Jedro

Trditveno in dokazno breme glede višine dolga je bilo na tožnici, ki mu je s podano trditveno podlago in predloženim dokazilom, kreditno kartico (priloga A 11), zadostila. Trditveno in dokazno breme, da je višina dolga napačna oziroma nižja od vtoževane, pa je bilo na tožencu, ki pa mu le s pavšalnim prerekanjem višine dolga, ni zadostil (7. in 212. člen ZPP).

Za izpodbijanje zahtevka tožnice v delu, ki se nanaša na nedoločnost višine pogodbene zamudne obrestne mere, pritožba nima pravnega interesa, saj nedoločen zahtevek ni izvršljiv, kar je tožencu v korist (359. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v V. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo zneska 208, 78 EUR s pogodbenimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2014 dalje do plačila zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom in sodbo je sodišče prve stopnje dovolilo objektivno spremembo tožbe z dne 1. 7. 2015 in 10. 7. 2015 (I. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 57858/2014 z dne 6. 5. 2014 je razveljavilo v 1. in 3. točki izreka (II. točka izreka). Delni umik tožbe glede zneska 4.310,68 EUR je vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo (III. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15. dneh plačati znesek 49.276,48 EUR s pogodbenimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, to je od dne 16. 4. 2014 dalje do plačila (IV. točka izreka) ter toženo stranko obvezalo na plačilo zneska 208,78 EUR, skupaj s pogodbenimi zamudnimi obrestmi od dne 13. 6. 2014 dalje do plačila (V. točka izreka) ter na plačilo 74,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila (VI. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.514,50 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do prenehanja obveznosti, v roku 15 dni pod izvršbo.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pri odločanju o zahtevku je sodišče prve stopnje prekoračilo pooblastila in toženi stranki v nasprotju z zahtevkom tožeče stranke naložilo v plačilo znesek 208,78 EUR, ki ga je tožeča stranka vtoževala od A. A., ki ni stranka v postopku. Nadalje je sodišče prve stopnje glede zapadlosti terjatve spregledalo, da je obveznost glavnega dolžnika zapadla, kot izhaja iz kreditne kartice, šele 16. 12. 2013 in ne 18. 11. 2013. Do navedbe o zapadlosti 16. 12. 2013 se sodišče sploh ni opredelilo. Navedena okoliščina, ki spada med procesne kršitve, pa je tako vodila do zmotne uporabe materialnega prava, kot tudi napačne ugotovitve dejanskega stanja. Nadalje je sodišče toženo stranko neupravičeno obsodilo tudi na plačilo stroškov opominov, stroškov izterjave in sodnih stroškov, ki so navedeni v kreditni kartici tožeče stranke. Zmotno je štelo, da tožena stranka ni dokazala, da ji Tarifa tožeče stranke ni bila dostopna. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena do plačila zamudnih obresti od zneska, ki ga je brezobrestno prejela od Banke, pri čemer dejanskih razlogov za to odločitev v napadeni sodbi sploh ni podalo. Tožena stranka je namreč trdila, da je tožeča stranka dolžna prejeto akontacijo vračati Banki brezobrestno v razmerju 70:30, zaradi česar zaradi prejete akontacije v znesku 30.021,89 EUR ni upravičena zaračunavati zamudnih obresti, saj s tem denarjem prosto razpolaga in ji v tem delu ne nastaja škoda. To stališče še potrjuje dejstvo, da tožeča stranka v primeru neuspeha izterjave terjatve Banki prejete akontacije Banki sploh ni dolžna vrniti. Tako je glavni dolžnik, če že, s plačilom zneska 3.021,89 EUR v zamudi zgolj do dneva, ko je tožeča stranka prejela akontacijo po zavarovalni polici. Sodba sodišča v tem delu ni obrazložena. Sodišče prve stopnje je dokazno breme vezano na višino terjatve v nasprotju z veljavnim materialnim pravom prevalilo na toženo stranko. Zavzelo je stališče, da bi morala tožena stranka v dokaz svojih navedb predložiti lasten obračun glede višine terjatve, kar pa je glede na naravo spora in položaj strank, nesmiselno in nedopustno. Tožena stranka v nadaljevanju izpostavlja še to, da je zahtevek tožeče stranke v delu, kjer so opredeljene obresti nedoločen in kot takšen v nasprotju z razlogi odločitve sodišča prve stopnje. Višina zamudnih obresti je v predmetnem postopku ključnega pomena, to dejstvo je obrazložitvi navedeno, v izreku pa ni vsebovano.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnica kot kreditodajalka od toženca kot solidarnega poroka vtožuje terjatev na podlagi kreditne pogodbe z dne 25. 2. 2013 in aneksa št. 1 h kreditni pogodbi z dne 20. 8. 2013. 6. Pritožbeni očitek, ki izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, kdaj je toženčeva obveznost po kreditni pogodbi zapadla, ni utemeljen. Kot je razvidno iz aneksa št. 1 h kreditni pogodbi z dne 20. 8. 2013, je obveznost po kreditni pogodbi z dne 25. 2. 2013, ki sta jo sklenili tožnica kot kreditodajalka ter družba C. d.o.o. kot kreditojemalka, h kateri je toženec pristopil kot solidarni porok, zapadla v plačilo 18. 11. 2013. Zmotno je pritožbeno stališče, da se prvo sodišče ni opredelilo do njegove trditve, da je dolg zapadel šele 16. 12. 2013, saj je v točki 34. obrazložitve utemeljenost njegove trditve izrecno zavrnilo, sklicujoč se na določila aneksa h kreditni pogodbi z dne 20. 8. 2013. Zato očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljena.

7. Pritožbeni očitek, ki izpodbija toženčevo dolžnost poravnati stroške opominjevalnega postopka ter stroškov izterjave, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno navedlo pravno podlago, na podlagi katere je tožnik obvezan plačati tožnici izpostavljene stroške, z višino katerih je bil,(1) kot izhaja iz kreditne pogodbe, ki jo je podpisal, tudi seznanjen. Zato pritožbeni očitek, ki graja ugotovljeno dejansko stanje glede seznanitve toženca z njihovo višino, ni utemeljen.

8. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno razporedilo trditveno in dokazno breme glede višine dolga po kreditni pogodbi, ni utemeljen. Trditveno in dokazno breme glede višine dolga je bilo na tožnici, ki mu je s podano trditveno podlago in predloženim dokazilom, kreditno kartico (priloga A 11), zadostila. Trditveno in dokazno breme, da je višina dolga napačna oziroma nižja od vtoževane, pa je bilo na tožencu, ki pa mu le s pavšalnim prerekanjem višine dolga, ni zadostil (7. in 212. člen ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica sklenjeno zavarovalno pogodbo zavarovala z zavarovalno polico pri Banki d.d. Na podlagi 16. člena Splošnih pogojev Banke d.d. zavarovanja kreditov za pripravo na izvoz, ki so sestavni del zavarovalne police (KLK/...) z dne 13. 3. 2013 in dodatka z dne 20. 8. 2013, ki določa, da Banka v primeru izplačila zavarovalnine izterjavo svoje terjatve do dolžnika prenaša na kreditodajalko tožnico, je sodišče materialnopravno pravilno zaključilo, da izplačilo zavarovalnine na višino dolga glavnega dolžnika po kreditni pogodbi z dne 25. 2. 2013, v ničemer ne vpliva. Zato toženčev ugovor, ki se nanaša na zapadlost plačila dela dolga, češ da tožnica ni upravičena do zamudnih obresti od zneska 30.021,89 EUR, ki ga je prejela s strani Banke kot akontacijo, ni utemeljen, saj toženec kot solidarni porok na podlagi tretjega odstavka 1019. člena OZ odgovarja upniku enako kot glavni dolžnik. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodba v tem delu ni obrazložena, saj je sodišče prve stopnje za svojo odločitev navedlo jasne razloge v 42. točki obrazložitve, ki jih kot pravilne sprejema tudi pritožbeno sodišče. Zato pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

10. Za izpodbijanje zahtevka tožnice v delu, ki se nanaša na nedoločnost višine pogodbene zamudne obrestne mere, pritožba nima pravnega interesa, saj nedoločen zahtevek ni izvršljiv, kar je tožencu v korist (359. člen ZPP). Zato pritožbene navedbe v tem delu pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača. 11. Pritožbeni očitek, ki se nanaša na plačilo zneska 208,78 EUR iz naslova pogodbenih obresti, česar tožnica s tožbo ni zahtevala od toženca, temveč od A. A., ki ni stranka tega postopka (česar tožnica s popravo modifikacije tožbe na list. št. 59 ni popravila), je utemeljen. Ker tožnica navedeni znesek vtožuje od osebe, ki ni stranka tega postopka, zahtevek v tem delu ni sklepčen. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v V. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

12. Ker je pritožba delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in izpodbijano sodbo v V. točki izreka spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo 208,78 EUR s pogodbenimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2014 dalje do plačila zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP). Ker se je po spremembi sodbe sodišča prve stopnje uspeh tožeče stranke zgolj neznatno spremenil pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ni posegalo. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker je pritožnik s pritožbo uspel le v neznatnem delu, odgovor na pritožbo, ki ga je vložila tožeča stranka, pa k hitrejši rešitvi zadeve ni pripomogel (155. člen ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, da sta pravdni stranka dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. in 155. členom ZPP).

Op. št. (1): Sklep o višini obrestnih mer tožnice in Tarifa nadomestil tožnice.