Jedro

Posest se izgubi, če posestnik preneha izvrševati dejansko oblast nad stvarjo. Zgolj začasna neuporaba stvari sicer ne pripelje do prenehanja posesti. Vendar sedemletna opustitev posesti pripelje do izgube posesti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, ki je zahtevala, da toženec v korist tožnice vzpostavi prejšnje posestno stanje na stanovanjski hiši ..., ki stoji na parc. št. 000/2 k.o. X, nemudoma izroči ključe vhodnih vrat stanovanjske hiše in ji omogoči prost vstop in prosto uživanje nepremičnine, in da se vzdrži vseh nadaljnjih takih in podobnih motitvenih ravnanj. Tožencu je naložilo vzpostavitev v prejšnje stanje tako, da omogoči tožnici vstop v to nepremičnino in prosto uživanje nepremičnine ter plačilo pravdnih stroškov. Naložilo je tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožnica sama, brez odvetnice. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Sklep je nenatančen in malomaren. Odločbo je prejela po pooblaščenki v e-priponki in v času epidemije jo je uspela prebrati. Sodnica ne ščiti njenih pravic, ampak jih jemlje in ugaja nasilni toženi stranki in verjame toženi stranki. Sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Oprlo se je na zaslišanje tožnice iz nekega drugega postopka iz leta 2014, N 000/2010 in na zaslišanje iz P 000/2010, ni pa ugotavljalo, kaj se je zgodilo v času motitvenih dejanj. Meni, da so navedbe nekonkretizirane, kar pomeni, da jih ni konkretno obrazložila, sama sodnica pa ne obrazloži, zakaj je izjava tožene stranke bolj pomembna kot glas tožnice. Odselitev iz nekega stanovanja pravno še ne pomeni izgube posesti. Tožeča stranka je izpovedala, da je razpolagala s ključi hiše. Tožena stranka ni dovolila prevzema njene posesti v uporabo. Toženec po svoji pooblaščenki pa pogosto pove tožnici, da je njegov interes imeti celo hišo sam, in da nima pravice uporabljati stanovanja. Samovoljno je hotel vzeti posest. Sklepa ni mogoče preizkusiti. Obe priči sta izpovedali, da se toženec le pripelje in odpelje in tudi on ni imel posesti v tem obdobju. Ko je bila zaslišana kot stranka, je povedala, da je imela v hiši svoje stvari, in sicer garderobo, papirje in gospodinjske pripomočke ter pohištvo. Prihajala je domov na 14 dni za dva do tri dni in prespala v hiši v svoji sobi. Njeno izpovedbo, da ni opustila posesti, niso upoštevali. Njeno izpovedbo je potrdila priča A. A., ki je izpovedala, da je v zadnjih petih letih tožnico videla na tem naslovu, kar lahko prešteje na prst ene roke in le občasno v soboto in nedeljo pride v B. Tožnica je opustila posest zaradi razlogov na drugi strani, kar pričajo sodni postopki (P 000/05, P 000/10, P 000/14, P 000/16, N 000/18, P 000/17 in N 000/17). Sodnica pa je oprla zgolj na izpovedbo tožeče stranke za čas pred izdajo sodne odločbe P 000/10, s katero sodišče njej ni priznalo ustrezne odškodnine za dom. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, in sicer 24. in 30. člen SPZ. Začasna neuporaba stvari še ne pomeni, da je odpadla volja imeti nad stvarjo posest. Tožena stranka nemotene uporabe hiše s strani tožeče stranke ni prerekala. Navajala je, kaj vse je imela v posesti v hiši. Naštela je tudi stvari. Sodišče pa sklepa, da ni navedla relevantnih okoliščin, da stvari uporablja, vzdržuje ali hrani v povezavi z izvrševanjem posesti. To je napačno. Sicer je to vse navedeno v spisu P 000/06. 3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev. Sodišče je upoštevalo njene izpovedbe iz pravde v C. in iz odgovora na tožbo P 000/2006, ker je sama navajala, da od leta 2005 ne živi več v B. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago pravilno uporabilo določbe SPZ, člen 33 in 30. Tožnica v tožbi očita tožencu motenje posesti, in sicer 26. 6. 2018 ter 10. 9. in 11. 9. 2018. Tožena stranka pa je ugovarjala, da tožnica pred spornim časom ni imela posesti nad nepremičnino, opisano v izreku sklepa. Tožnica je trdila, da je imela ključe hiše, da je tam živela, da pa je bila pregnana iz hiše in je ves čas imela v hiši svoje stvari. Tožena stranka pa je trdila, da se je tožnica izselila in s tem izgubila posest. 6. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo zaslišanje tožnice v točki 7 sklepa. Izpovedovala je, da je prihajala domov na štirinajst dni za dva do tri dni, da je tam prespala in hranila svoje stvari, nato pa je opisovala dogodke pred tem, in ki so se začeli leta 2005, ko je morala urejati obseg skupnega premoženja med mamo in očetom. Opisovala je svojo odsotnost iz hiše zaradi udeležbe na različnih izobraževanjih, ki so potekala v drugih krajih in da je bila v letu 2011, 2012 na zdravljenju v negovalni bolnici v H. Nato pa je izpovedovala, da se je brata bala, ker jo je poškodoval v letu 2000 oziroma 2001 in se je zato umikala. Tožena stranka pa je izpovedovala, da se je tožnica odselila v letu 2005 in nato je niso videli prihajati domov. Sodišče prve stopnje je zaslišalo predlagani priči A. A. in D. D. A. A. je povedala, da jo je v zadnjih petih letih mogoče videla, kar pa se lahko prešteje na prste ene roke, priča D. D., neposredni sosed, je izpovedal, da tožnica ni bivala v G., kar bi opazil. Videl jo je le trikrat, ko je prišla policija. Priča E. E. in F. F. pa sta poslali izjavi, da o sporni posesti ne vesta povedati. Tako ni mogoče pritrditi tožnici, da so izpovedbe prič v spisu drugačne kot jih je ocenilo sodišče v sklepu. Sklep tako ima razloge o odločilnih dejstvih.

7. Nato je sodišče prve stopnje ocenjevalo tožničine izpovedbe tudi na podlagi dokazov iz drugih spisov. Na predlog tožeče stranke je vpogledalo v listine iz spisa P 000/2006, ko jo je tožil oče na izselitev. V odgovoru na tožbo je tožnica navedla, da fizično tam večinoma ne živi zaradi neumesnega vedenja očeta in toženca in da se je zaradi miru pred njima fizično umaknila. Navajala je, da ima tam svoje stvari. To je bilo v letu 2006. Tako tožnica ni uspela dokazati, da bi v spornem času imela posest nad stvarjo. Glede na njeno izpovedbo pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je do zatrjevanega motenja od odselitve preteklo že sedem let, in da torej ne gre za začasno opustitev posesti proti tožničini volji. Posest se izgubi, če posestnik preneha izvrševati dejansko oblast nad stvarjo. Zgolj začasna neuporaba stvari sicer ne pripelje do prenehanja posesti. Vendar sedemletna opustitev posesti pa pripelje do izgube posesti.1

8. Tožnica je imela zadosti časa, da bi se vrnila v hišo, če bi res imela posest. Zgolj občasno prihajanje (priča A. A. jo je videla v petih letih največ petkrat, neposredni sosed tudi te izpovedbe ni potrdil), ne pomeni, da je tožnica imela posest. Neposredna posest se izgubi, če posestnik neha izvrševati dejansko oblast na stvarjo (prvi odstavek 30. člena SPZ).

9. Tožnica v pritožbi navaja številne pravde, ki so tekle med pravdnima strankama oziroma tožničnim očetom in tožnico. To navaja zato, da bi dokazala, da je bila primorana pogosto zapuščati dom zaradi grdega odnosa toženca. Vendar je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da je ravno v teh postopkih izpovedovala oziroma pisala, da že od materine smrti (v letu 2004) pogosto odhaja na ... k prijateljicam in se umikala v naravo; po prometni nesreči pa se je odločila, da si poišče stanovanje in po nastanitvi v negovalni bolnišnici je najela sobo v C. in se domov ne vrača več. To je bilo pred 2011 (ugotovitve sodišča pod točko 8 sklepa). To je izpovedovala v zadevi N 000/2010 in po zaprošenem sodišču v C. Tožnica našteva določene opravilne številke, katerih sodišče prve stopnje ni pribavilo. Tožnica se je sklicevala na zadevo P 000/2005 pri Okrožnem sodišču v Kranju in sodišče prve stopnje je ravno iz tega spisa vpogledalo odgovor na tožbo (točka 11 sklepa). Vendar je sodišče pravilno ocenilo, da so vsi ti dogodki bili daleč pred zatrjevanimi motitvenimi dejanji (celo pred letom 2011). Res je, da je v nadaljevanju pravde P 000/2005, kar se je zgodilo vse po motitvenih dejanjih, prišlo do epiloga v smeri, da je tožnica uspela dokazati, da je pokojna mati imela delež na sporni nepremičnini, in da je torej tudi ona dedinja. Vendar v spornem času, to je pred motitvenimi dejanji v letu 2016, tožnica ni imela posesti na hiši2. Tožnica posesti ne bi izgubila, če neodvisno od svoje volje začasno ne bi mogla izvrševati dejanske oblasti nad stvarjo3. Vendar tožnica ni uspela dokazati, da bi se izselila zaradi nasilja tožene stranke. Bili pa so določeni spori v družini. Sodna praksa je štela že enoletno opustitev uporabe stanovanja pred zatrjevanim motenjem posesti kot opustitev dotedanjega načina izvrševanja soposesti na stanovanju4. Tožnica pa za čas od leta 2011 dalje ni uspela dokazati, da bi sporno nepremičnino uporabljala tako, kot je v tožbi trdila.

10. V nekaterih citiranih zadevah pa je tožnica navajala, kako je po njenem mnenju šlo za grdo ravnanje odvetnice tožene stranke (N 000/2018 in N 000/2018). To ne more vplivati na odločanje o obsegu posesti, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo teh tožničinih navedb in jih ni štelo kot dokazne predloge. Zadev, ki so se dogajale po motitvenem ravnanju in tekle v drugih pravdah, pa sodišče prve stopnje očitno ni upoštevalo (I P 000/2018, Priloga A20). Gre za čas, ki ni bil več odločilen za odločanje.

11. Pritožba graja ravnanje sodnice, da so bili povzetki navedb v sklepu nepopolni in malomarni, in da gre za neresno delo sodnice, ki protežira toženo stranko. Gre smiselno za navedbe o izločevanju sodnice, kar pa je v pritožbi prepozno (drugi odstavek 72. člena ZPP).

12. V času, ko so se dogajala očitana motitvena dejanja, je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica več ni imela posesti, saj jo je opustila nekaj let pred tem. Gre za hišo, kjer toženec stanuje. Tožnica se je izselila pred sedmimi leti. Zato se ob ugotovljenem dejanskem stanju v tej pravdi ne more vrniti v hišo tudi kot dedinja.

13. Sodišče je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo smiselno očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sklep ima razloge o odločilnih dejstvih. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje obrazložilo svojo odločitev in nato sklepalo, da tožeča stranka ni dokazala svojih navedb o izvajanju posesti, ne pomeni, da sklep ne bi bil ustrezno obrazložen oziroma imel razloge o odločilnih dejstvih. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

14. Izrek o stroških temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovori na pritožbo pa niso pripomogli k rešitvi te zadeve.

1 Primerjaj razloge VSC sklep Cp 362/2009, VSL sklep I Cp 1955/2016. 2 V teku je po tožničnih navedbah pravda na prepoved vznemirjanja, o tem pa še ni odločeno. 3 Primerjaj R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, stran 186, GV Založba, Ljubljana, 2004. 4 Primerjaj sklep VSL II Cp 1019/1999.