Jedro

Iz posojilne pogodbe je razvidno, da je druga toženka podpisala pogodbo kot solidarna dolžnica, zato se v razmerju do tožeče stranke ne more razbremeniti obveznosti plačila celotnega dolga. Tisti, ki je v zavezi solidarnosti, pri vračilu take obveznosti ne bo mogel sklicevati, da je odplačeval svoj delež oziroma prevalil breme odplačevanja na drugega posojilojemalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi istega sodišča, opr. št. VII I ... z dne

22.5.1995, v veljavi v 1. in 3. točki izreka, po katerem morata toženca plačati tožeči stranki znesek 1.158.056,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.1995 do plačila ter izvršilne stroške v znesku 11.653,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.5.1995 do plačila. Tožencema je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 155.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

5.5.2004 do plačila.

Proti sodbi je druga toženka vložila "ugovor" (pravilno: pritožbo) brez opredelitve pritožbenih razlogov. Navaja, da ni podpisala posojilne pogodbe kot solidarna dolžnica. Svoj del posojila je plačevala do leta 1989, do konca svoje redne zaposlitve. Tožba je bila vložena 18.5.1995. Po mnenju pritožbe je glede njene obveznosti upošteven petletni zastaralni rok, skladno z določilom 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. "Sploh pa velja triletni zastaralni rok". Sodišče ni upoštevalo razlogov, ki jih je navedel njen pooblaščenec na naroku za glavno obravnavo dne 5.5.2004. Pritožba nadalje meni, da bi morala tožeča stranka najprej izterjati obveznost od Zavarovalnice, pri kateri je bil zavarovan kredit. Nadalje navaja, da tožeča stranka ni dostavila kartice prometa njenih vplačil. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo odločanje. Obenem predlaga sodišču, naj jo oprosti plačila sodne takse po 168. členu Zakona o pravdnem postopku, saj bi se s tem plačilom občutno zmanjšala sredstva, s katerimi se preživlja.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje se strinja z obrazloženo presojo izvedenih dokazov, zato sprejema prvostopenjsko utemeljitev zoper drugo toženko glede usode tožbenega zahtevka oziroma sklepa o izvršbi, s katerim ji je bilo naloženo v plačilo še neodplačano posojilo v višini 1.158.056,60 SIT, priznane zakonske zamudne obresti, ter stroški postopka.

Pravno izhodišče izpodbijani odločitvi predstavljajo določbe o posojilni pogodbi (557. do 566. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju: ZOR), ki se uporabljajo skladno 1060. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), saj gre za spor iz obligacijskega razmerja (posojilne pogodbe), ki je nastalo pred uveljavitvijo OZ (veljavnost od 1.1.2002). Med materialnopravne obveznosti posojilojemalca spada skladno s

1. odst. 562. člena ZOR njegova dolžnost, da skrbi za to, da prejme posojilodajalec pravočasno in kot je bilo dogovorjeno s pogodbo v rokih in na način (praviloma v mesečnih anuitetah) vrnjeno posojilo, da plača dogovorjene obresti (ki v tej zvezi predstavljajo plačilo za rabo tujega denarja), kakor tudi na zahtevo posojilodajalca da plača zakonske zamudne obresti (ki predstavljajo kazen za prekoračitev roka za plačilo zapadlih mesečnih anuitet), če se nahaja v zamudi. V zvezi z vračilom posojila stranki lahko dogovorita v posojilni pogodbi tako imenovano kasatorično klavzulo (primerjaj teorijo, prof. Cigoj, Komentar ZOR, str. 512). To pomeni, da če posojilojemalec zamudi enega ali več obrokov, je dolžan takoj vrniti celotni znesek posojila posojilodajalcu.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva, ki so med strankama bodisi nesporna bodisi je o njih pravilno sklepalo po dokaznem bremenu pravdnih strank iz 1. odst. 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi z 212. členom ZPP: S posojilno pogodbo z dne 21.11.1987 sta toženca najela pri tožeči stranki posojilo takratnih 14.000.000,00 DIN; s podpisom posojilne pogodbe sta se solidarno zavezala za poplačilo obveznosti tožeči stranki v rokih in na način, v mesečnih anuitetah, kot je razvidno iz posojilne pogodbe; vračilo posojila je bilo zavarovano pri zavarovalnici (11. člen pogodbe); najstarejši neplačan obrok je zapadel v plačilo v avgustu 1993; tožba na vračilo posojila s prištetimi posojilnimi obrestmi in zakonskimi zamudnimi obrestmi (ker je druga toženka bila v zamudi z vračilom) je bila vložena zoper oba toženca 18.5.1995; višino terjatve je tožeča stranka izkazala z izpiskom iz poslovne knjige, pregledom terjatev in kartico prometa (A 1 do A23).

Bistvo solidarne obveznosti (414. člen ZOR) tožencev je v dodatnem zavarovanju pravic posojilodajalca iz posojilne pogodbe, ki se pri takem dogovoru kaže v tem, da ima posojilodajalec pravico (s tožbo) zahtevati od vsakega posojilojemalca celotno izpolnitev obveznosti. To pomeni, da se tisti, ki je v zavezi solidarnosti, pri vračilu take obveznosti ne bo mogel sklicevati, da je odplačal svoj delež (npr. svoj del dolga) bodisi da je prevalil breme odplačevanja na preostalega posojilojemalca, kot je v obrav navanem primeru navajala drugotoženka, in kar naj bi bilo razvidno tudi iz pregleda bančnih terjatev (pa čeprav naj bi se/ali se je to zgodilo na podlagi internega dogovora z drugim dolžnikom). Bistveno je torej, da solidarni dolžnik ostaja v zavezi, dokler obveznost do upnika ni v celoti poplačana, upnikova pravica pa je, da sam izbere, ali bo plačilo celotnega dolga terjal od vsakega dolžnika posebej ali od vseh (obeh) skupaj. Iz posojilne pogodbe (6. člen) je razvidno, da je druga toženka podpisala pogodbo kot solidarna dolžnica, zato se v razmerju do tožeče stranke ne more razbremeniti obveznosti plačila celotnega dolga. S posplošenimi navedbami pritožba tako ne uspe omajati pravilnosti zaključka o solidarni zavezi druge toženke.

Pravilno je bilo obrazloženo tudi o pravici tožeče stranke, ki je tozadevno izbrala, da se poplača neposredno od posojilojemalca, četudi je bilo dogovorjeno zavarovanje posojila pri zavarovalnici.

Nerealizirana pravica do poplačila iz zavarovanja (to je nevložitev zahtevka na vračilo posojila pri Zavarovalnici) tako ni bila ovira za vložitev tožbe zoper toženca, zaradi česar pritožba na tej podlagi neutemeljeno oporeka pasivni legitimaciji. Ker je druga toženka v solidarni zavezi, se tudi ne more braniti z ugovorom, da tožeča stranka ni predložila kartice plačilnega prometa, iz katere bi bila razvidna plačila obrokov posojila, ki naj bi jih sama plačevala tožeči stranki. Solidarno s prvim tožencem namreč odgovarja za plačilo celotnega dolga (stvar njunega internega dogovora s prvim tožencem pa je bila, kako sta se dogovorila za odplačevanje posojila tožeči stranki). V odgovoru na pritožbene navedbe je treba posebej poudariti, da je tožeča stranka uspela dokazati celoten dolg do obeh tožencev z izpiskom iz poslovne knjige, pregledom terjatev in kartico prometa (priloga A 1 do A 23). Gre za dokaze, ki jim druga toženka substancirano ni nasprotovala, torej ni (bilo pred sodiščem prve stopnje) nobenega razloga za dvom o resničnosti, kot jo prikazujejo predloženi listinski dokazi o neplačanih anuitetah posojila.

Nazadnje je treba zavrniti tudi pritožbene navedbe, ki zadevajo odločitev o neutemeljenosti ugovora zastaranja. Iz

3. alineje 10. člena posojilne pogodbe izhaja, da ima banka pravico zahtevati vračilo celotnega dolga z obrestmi in stroški pred pogodbenim rokom, če posojilojemalec ne plača zapadle anuitete ob določenem roku (kasatorična klavzula).

Na podlagi kartice prometa je bilo pravilno ugotovljeno, da je najstarejši neplačani obrok zapadel v plačilo v avgustu

1993. Ker je bila tožba vložena 18.5.1995, petletni zastaralni rok še ni potekel (371. člen ZOR), zato je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo o neutemeljenosti ugovora zastaranja. Za razliko od občasnih terjatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih, in za katere velja krajši triletni zastaralni rok, velja pri sporni terjatvi iz naslova posojila petletni zastaralni rok. To je razvidno zlasti iz dogovora strank o kasatorični klavzuli, ker ta po eni strani utemeljuje naravo posojila kot enotne obveznosti, po drugi strani pa njegova realizacija (kršitev pogodbe) spreminja usodo zapadlosti s pogodbo vnaprej določenih anuitet posojila. Kršitev pogodbe (neplačilo anuitete ob njeni zapadlosti) namreč določa v tem primeru trenutek zapadlosti celotnega posojila, ker od tedaj dalje začne teči rok za zastaranje obveznosti iz naslova (še) neplačanega posojila. Zaradi pogodbene kršitve posojilojemalcev so zapadle vse vnaprej dogovorjene anuitete iz posojilne pogodbe pred pogodbenim rokom. S tem je v tej pravdi prišla do izraza pogodbeno dogovorjena pravica posojilodajalca, da od posojilojemalcev zahteva vrnitev celotnega posojila, glede na zamudo (v kateri se je znašla druga toženka, ker ni pravočasno vrnila posojila ob njeni zapadlosti) pa je prišla do veljave zakonska pravica posojilodajalca (277. člen ZOR), da utemeljeno zahteva od druge toženke še zakonske zamudne obresti od glavnice, in sicer v času njene zapadlosti (to je od 31.1.1995) do plačila.

Ker sodišče prve stopnje ni storilo nobenih bistvenih kršitev določbe pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je bilo treba zavrniti pritožbo kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks odloča skladno s 169. členom ZPP sodišče prve stopnje.