Jedro

Mandatna pogodba, katere predmet je opravljanje pravnih dejanj za naročitelja (mednje sodi prav opravljanje odvetniških storitev), že vključuje pooblastitev mandatarja. To pomeni, da naročiteljeva izjava volje za sklenitev mandatne pogodbe, katere predmet so mandatarjeve storitve zastopanja naročitelja, že samo po sebi vključuje upravičenje za zastopanje - pravico mandatarja, da posle opravi (prim. drugi odstavek 766. člena OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo: - sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 98725/2015 z dne 25. 8. 2015 razveljavilo v prvem odstavku izreka za 1.993,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2015 do plačila in v celotnem tretjem odstavku izreka ter tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo (1. točka izreka), - ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 1.522,60 EUR (2. točka izreka), - ugotovilo, da obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 1.522,60 EUR (3. točka izreka), - zaradi pobota terjatev iz 2. in 3. točke izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 1.293,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 453,58 EUR od 13. 7. 2015 do plačila in od zneska 839,97 EUR od 7. 8. 2015 do plačila (4. točka izreka) in - tožeči stranki naložilo, da toženi stranki plača 711,86 EUR pravdnih stroškov (5. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno temu je predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

6. Po določilu prvega odstavka 458. člena ZPP se sme sodba v postopku v sporu majhne vrednosti izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijanje dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, tako ni dopusten pritožbeni razlog. Zato se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z obširnimi pritožbenimi navedbami, s katerimi tožeča stranka izpodbija dejansko stanje, kot na primer da ji tožena stranka načina sprejemanja svoje pošte ni obrazložila, kdaj je bila tožeči stranki posredovana dokumentacija glede revizije, ali je tožena stranka seznanila tožečo stranko o dnevu vročitve, kdo je na sestankih opozarjal na osemdnevni rok, kaj je izpovedala katera od zaslišanih prič/strank in okoliščine v zvezi z verodostojnostjo njihovih izpovedi, kaj pomenijo interne oznake na dospeli pošti, kdaj je pošta z odločitvijo naročnika v postopku javnega naročanja bila vročena toženi stranki, vsebina listinskih dokazov in njihova (ne)skladnost z izpovedmi prič, katere dokumente je tožeča stranka prejela od tožene stranke, kdaj so bila podeljena pooblastila za zastopanje in njihova vsebina, da je tožena stranka takso za revizijo plačala prostovoljno, itd. 7. Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 458. člena ZPP nanj vezano, izhaja: - da tožeča stranka (odvetniška družba) od tožene stranke (naročnice) zahteva plačilo za odvetniške storitve; - da pravdni stranki na sestanku 21. 5. 2015, kjer sta se dogovarjali o vložitvi revizije, z dokazilom o dejanski vročitvi nista razpolagali in da je tožeča stranka na tem sestanku opozorila na osemdnevni prekluzivni rok za vložitev omenjenega pravnega sredstva; - da je bila pravočasna vložitev zahtevka za revizijo za stranki bistvena; - da tožena stranka na sestanku 21. 5. 2015 tožeči stranki ni izjavila, da ji je bila vročitev Odločitve o oddaji naročila opravljena 18. 5. 2015; - da besede "prejeto" na Odločitvi o oddaji naročila ob oznaki internega delovodnika ni zapisala tožena stranka; - da je bila tožeča stranka na sestanku 21. 5. 2015 seznanjena z načinom prejema Odločitve o oddaji naročila pri toženi stranki (da je bila pošiljka vročena E. d. d., nato pa predana toženi stranki), da datum dejanske vročitve na samem sestanku ni bil znan in da oznaka 485/18.5.2005/JW/MG ne pomeni dejanskega datuma vročitve, temveč le oznako internega delovodnika tožene stranke, - da se je rok za vložitev revizije iztekel 27. 5. 2015, zato je bila revizija, ki jo je tožeča stranka za toženo stranko vložila 28. 5. 2015, zavržena; - tožena stranka je tožeči stranki podelila tri pooblastila: 20. 5. 2015 za vpogled v razpisno dokumentacijo ponudnika P. d. o. o. za dobavo in montažo ter vzdrževanje 26 hitrih polnilnic na A. in 28. 5. 2015 in 10. 6. 2016 za zastopanje v revizijskem postopku JN 1162/2015 za dobavo in montažo ter vzdrževanje 26 hitrih polnilnic na AC in DC na A.; - določitev roka za pravočasno vložitev zahtevka je bila obveznost tožeče stranke, kar ji je bilo naloženo že v okviru naročila za presojo utemeljenosti vložitve zahtevka za revizijo; - tožena stranka je 28. 5. 2015 po navodilu tožeče stranke plačala 18.155,11 EUR takse za revizijo.

8. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni opredelilo do nobenega listinskega dokaza v spisu in da se je zgolj oprlo na personalne dokaze (npr. str. 8 in 16/14 pritožbe), že zaradi njegove nekonkretiziranosti ni utemeljen. Po 3. točki 335. člena ZPP mora pritožba vsebovati tudi pritožbene razloge; te je mogoče obravnavati le, če so dovolj konkretni, sicer se pritožbeno sodišče do njih sploh ne more opredeliti. Do katerih listinskih dokazov se naj sodišče ne bi opredelilo, iz pritožbe ne izhaja dovolj določno. Ne drži pa pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pošte S. P. z dne 28. 5. 2015. Sodišče prve stopnje se je namreč do tega dokaza opredelilo v 24. točki izpodbijane sodbe. Zato kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Neutemeljen je tudi očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do sporočil Jožeta Wallnerja oziroma da se je opredelilo zgolj pavšalno, saj iz pritožbenih navedb ni mogoče razbrati, do katerih pravno pomembnih informacij iz teh sporočil naj se sodišče prve stopnje ne bi bilo opredelilo, pa bi se moralo.

9. Očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana s tem, ko se je sodišče napačno opredelilo do zapisanega besedila "prejeto" na besedilu Odločitev o oddaji naročila, predstavlja pravzaprav izpodbijanje dokazne ocene, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, kar v sporih majhne vrednosti, kakršen je obravnavani, ob upoštevanju določbe prvega odstavka 458. člena ZPP ni dopusten pritožbeni razlog.

10. Očitek o kršitvah iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa tudi ni podan glede tega, kako je sodišče prve stopnje interpretiralo toženi stranki podeljena pooblastila z dne 20. (oz. 21.) 5. 2015 in z dne 28. 5. 2015 (str. 11 in 14 pritožbe). Ti očitki po vsebini predstavljajo očitke o zmotni uporabi materialnega prava, kar pa bo predmet obravnave v nadaljevanju te odločbe. Enako velja za očitke glede presoje ravnanj tožene stranke z vidika skrbnosti, ki se od nje zahteva.

11. Tožeča stranka (odvetniška družba - mandatarka) je za toženo stranko (naročiteljica) opravljala odvetniške storitve na podlagi mandatne pogodbe (766. člen OZ). Mandatarjeva (odvetnikova) obveznost ima značilnost obligacije prizadevanja, kar pomeni, da si mora prizadevati doseči končni interes naročitelja, ki mu mora biti vodilo pri opravljanju posla (prvi odstavek 768. člena OZ), pri tem pa mora ravnati z ustrezno skrbnostjo. Ker je odvetnik profesionalna oseba, je merilo za presojo (ne)skrbnosti ravnanja skrbnost dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ). Mandatar ima pravico do plačila, če svojo storitveno obveznost pravilno izpolni (prvi odstavek 779. člena OZ) - bodisi, da uspešno opravi posel, ali v primeru, ko posla ne opravi uspešno, da si je za njegovo opravo prizadeval z ustrezno profesionalno skrbnostjo in je ravnal v skladu z naročiteljevimi interesi.1

12. V skladu s tretjim odstavkom 768. člena OZ mora mandatar v primeru, če naročitelj ni dal določenih navodil o poslu, ki ga je treba opraviti, upoštevajoč predvsem naročiteljeve interese, ravnati kot dober gospodarstvenik (standard profesionalne skrbnosti). Profesionalna skrbnost je pravni standard, katerega vsebina se določi v konkretnem primeru, pri čemer se presoja, ali sporno ravnanje ustreza skrbnosti, ki se zahteva od tipičnega strokovnjaka z istega področja. V konkretnem primeru se tako presoja nanaša na vprašanje, ali bi povprečno skrben odvetnik ob upoštevanju (neizpodbojne) dejanske ugotovitve, da točen datum vročitve Odločitve o oddaji naročila toženi stranki, od katere se je štel rok za vložitev pravnega sredstva (revizije), na sestanku 21. 5. 2015 ni bil znan, moral prepričati o dnevu vročitve zaradi pravilne določitve izteka roka. Pritožbeno sodišče zato soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka morala tako ravnati; ker ni, pa si posla ni prizadevala opraviti s skrbnostjo, ki bi se od nje zahtevala, zato do vtoževanega plačila za vložitev revizije po računu 15-360-286 ni upravičena.

13. Jasno je, da je za postopek s pravnimi sredstvi ključno, da so ta pravočasno vložena, tako da ne pride do njihovega zavrženja. Interes tožene stranke kot naročnice odvetniških storitev je bil nedvomno ta, da bi bila revizija zoper Odločitev o oddaji naročila pravočasno vložena. Iz dejanskih ugotovitev v prvostopenjskem postopku ne izhaja, da bi tožena stranka tožeči stranki naročila oddajo revizije 28. 5. 2015, kar je bilo en dan prepozno. Ker točnih navodil tožena stranka ni dala (prvi odstavek 768. člena OZ), bi ob upoštevanju prej citirane vsebine tretjega odstavka 768. člena OZ morala tožeča stranka v sodelovanju s toženo stranko natančno dognati, kdaj je do vročitve dejansko prišlo in kdaj se je iztekel rok za sporno pravno sredstvo. Tožeča stranka kot odvetniška družba standardu profesionalne skrbnosti glede štetja rokov za vložitev pravnih sredstev ne zadosti zgolj s sklicevanjem na (tipsko) vsebino pooblastila, da je dolžnost stranke "pojasniti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z zadevo in predložiti vse dokaze ob podpisu pooblastila". Upoštevati je namreč treba, da ima v pravnem razmerju mandatar-naročitelj mandatar značilnost profesionalne osebe, kar od njega terja v konkretnem primeru ustrezna pojasnila in opozorila naročitelju na tiste okoliščine, ki so za izvršitev posla pomembne, da lahko zasleduje naročiteljeve interese pod pogoji, ki so za naročitelja najugodnejši.2 Sklicevanje na prej omenjeno tipsko besedilo pooblastila pa pomeni prelaganje po tretjem odstavku 768. člena OZ zahtevane odgovornosti na naročitelja in s tem kršitev tega kogentnega določila.

14. Materialno pravno zmotno je sklepanje tožeče stranke, da bi morala zaradi pravočasnosti vložitve spornega pravnega sredstva preverjati datum vročitve le, če bi ji tožena stranka za to podelila pooblastilo. Mandatna pogodba, katere predmet je opravljanje pravnih dejanj za naročitelja (mednje sodi prav opravljanje odvetniških storitev), že vključuje pooblastitev mandatarja. To pomeni, da naročiteljeva izjava volje za sklenitev mandatne pogodbe, katere predmet so mandatarjeve storitve zastopanja naročitelja, že samo po sebi vključuje upravičenje za zastopanje - pravico mandatarja, da posle opravi (prim. drugi odstavek 766. člena OZ).3 Pooblastilo, na katerega se sklicuje tožeča stranka, pa za presojo pravic in obveznosti v notranjem razmerju ni pomembno. Pooblastilo je namreč le upravičenost za zastopanje, ki v razmerju do tretjih razkriva obstoj notranjega razmerja med pooblastiteljem (v konkretnem primeru: naročnikom) in pooblaščencem (v konkretnem primeru: mandatarjem), medtem ko na obseg pravic in obveznosti v notranjem razmerju, ki so določene s samo mandatno pogodbo, ne vpliva.4 Bistvena sestavina mandatne pogodbe, katere predmet je odvetniško zastopanje, je pravočasno opravljanje pravnih dejanj za naročitelja. V nasprotnem primeru namreč odvetniško zastopanje zaradi logičnih posledic - zavrženja vloženih pravnih sredstev - nima nobenega smisla. Sklicevanje tožeče stranke na to, da bi morala biti za preverjanje dneva vročitve, ki je sestavni del kontrole pravočasne oprave procesnih dejanj, posebej "pooblaščena", je tako neutemeljeno. Iz enakih razlogov na presojo prav tako ne vpliva okoliščina, kdaj je tožena stranka podpisala pooblastilo za zastopanje glede vložitve revizije (28. 5. 2015), saj je to pomembno le v razmerju do tretjih oseb, medtem ko na obseg pravic in obveznosti, ki so določene v notranjem razmerju, ne vpliva.

15. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je ugotovilo terjatev tožeče stranke do tožene stranke po računu 15-360-286 v višini 453,58 EUR (tj. v preostalem delu tega računa) in po računu 15-360-336 v višini 839,97 EUR, opravilo (procesni) pobot z nasprotno terjatvijo tožene stranke do tožeče stranke iz naslova plačane sodne takse za kasneje zavrženo revizijo zoper Odločitev o oddaji naročila, ki jo je v pobot uveljavljala kot nastalo škodo. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da se tožeča stranka do pobotnega ugovora nasprotne stranke ni podrobneje opredelila, razen da je ugovarjala, da za zamudo roka za vložitev revizije ni odgovorna. Čeprav tožeča stranka pravkar povzeto ugotovitev sodišča prve stopnje v pritožbi izpodbija in navaja, da je pobotni ugovor prerekala, je pritožbeni očitek neutemeljen. Prvič že zato, ker tožeča stranka sploh ne navaja, kdaj v teku prvostopenjskega postopka je trditve tožene stranke prerekala in kaj je v zvezi s tem navedla. Pritožbeni razlogi so tako nekonkretizirani in jih pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Drugič pa zato ne, ker izpodbijanje zmotnih ugotovitev o tem, katera dejstva so neprerekana in s tem priznana (214. člen ZPP) predstavlja uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar ob upoštevanju določbe prvega odstavka 458. člena ZPP ni dopusten pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti. Na podlagi uvodoma povzete dejanske ugotovitve, da je tožena stranka plačala takso za revizijski postopek po nalogu tožeče stranke, je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno presodilo, da je tožeča stranka s tem ravnala protipravno (239. člen OZ). Ker sta se tako terjatev tožeče stranke po vtoževanih računih kot tudi terjatev tožene stranke iz naslova plačane sodne takse terjatvi glasili na denar in bili zapadli, so bili izpolnjeni pogoji po 311. členu OZ5 v zvezi tretjim odstavkom 319. člena ZPP6 za pobotanje, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje tudi v tem delu, zato jih ne bo ponavljalo.

16. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o tem, kdo nosi pravdne stroške.

17. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni zasledilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Sodišče je odgovarjalo zgolj na pritožbene razloge, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka pa sama nosi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj ta v ničemer ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 VSL sklep I Cp 1977/2015. 2 Prim. tudi N. Plavšak v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, četrta knjiga, str. 230. 3 N. Plavšak v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, četrta knjiga, str. 204. 4 Prim. N. Plavšak v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, četrta knjiga, str. 204. Gl. tudi nav. delo, prva knjiga, str. 460. 5 Dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. 6 Če je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna.