Jedro

Določbo člena 33/3 SPZ je glede na namen posestmotivenega varstva, ki varuje obstoječe dejansko stanje pred motilnim dejanjem, in katerega bistvo je v preprečevanju samovoljnih dejanj, razumeti na način, da mora biti upravičenje, da motilnega dejanja ni šteti za protipravnega, podano v zakonu, in sicer za konkretno dejanje, konkretnemu subjektu, pod konkretno določenimi pogoji oz. predvidenem postopku. V obravnavanem primeru določbe SPZ (118. člen v četrtem odstavku, ko določa pooblastila upravnika) in SZ-1 (25a člen, ki določa, katere posle je zlasti šteti za posle rednega vzdrževanja, ter 50. člen, ki upravniku poleg pooblastil, določenih s SPZ, daje še določena druga pooblastila) dajejo upravniku4 zgolj splošno pooblastilo pri izvajanju določenih opravil, med drugim tudi izvajanje sklepov etažnih lastnikov. Takšno splošno pooblastilo, ki ne zadosti pogoju konkretnega upravičenja, pa ne more izključiti protipravnosti obravnavanega dejanja tožene stranke, prav tako kot ne sklenjena Pogodba o upravljanju, ki predstavlja pogodbeno podlago.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v odločitvah prvega, tretjega in četrtega odstavka pod točko I izreka in pod točko II izreka po spremembi glasi:

1. Tožena stranka A. d.o.o., je motila tožečo stranko 1. B. B., 2. C. C., v njeni posesti pešpoti preko nepremičnine z ID znakom: parcela ... 2290/1, ki v naravi predstavlja pozidano zemljišče s stavbo ID znak: stavba ...-1427, skozi katero poteka preko lesenih vhodnih vrat podhod, s tem, da je dne 18. 3. 2019 z zamenjavo obojestranske kljuke in z namestitvijo »bunke« na zunanji strani vhodnih lesenih vrat iz ... ulice, zaklenila in onemogočila prehod skozi ta vrata in dalje po pešpoti, ter s tem tožečima strankama preprečila vstop skozi lesena vhodna vrata v podhod te stavbe in naprej po obstoječi pešpoti.

2. Toženi stranki se v bodoče prepoveduje s takimi ali podobnimi ravnanji poseganje v posest obstoječe pešpoti tožečih strank preko nepremičnine ID znak: stavba ...-1427, ki stoji na nepremičnini ID znak: parcela ... 2290/1, da ne bo izvršbe.

3. Vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

II. V še izpodbijanem delu glede odločitve drugega odstavka pod točko I izreka se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom, izdanim po določbah 28. poglavja Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki ureja postopek v pravdah zaradi motenja posesti pod točko I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se1 glasi: - tožena stranka je motila tožnika v njuni posesti pešpoti preko nepremičnine z ID znakom: parcela ... 2290/1, v naravi pozidano zemljišče s stavbo ID znakom: stavba ...-1427, skozi katero poteka preko lesenih vhodnih vrat podhod, s tem, da je dne 18. 3. 2019 z zamenjavo obojestranske kljuke in z namestitvijo »bunke« na zunanji strani vhodnih lesenih vrat iz ... ulice, zaklenila in onemogočila prehod skozi ta vrata in dalje po pešpoti, ter s tem tožnikoma preprečila vstop skozi lesena vhodna vrata v podhod te stavbe in naprej po obstoječi pešpoti; - tožena stranka je dolžna v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje, zato mora odstraniti na zunanji strani lesenih vhodnih vrat stavbe ID znak: stavba ...-1427, ki stoji na nepremičnini ID znak: parcela ...2290/1, nameščeno »bunko«, in namestiti nazaj kljuko, s katero se ta vrata odpirajo, pustiti vrata vseskozi, vsak dan, odklenjena med 7:00 in 19:00 uro, in s tem omogočiti tožnikoma nemoteno uporabo obstoječe pešpoti, da ne bo izvršbe; - toženi stranki se v bodoče prepoveduje s takimi ali podobnimi ravnanji posegati v posest obstoječe pešpoti tožečih strank preko nepremičnine ID znak: stavba ...-1427, ki stoji na nepremičnini ID znak: parcela ...2290/1; - tožena stranka je dolžna tožnikoma povrniti vse njune pravdne stroške v roku 8 dni po prejemu sklepa sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pod točko II izreka je tožnikoma v plačilo naložilo povrnitev 1.288,62 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje.

2. Tožnika po pooblaščencu zoper izpodbijani sklep vlagata pritožbo zoper I. in II. točko izreka, iz vseh pritožbenih razlogov po členu 338 ZPP. Višjemu sodišču predlagata, da pritožbi v celoti ugodi in spremeni izpodbijani sklep, podredno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, oboje vključno s stroškovno posledico.

Pritožnika obširno in s ponavljajočimi navedbami grajata stroškovno odločitev, sklicujoč se na poenoteno sodno prakso (VDSS Psp 325/2014, VSM Cp 2409/2001, VSL I Cp 2457/2018, VSL II Cp 1877/2018,VSL I Cp 1407/2017; VSL I Cp 2457/2018, VSL 2695/2017 in VSL I Cp 126/2018), po kateri za odločitev o stroških pri umiku tožbe ni pravno relevantno, ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen. Zato sodišče ni pravilno odločilo, ko je najprej odločilo o samem tožbenem zahtevku tudi glede tožene stranke, ki z umikom ni soglašala, in je le tega neutemeljeno zavrnilo, nato pa o stroških postopka brez upoštevanja določbe 158. člena ZPP odločilo po načelu uspeha v pravdi. Tudi ni presojalo navedb in dokazov, da je umik posledica izpolnitve, in jih v obrazložitvi niti ni povzelo, zato uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklepa se ne da preizkusiti, zato je zmotno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo.

V zvezi z odločitvijo o glavni stvari pritožnika zatrjujeta absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni zaslišalo niti strank, s čimer jima je odvzelo pravico do izjave, niti predlaganih prič. Postopkovna kršitev neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, katerega posledica je pomanjkljiva oz. površna dokazna ocena, je prerasla tudi v absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi neizvedbe predlaganih dokazov, katerih zavrnitev ni zadosti in razumljivo obrazložena, je prišlo do neenakega obravnavanja pred sodiščem in do kršitve ustavne pravice do enakega varstva po 22. členu Ustave RS, odločitev pa ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in se ne da preizkusiti (VSL I Cp 454/2011, I Cp 1791/2016); dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno.

V zvezi z ugotovitvijo sodišča, da ravnanje toženca ni bilo protipravno, pritožba očita sodišču, da se je neutemeljeno oprlo na napačno sodno prakso, ko se je sklicevalo na primerljivost zadeve P 1038/21 (prav: VSL I Cp 1038/2021). Prav tako kot neprimerljivo označuje VSL II Cp 2072/2012, na katero se je sklicevala tožena stranka glede zanikanja protipravnosti ugotovljenega motilnega dejanja. Za pravilno odločitev v zadevi bi moralo sodišče uporabiti primerljivo sodno prakso (VSL II Cp 751/2022 in še druge); upravnik mora pri izvrševanju sklepov etažnih lastnikov ravnati skrbno, kot dober gospodarstvenik, ne pa da sklepu etažnih lastnikov le golo sledi z izvršitvijo brez vsakršne lastne presoje koristnosti ali dopustnosti sklepa. Če je očitno, kdo je posest motil, se lahko tožba vloži tudi zoper motilca, ki dejanje stori v korist tretje osebe. Ker sodišče navedb tožeče stranke iz prve pripravljalne vloge ni upoštevalo in o teh navedbah ni odločalo, je dejansko stanje zadeve napačno ugotovilo. Tako ni res, da tožnika nista zatrjevala, da je upravnik ravnal samovoljno, kot je narobe navedeno v točki 16 obrazložitve (e-sporočila upravnika, ki je ob sodelovanju z etažnimi lastniki pri pripravi sklepov vedel, da tožnika uporabljata podhod za pešpot in da imata ključ pred leti nameščenih kovinskih vrat, nadalje izrazito samovoljno in protipravno ravnanje upravnika, ko je poskrbel za zaprtje vrat podhoda in za onemogočanje posesti pešpoti tožnikoma, ter tudi po obvestilu ni bil pripravljen urediti odprave). Sodišče je tudi v nasprotju s sodno prakso iskalo koristi toženca. Zato uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava (SZ-1). Očitane pomanjkljivosti pri neupoštevanju trditev tožeče stranke predstavljajo tudi bistveno kršitev določb pravnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena (nenavedba odločilnih dejstev).

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka, vsebinsko opredeljujoč se do pritožbenih navedb, oporeka nestrinjanju s stroškovno odločitvijo in odločitvijo o glavni stvari, in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej povzema, da sta tožnika tožbo zaradi motenja posesti vsled onemogočanja dostopa do svojih nepremičnin vložila zoper štiri tožene stranke, in sicer zoper tri etažne in zemljiškoknjižne lastnike nepremičnin ter zoper prvotno četrtotoženo stranko A. d.o.o. kot upravnika stavbe ...-1427, pod katero poteka preko lesenih vhodnih vrat podhod oz. pešpot. Tekom postopka sta zaradi zatrjevane izpolnitve zahtevka s strani toženih strank oz. prenehanja motenja posesti tožbo umaknila, pri čemer je bil s sklepom pravdni postopek zoper prvo, drugo in tretjetoženko ustavljen zaradi njihovega soglasja z umikom; sklep je pravnomočen. Zato je bil postopek o tožbenem zahtevku nadaljevan le glede četrtotoženke (sedaj edine tožene stranke), ki soglasja k umiku ni podala; o tem delu zahtevka je meritorno odločilo z izpodbijanim sklepom, na način, kot je povzeto v točki 1 obrazložitve tega sklepa.

6. Vsebina pritožbenih navedb najprej zahteva opravo preizkusa pravilne uporabe materialnega prava, ki ga je pritožbeno sodišče sicer dolžno opraviti tudi po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo 350. člena ZPP (v zvezi s členi 341, 366 in 424 ZPP), in sicer člena 33/3 Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki izključuje protipravnost motilnega dejanja, ko določa, da posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu. Šele ugotovljeni element protipravnosti motilnega dejanja namreč zagotavlja pravno varstvo zoper motilca, ker je njegovo dejanje prepoznano kot veljavnemu predpisu nasprotujoče oz. kot dejanje, za katerega motilec nima na ustrezni pravni podlagi temelječega pooblastila.

7. Prvostopno sodišče je, ko je presojalo utemeljenost pravice tožnikov do zahtevanega posestmotivenega varstva, ob tem, ko ni bil sporen njun način izvrševanja posesti z uporabo pešpoti preko vhoda in dvorišča pred samim obravnavanim dejanjem niti samo storjeno dejanje, za katerega sta tožnika zatrjevala, da je zanju motilno, svojo odločitev pravilno oprlo na določbe 32. in 33. člena SPZ. Pri tem je korektno izpostavilo vprašanje neenotne sodne prakse,2 ki ga zaznava tudi pritožbeno sodišče, celo v primerih, ko je toženec upravnik, ki zatrjuje, da je z dejanjem, ki ga je tožnik označil kot motilno, zgolj izvrševal sklepe etažnih lastnikov, zaradi česar se sklicuje na izključitev protipravnosti. Čeprav je prvostopno sodišče najprej pravilno povzelo, da je protipravnost motilnega dejanja izključena, kadar je tako eksplicitno navedeno v zakonu, je nato v okviru potrebne presoje med strankami spornega ne/obstoja protipravnosti motilnega ravnanja po oceni pritožbenega sodišča zmotno tolmačilo določilo 3. odstavka 33. člena SPZ, glede na ugotovljene zaključke dejanske in pravne narave. Tako je zmotno razlogovalo, da s tem, ko tožena stranka kot upravnik, ki je z angažiranjem in verjetno tudi z navodili izvajalcu za zamenjavo obojestranske kljuke in z namestitvijo bunke na zunanji strani vhodnih lesenih vrat,3 zgolj poskrbela za izvedbo veljavnega sklepa etažnih lastnikov, ni ravnala protipravno. Citirano določbo je glede na namen posestmotivenega varstva, ki varuje obstoječe dejansko stanje pred motilnim dejanjem, in katerega bistvo je v preprečevanju samovoljnih dejanj, razumeti na način, da mora biti upravičenje, da motilnega dejanja ni šteti za protipravnega, podano v zakonu, in sicer za konkretno dejanje, konkretnemu subjektu, pod konkretno določenimi pogoji oz. predvidenem postopku. V obravnavanem primeru določbe SPZ (118. člen v četrtem odstavku, ko določa pooblastila upravnika) in SZ-1 (25a člen, ki določa, katere posle je zlasti šteti za posle rednega vzdrževanja, ter 50. člen, ki upravniku poleg pooblastil, določenih s SPZ, daje še določena druga pooblastila) dajejo upravniku4 zgolj splošno pooblastilo pri izvajanju določenih opravil, med drugim tudi izvajanje sklepov etažnih lastnikov. Takšno splošno pooblastilo, ki ne zadosti pogoju konkretnega upravičenja, pa ne more izključiti protipravnosti obravnavanega dejanja tožene stranke, prav tako kot ne sklenjena Pogodba o upravljanju, ki predstavlja pogodbeno podlago. Ker ni moč zaključiti, da bi toženka v zakonu imela izrecno podlago za svoje ravnanje z vsebino, ki je predmet zatrjevanega motenja, je napačna materialnopravna presoja prvostopnega sodišča o izključitvi protipravnosti, še posebej ob upoštevanju, da gre za dejanje, ki ga je potrebno presojati v razmerju do tretjega in njegovih pravic (tožnika v konkretnem primeru, ki jima zakon daje posestnopravno varstvo). Pritožbena graja, ki vztraja pri protipravnosti ravnanja upravnika, ko je poskrbel za zaprtje vrat podhoda in za onemogočanje posesti pešpoti tožnikoma, je zato utemeljena.

8. Glede na drugačno materialnopravno5 presojo protipravnosti6 motilnega ravnanja tožene stranke, upoštevaje, da je nameščena bunka spreminjala oz. onemogočala dotedanji način izvrševanja posesti pešpoti obeh pritožnikov na način, razviden iz izreka pod točko I/1 te odločitve (nesporno), kar predstavlja ravnanje, za katerega tožena stranka ni imela izrecnega zakonskega upravičenja, in s katerim je nedopustno posegla v posest tožnikov na pešpoti, s čimer jima je bil onemogočen prehod skozi vrata v podhod in naprej po obstoječi pešpoti, je pritožbeno sodišče pritožnikoma priznalo posestmotiveno varstvo z odreditvijo prepovedi nadaljnjega motenja7 (členi 32, 33, 34 SPZ). Pritožbi v tem delu je ugodilo in izpodbijani sklep v odločitvah prvega in tretjega odstavka pod točko I izreka spremenilo tako, da je ugodilo ugotovitvenemu zahtevku motenja in prepovednemu delu zahtevka, na način, kot to izhaja iz izreka pod točkama I/1 in I/2 (peta alineja 358. člena in člen 424 ZPP). Pritožbeno sodišče namreč kljub poenotenemu stališču teorije in sodne prakse, da je zahtevek v pravdi zaradi motenja posesti dajatveni zahtevek, izpostavlja, da sodna praksa kljub temu dopušča, da je sestavni del zahtevka tudi ugotovitev motenja, če bi brez njega dajatveni zahtevek postal nejasen. Slednje je razlog, da ni poseglo v del odločitve pod točko I/1 izreka (v konkretnem primeru glede na postavljeni prepovedni zahtevek v zvezi z nadaljnjimi takšnimi in podobnimi dejanji).

9. Skladna s 34. členom SPZ pa je zavrnilna odločitev restitucijskega zahtevka, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov, glede na lastne navedbe pritožnikov, da je do kasnejšega umika tožbe prišlo zaradi izpolnitve zahtevka, Pritožbo je bilo v tem delu, ker podlaga za zahtevano vrnitev odvzete posesti ne obstaja več, zavrniti in izpodbijani sklep v tem obsegu, v katerem pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti,8 potrditi (2. točka 365. člena, člen 424 ZPP). Glede ostalih kršitev se pritožbenemu sodišču, vključno z grajo stroškovne odločitve, ni bilo treba izrekati.

10. Sprememba sklepa sodišča prve stopnje na pritožbeni stopnji je narekovala novo, drugačno presojo uspeha, za kar se sicer zavzema tudi pritožba tožeče stranke. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov delno ugodilo in odločitev glede glavne stvari delno spremenilo, v delu pa jo je potrdilo, je moralo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločiti o stroških celotnega postopka. Upoštevaje spremenjeno odločitev je ugotoviti, da sta tožnika z zahtevki deloma uspela, deloma pa je bila uspešna tudi tožena stranka s svojimi ugovori. Uspeh tožnikov z zahtevkom je približno polovičen, kot je polovičen tudi uspeh tožene stranke, glede na to, da ugotovitveni zahtevek pri posestmotitvenem varstvu ni odločujoč, glede prepovednega in restitucijskega zahtevka pa je uspeh vsake od pravdnih strank polovičen. V pritožbenem postopku, v katerem sta pravdne stroške priglasila tako pooblaščenec tožnikov za pritožbo kot pooblaščenec tožene stranke za odgovor za pritožbo, in v katerem sta tožnika izpodbijala prvostopenjski sklep v celoti, je bil uspeh pritožnikov prav tako polovičen, saj sta delno uspela le s tistim delom pritožbe, ki se nanaša na (nebistveni) ugotovitveni zahtevek in na prepovedni zahtevek, medtem ko nista uspela s pritožbo zoper restitucijski zahtevek – v tem delu gre uspeh pripisati toženi stranki. Uspeh vsake od pravdnih strank v celotnem postopku, obeh ves čas zastopanih po pooblaščencih, in ves čas postopka približno enako aktivnih, zato pritožbeno sodišče ocenjuje kot približno enak, ob čemer so jima posledično nastali približno enako visoki stroški. Na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP je zato sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka, kar velja tudi za pritožbeni postopek (izrek pod točko I/3 in III odločitve).

1 V bistvenem. 2 Podrobneje o tem v točki 15 in 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa. 3 Ob tem, ko tožnika nista zatrjevala, da bi tožena stranka ravnala samovoljno ali da bi prekoračila svoja pooblastila, in upoštevaje, da v razlogih za motilno dejanje ni našlo nobenih koristi zanjo (tudi te tožnika nista zatrjevala). 4 Ki je z etažnimi lastniki v pogodbenem razmerju. 5 Člen 33/1 SPZ daje posestno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. 6 Glej tudi VSL I Cp 1322/2021 z dne 31. 8. 2021, I Cp 985/2023 z dne 20. 6. 2023, I Cp 1189/2023 z dne 11. 7. 2023, I Cp 1914/2022 z dne 14. 12. 2022 in druge. 7 Glede na ugotovljeno protipravnost v času motenja, pri čemer se v sankcioniranju samovoljnega posega kaže tudi ekonomski interes tožnikov. 8 Člen 350/2 in 424 ZPP.