Jedro

Okrožno sodišče v Ljubljani nima lastne pravne osebnosti in zato tudi ne more biti stranka postopka; je pa nedvoumno, da ima sposobnost biti stranka Republika Slovenija, v katero je kot državni organ, pristojen za izvajanje sodne oblasti, vključeno sodišče. Z vidika pravne identitete gre tako za eno in isto osebo (gre le za pomanjkljivo označbo in ne za drugo osebo postopka).

Izrek

I. Pritožba zoper sklep z dne 22. 3. 2019 se zavrne in se izpodbijana 2. točka izreka sklepa potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep z dne 13. 8. 2019 se delno ugodi in se v izpodbijanih I. in II. točki izreka sklep spremeni tako, da se ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 20. 3. 2019 ugodi in se izvršilni postopek v celoti ustavi.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (v III. točki izreka glede odločitve, da dolžnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka) sklep potrdi.

III. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**O pritožbi zoper sklep z dne 22. 3. 2019:**

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izvršbo, dovoljeno s sklepom o izvršbi z dne 20. 3. 2019, delno ustavilo za dne 20. 3. 2019 plačanih 2.381,62 EUR (1. točka izreka), odločilo, da je dolžnik dolžan upniku v 8 dneh povrniti 11,42 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka) in predlog upnika zavrnilo v delu, v katerem je zahteval povračilo nadaljnjih izvršilnih stroškov v znesku nad 11,42 EUR (3. točka izreka).

2. Odločitev v 2. točki izreka s pravočasno pritožbo izpodbija dolžnik. Navaja, da je z nakazilom dne 22. 3. 2019 v znesku 191,63 EUR poravnal tudi stroške izvršilnega postopka in je dejansko upniku plačal več, kot mu gre po sklepu o izvršbi in sklepu z dne 22. 3. 2019. Ker upnik kljub plačilu celotne terjatve svojega predloga ni umaknil, je bil v izogib dvojnemu plačilu prisiljen vložiti pritožbo. Predlaga, da se sklep v izpodbijanem delu razveljavi in se izvršba ustavi, upniku pa se naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Prav tako pritožbo vlaga iz razloga, ker je sodišče sklep o izvršbi izdalo zoper dolžnika, ki ni ne fizična ne pravna oseba in ne more biti stranka postopka.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano odločitev preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Sodišče mora pri tem, ali je upnik upravičen od dolžnika zahtevati priglašene stroške postopka, presoditi, ali so izpolnjeni vsi pogoji za odmero stroškov, in sicer, ali so stroški postopka priglašeni pravočasno (osmi odstavek 38. člena ZIZ), ali so stroški potrebni za izvršbo in ali so priglašeni stroški upniku dejansko nastali (peti odstavek 38. člena ZIZ).

7. Izpodbijana odločitev o naloženih stroških upnikovega delnega umika predloga za izvršbo je pravilna. V predmetni zadevi je upnik 28. 2. 2019 vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, to je sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 13916/2010 z dne 12. 9. 2018. S sklepom o izvršbi z dne 20. 3. 2019 je sodišče predlagano izvršbo dovolilo, in sicer je dovolilo izterjavo glavnice v višini 2.381,62 EUR in stroškov izvršilnega predloga, ki jih je odmerilo na 158,22 EUR. 20. 3. 2019 je dolžnik upniku prostovoljno poravnal glavnico, zaradi česar je upnik v tem delu svoj predlog za izvršbo skladno z določbo 43. člena ZIZ umaknil. Sodišče prve stopnje je zato s sklepom z dne 22. 3. 2019 dovoljeno izvršbo delno ustavilo za plačanih 2.381,62 EUR ter dolžniku naložilo v plačilo stroške upnikovega delnega umika (izpodbijana 2. točka izreka). Ta sklep je bil upniku vročen 29. 3. 2019. 8. Sodišče prve stopnje je skladno z določbo 38. člena ZIZ pravilno ugotovilo, da so bili navedeni stroški za izvršbo potrebni, zato jih je utemeljeno odmerilo in naložilo v plačilo dolžniku. Na pravilnost te odločitve namreč dejstvo, da je dolžnik nato še istega dne, torej 22. 3. 2019, upniku poravnal še znesek 191,63 EUR, s katerim je glede na izračun terjatve poleg stroškov iz sklepa o izvršbi poravnal tudi v tem sklepu odmerjene stroške, ne more vplivati. Same višine odmere pritožba niti ne izpodbija, nenazadnje pa so bili s strani dolžnika ti stroški tudi prostovoljno plačani. Neutemeljeni so tako tudi pritožbeni očitki, da lahko ob takšni odločitvi pride do dvojnega plačila stroškov. Dolžnik bi namreč v takšnem primeru lahko veljavno ugovarjal, da je zahtevana terjatev že poravnana (primerjaj 8. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ), tudi sicer pa je bilo z nadaljnjo odločitvijo sodišča, ki bo obrazložena v nadaljevanju tega sklepa, ugovoru dolžnika ugodeno in izvršilni postopek v celoti ustavljen.

9. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o podani absolutni kršitvi določb postopka zaradi nepravilne označbe stranke postopka. Po prvem odstavku 76. člena ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ) je stranka postopka lahko vsaka fizična ali pravna oseba. Pravna oseba je lahko le Republika Slovenija (prvi odstavek 7. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije). Okrožno sodišče v Ljubljani tako nima lastne pravne osebnosti in zato tudi ne more biti stranka postopka; je pa nedvoumno, da ima sposobnost biti stranka Republika Slovenija, v katero je kot državni organ, pristojen za izvajanje sodne oblasti, vključeno sodišče. Z vidika pravne identitete gre tako za eno in isto osebo (gre le za pomanjkljivo označbo in ne za drugo osebo postopka). Napačna označitev v predlogu in odločbah sodišča prve stopnje namreč ni nujno odločilna. V takšnih primerih, kot je obravnavani, je namreč tako strankam kot sodišču popolnoma jasno, da so sodišča vključena v Republiko Slovenijo, ki ima lastnost stranke postopka.1 Označba Okrožnega sodišča v Ljubljani kot dolžnika tako predstavlja odpravljivo procesno pomanjkljivost, ki pa jo je Republika Slovenija z vložitvijo pravilno označenega ugovora in pritožbe z dne 29. 3. 2019 že popravila (prvi odstavek 81. člena ZPP), popravo pa je upoštevalo tudi sodišče druge stopnje.2

10. Glede na navedeno je pritožba dolžnika neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in izpodbijano odločitev potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

**O pritožbi zoper sklep z dne 13. 8. 2019:**

11. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnika z dne 29. 3. 2019 zoper sklep o izvršbi z dne 20. 3. 2019 delno ugodilo, in sicer za dne 22. 3. 2019 plačanih 191,63 EUR in postopek v celoti ustavilo (I. točka izreka), v preostalem delu je ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da stranki sami nosita svoje stroške ugovornega postopka (III. točka izreka).

12. Zoper sklep se zaradi kršitev določil postopka, napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanje ter posledično napačne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje dolžnik. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, ki naj ugovoru dolžnika v celoti ugodi in sklep o izvršbi razveljavi ter predlog upnika zavrže, podrejeno, da sklep spremeni tako, da izvršbo ustavi ter ugodi pritožbi dolžnika zoper sklep o naložitvi stroškov umika. Navaja, da mu iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni jasno, v katerem delu sodišče ugovoru dolžnika ni ugodilo. Očitno je sodišče spregledalo, da je v vmesnem času izdalo sklep o umiku, ki je postal pravnomočen še preden je sodišče izdalo izpodbijani sklep o ugovoru dolžnika. Sodišče je izvršilni postopek ustavilo v celoti, s čimer je bistveno kršilo določbe postopka, saj ne more ustaviti postopka preden ne odloči o vseh vlogah in pravnih sredstev strank postopka. Ugovor dolžnika je v celoti utemeljen. Stroškovna posledica nastopi za upnika, ki svojega predloga ni pravočasno umaknil. Prav tako je sklep obremenjen s kršitvijo postopkovnih določil, saj se tako sklep o izvršbi kot vsi nadaljnji sklepi glasijo na dolžnika, ki ne more biti stranka postopka.

13. Upnik v odgovoru navaja, da pritožba odločitev sodišča prve stopnje graja neutemeljeno. Zanimivo mu je, kako dolžnik glede na lastno prostovoljno plačilo porabi toliko časa in energije za pritožbene navedbe, ki se nanašajo na samo označbo dolžnika.

14. Pritožba je delno utemeljena.

15. Glede ugovornih navedb, ki jih dolžnik sedaj ponavlja tudi v pritožbi, ki se nanašajo na stranko postopka, je sodišče druge stopnje svoje stališče zavzelo že v 9. točki tega sklepa. Pritrjuje pa pritožniku, da je bila z vsemi plačili terjatev upnika v celoti poplačana, zato bi bilo potrebno njegovemu ugovoru v celoti ugoditi in izvršilni postopek v celoti ustaviti. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu odločitev sodišča prve stopnje spremenilo. Z odločitvijo višjega sodišča je bilo tako odločeno tudi o vseh vlogah oziroma pravnih sredstev strank v postopku. Ni pa sodišče druge stopnje s svojo odločitvijo posegalo v izdani sklep o izvršbi in v odločitev, da dolžnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka. Glede na v 7. in 8. točki tega sklepa povzeto dejansko stanje v predmetni zadevi, ko je bila terjatev upnika delno poplačana na dan izdaje sklepa o izvršbi, v preostanku pa dva dni kasneje, je sodišče s sklepom o izvršbi utemeljeno dovolilo predlagano izvršbo. Izvršba je bila torej na predlog upnika dovoljena utemeljeno in pravilno. Prav tako upniku v konkretni že opisani situaciji ni mogoče očitati, da bi lahko oziroma moral vložitev ugovora dolžnika z dne 29. 3. 2019 preprečiti in da je torej dolžniku stroške njegovega ugovora povzročil neutemeljeno, kot to za naložitev stroškov upniku zahteva šesti odstavek 38. člena ZIZ.

16. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in izpodbijano odločitev v I. in II. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

**O pritožbenih stroških:**

17. Dolžnik je s pritožbo zoper sklep z dne 13. 8. 2019 sicer delno uspel, vendar je sodišče druge stopnje glede kljub temu odločilo, da sam krije svoje stroške obeh pritožb. Glede na sprejeto odločitev oziroma glede na uspeh dolžnika s pritožbama, ni mogoče zaključiti, da bi mu te stroške upnik povzročil neutemeljeno (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Tudi glede stroškov upnika za odgovora na pritožbo je sodišče druge stopnje odločilo, da jih krije upnik sam, ker so bili le ti nepotrebni (osmi odstavek 38. člena ZIZ). V odgovoru na pritožbo namreč ni navedel ničesar, kar sodišču druge stopnje še ne bi bilo poznano in bi prispevalo k razjasnitvi obravnavane zadeve 1 Tako tudi A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 327 in 352. 2 Primerjaj tudi odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 43/2018-3 z dne 24. 9. 2019.