravnomočno sodbo, zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

S trditvami, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je bil obsojenčev namen, da oškodovanki vzame življenje in da je to poskusil storiti z nožem, ki je bil priložen ovadbi, pa obsojenec izpodbija prav pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, česar se z zahtevo ne more uveljavljati. Ne glede na to pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da v pravilnost teh ugotovitev nižjih sodišč ne dvomi in pritrjuje razlogom, s katerimi sta sodišči utemeljili sklep, da je obsojenec nameraval oškodovanki vzeti življenje. Okoliščina, ali je obsojenec storil kaznivo dejanje z nožem z rjavim ali črnim ročajem, sama po sebi ni pomembna, iz ovadbe ter potrdila in zapisnika o zasegu noža pa je povsem jasno, da je policija ovadbi priložila nož, ki ji ga je izročila oškodovanka takoj po storjenem kaznivem dejanju, kot nož, s katerim jo je obsojenec poškodoval. Tudi obsojenec je ta nož na prvem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom dne 20.8.2005 prepoznal. S trditvijo, da je sodišče druge stopnje neutemeljeno zavrnilo obsojenčev dokazni predlog v pritožbi, naj se v ponovljenem postopku opravi rekonstrukcija dogodka in analiza DNK sledov na nožu, zahteva smiselno uveljavlja kršitev obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 3. alinejo 29. člena Ustave, po kateri je vsakemu obdolžencu zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Za tako kršitev postopka gre, če sodišče brez ustreznih razlogov zavrne sprejem materialnopravno relevantnega dokaza, za katerega je izkazana potrebna stopnja verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti, razen če je očitno, da bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov odveč zaradi jasnosti zadeve.

Obsojenec je šele v pritožbi predlagal, da se opravi rekonstrukcija "postopka", ker da je tako predpisano v zakonu in bi sodišče le tako lahko ocenilo, "ali gre za poskus umora". Pritožbeno sodišče je ta predlog zavrnilo, ker obsojenec materialnopravne relevantnosti predloga ni utemeljil. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ta presoja pritožbenega sodišča pravilna, saj obsojenec v pritožbi ni izkazal potrebne stopnje verjetnosti, da bi rekonstrukcija dogodka, če bi bila mogoča, lahko vplivala na drugačno presojo obsojenčevega naklepa, ki ga je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedbe oškodovanke in izvedenskih mnenj.

Obsojenec je v pritožbi tudi predlagal, da se z zaseženega noža vzamejo prstni odtisi (ne pa biološki sledovi za analizo DNK, kot trdi v zahtevi). V drugem odstavku na četrti strani svoje sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je istost noža jasno in nedvoumno ugotovljena in zato ni potrebno zaslišanje policista za razjasnitev te okoliščine. Čeprav ta sodba posebej ni presojala tudi dokaznega predloga za odvzem prstnih odtisov, je s tem smiselno odgovorila tudi na ta predlog, saj je obsojenec z njim izpodbijal pravilnost ugotovitve, da je spisu priloženi nož tisti, s katerim je obsojenec storil kaznivo dejanje. Čeprav je predlagani dokaz materialnopravno relevanten za presojo, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno z določenim sredstvom, pa je bil v tem primeru očitno nepotreben, saj je bilo to dejstvo že povsem jasno in nedvoumno ugotovljeno.

Ker pritožbeno sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo obsojenca za varstvo zakonitosti zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka in tretjega odstavka 92. člena ZKP je obsojenec dolžan plačati povprečnino v zvezi s postopkom z neuspešno zahtevo za varstvo zakonitosti. Po določbah četrtega odstavka 95. člena ZKP lahko sodišče obsojenca oprosti plačila stroškov postopka z zahtevo, če bi bilo zaradi tega ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Sodišče prve stopnje je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka, ker so njegove premoženjske razmere slabe, ima preživninske obveznosti, stroški postopka pa so bili razmeroma visoki, zato bi bilo vzdrževanje obsojenca in njegovega otroka zaradi plačila stroškov postopka ogroženo. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo drugačnih okoliščin o premoženjskem stanju obsojenca, ga je oprostilo plačila povprečnine v postopku z njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti.