Jedro

V primeru, ko sodišče meritorno odloči, da neko premoženje ne sodi v skupno premoženje zakoncev, odločanje o istem vprašanju ni več možno. Posledica odpovedi zahtevku je izdaja sodbe, s katero se tožbeni zahtevek zavrne. V obravnavani zadevi bi to pomenilo meritorno odločitev, da nepremičnina ID znak parcela 0000 28/2 ne spada v skupno premoženje pravdnih strank.

Situacija ni primerljiva s situacijo, če tožnik ne bi vložil tožbe ali pa če bi tožbo umaknil. V obeh primerih bi namreč toženka lahko vložila tožbo na ugotovitev, da nepremičnina sodi v skupno premoženje zakoncev. Če pa bi sodišče izdalo sodbo na podlagi odpovedi, zaradi meritornosti odločitve in učinka ne bis in idem toženka takšne tožbe ne bi več mogla vložiti. Tožnikova odpoved zahtevku bi pomenila razpolaganje z zahtevkom, s katerim stranke ne morejo razpolagati, saj bi morebitno razpolaganje poseglo v pravico nasprotne stranke do dostopa do sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni priznalo tožnikove odpovedi zahtevku in odločilo, da se bo pravdni postopek nadaljeval brez izdaje sodbe na podlagi odpovedi.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče prizna odpoved tožbenemu zahtevku ter izda sodbo na podlagi odpovedi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je 12. 2. 2021 v skladu s prvim odstavkom 317. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju: ZPP) izjavil, da se izrecno in nepogojno odpoveduje tožbenemu zahtevku, ki je vsebovan v tožbi z 20. 11. 2019. S tožbo je zahteval, da se kot skupno premoženje pravdnih strank ugotovi nepremičnina ID znak parcela 0000 28/2 in vsa oprema in pohištvo v stanovanjski hiši ter da delež tožnika na nepremičnini znaša 80 %, toženke pa 20 %. Toženka odpovedi zahtevku ni nasprotovala.

Tožnik se je odpovedal tožbenemu zahtevku, ker nepremičnina ID znak parcela 0000 28/2 predstavlja njegovo posebno premoženje. Po novejši sodni praksi zakoncu, ki vlaga v skupno premoženje, ki je nepremičnina, katere izključni lastnik je drug zakonec, glede njegovih vlaganj po 74. členu Družinskega zakonika2 (v nadaljevanju: DZ) ostane samo terjatev do izplačila deleža vlaganj v nepremičnino, ne omogoča pa nastanek stvarne pravice. Ker je tožnik ugotovil, da je njegov tožbeni zahtevek pravno neupošteven in v nasprotju z njegovim pravnimi interesom, se mu je odpovedal. Če bi sodišče toženki priznalo (so)lastninsko pravico, bi bila takšna odločitev nezakonita, če pa bi zahtevek zavrnilo, bi bili za tožnika učinki enaki, kot če bi sledilo njegovi izjavi o odpovedi zahtevku. Tožnik opozarja, da bi moralo sodišče najprej presojati, ali je v zadostni meri izkazal, da nepremičnina, na katero se nanaša tožbeni zahtevek, spada v njegovo posebno premoženje in šele nato odločiti o odpovedi zahtevku. Če bi sodišče zaključilo, da je, potem ne more biti oškodovanja toženke, saj ta, četudi bi bila prikrajšana za vložitev nove tožbe, ne bi mogla uspeti z zahtevkom, da je nepremičnina ID znak parcela 0000 28/2 skupno premoženje.

Po mnenju tožnika je napačen sklep sodišča prve stopnje, da odpoved zahtevku predstavlja razpolaganje strank, ki pripelje do učinka, ki po materialnem pravu ni mogoč, saj ima toženka le zahtevek iz naslova vlaganj, ni pa upravičena zahtevati obsega in deležev na skupnem premoženju, zato je tožnikovo razpolaganje na način odpovedi mogoče in dovoljeno.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tem, ali v primeru, ko se tožnik odpove tožbenemu zahtevku, sprejeti njegovo razpolaganje in izdati sodbo na podlagi odpovedi, v skladu s tretjim odstavkom 317. člena ZPP dolžno upoštevati tudi tretji odstavek 3. člena ZPP, ki pravi, da sodišče ne prizna razpolaganja strank, ki nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom. Sodišče torej ne izda sodbe na podlagi odpovedi zahtevku, če spozna, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da v primeru, ko sodišče meritorno odloči, da neko premoženje ne sodi v skupno premoženje zakoncev, odločanje o istem vprašanju ni več možno. Posledica odpovedi zahtevku je izdaja sodbe, s katero se tožbeni zahtevek zavrne. V obravnavani zadevi bi to pomenilo meritorno odločitev, da nepremičnina ID znak parcela 0000 28/2 ne spada v skupno premoženje pravdnih strank.

6. Tožnik sicer v pritožbi navaja, da bi pred izdajo sodbe na podlagi odpovedi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, če je v zadostni meri izkazal, da gre v zvezi z nepremičnino, na katero se nanaša tožbeni zahtevek, za njegovo posebno premoženje, in šele nato odločiti o odpovedi zahtevku. A vendar to ne drži. Po prvem odstavku 317. člena ZPP namreč sodišče v primeru, če se tožnik do konca glavne obravnave odpove tožbenemu zahtevku, izda _brez nadaljnjega obravnavanja_ sodbo, s katero zavrne tožbeni zahtevek. »Brez nadaljnjega obravnavanja« pomeni, da sodišče v primeru, če niso podane okoliščine iz tretjega odstavka 3. člena ZPP, ne ugotavlja več nobenih dejstev in tudi ne izvaja dokazov, ampak samo še izda sodbo. Sodišče tako ne bi ugotavljalo, ali je tožnik zadosti izkazal, da nepremičnina sodi v njegovo posebno premoženje, ampak bi samo izdalo sodbo, s katero bi zavrnilo tožbeni zahtevek. S pa bi bila odvzeta pravica toženki, da (v primeru, če tožnik nima interesa) uveljavlja, da nepremičnina sodi v skupno premoženje zakoncev.

7. V pritožbi tožnik opisuje in dokazuje razloge, zaradi katerih meni, da nepremičnina sodi v njegovo posebno premoženje, vendar lahko toženka meni drugače in drugačne dejanske trditve tudi dokazuje. In temu je ravno namenjen pravdni postopek. V tem trenutku se pritožbeno sodišče ne ukvarja z vprašanjem (ne)utemeljenosti morebitnega takšnega tožbenega zahtevka, ampak odloča o dopustnosti enostranske odpovedi zahtevku.

8. Situacija ni primerljiva s situacijo, če tožnik ne bi vložil tožbe ali pa če bi tožbo umaknil. V obeh primerih bi namreč toženka lahko vložila tožbo na ugotovitev, da nepremičnina sodi v skupno premoženje zakoncev. Če pa bi sodišče izdalo sodbo na podlagi odpovedi, zaradi meritornosti odločitve in učinka _ne bis in idem_ toženka takšne tožbe ne bi več mogla vložiti.

9. Pritožbeno sodišče zato soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da bi tožnikova odpoved zahtevku pomenila razpolaganje z zahtevkom, s katerim stranke ne morejo razpolagati, saj bi morebitno razpolaganje poseglo v pravico nasprotne stranke do dostopa do sodišča. 10. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožnik ni uspel s pritožbo, zato sam trpi njene stroške (154. in 165. člen ZPP).

1 Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami. 2 Uradni list RS, št. 15/2017, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami.