Jedro

Presoja o tem, ali bo sodišče pred odločitvijo o potrebnosti nadaljnjega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu zaslišalo storilca, je vedno stvar presoje sodišča, ki glede trajanja ali spreminjanja tega ukrepa praviloma odloča na podlagi mnenja zdravnikov, ki v času izvajanja ukrepov spremljajo storilčevo zdravstveno stanje. Načelo kontradiktornosti je odraz predpostavke, da se resnica najbolje manifestira v soočenju nasprotujočih stališč, kar še posebej velja, ko postopek pred sodiščem teče na podlagi predloga. Storilcu omogoči priti do besede v postopku in preprečuje, da bi postal le njegov predmet. Izvenobravnavna sodnica je o nadaljnji potrebnosti izrečenega varnostnega ukrepa odločala po uradni dolžnosti, ko za manifestiranje pravice v postopku ni bilo potrebno soočenje stališč morebitnega predlagatelja postopka in storilke. Sodišče je priskrbelo poročilo UKC Maribor o poteku storilkinega zdravljenja, ki je predstavljalo edino novo procesno gradivo, s katerim stranke postopka predhodno niso bile seznanjene. Zaradi uresničitve pravice do izjave ga je posredovalo v izjavo storilki in njenemu zagovorniku, ki sta se s poročilom v postopku imela možnost seznaniti in se do njega opredeliti, storilka pa je uresničila svojo pravico do izjave.

Tako kot je potrebnost zaslišanja storilca vedno stvar presoje sodišča, je stvar njegove presoje vedno tudi ocena, ali je poleg mnenja zdravnikov, ki spremljajo storilčevo zdravljenje, treba opraviti še njihovo zaslišanje ali pridobiti dodatna izvedenska mnenja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Storilko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom I K 17835/2021 z dne 22. 4. 2022, pravnomočnim dne 14. 6. 2022, storilki A. A., ker je v neprištevnosti storila protipravno dejanje, ki izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), v skladu s 70.a členom KZ-1 izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki traja največ pet let. V izrečeni varnostni ukrep ji je vštelo čas prestan v priporu ter jo na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrade in potrebnih izdatkov postavljenega zagovornika.

2. Izvenobravnavna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je ob preizkusu na podlagi drugega odstavka 70.a člena KZ-1 s sklepom z dne 9. 12. 2022 ugotovila, da je nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, ki se izvršuje na podlagi sklepa z dne 22. 4. 2022, s katerim je bil storilki izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, še potrebno. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 19. 1. 2023 pritožbi storilke in njenega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

3. Zoper sklepa sodišč prve in druge stopnje z dne 9. 12. 2022 in z dne 19. 1. 2023 vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti storilkin zagovornik iz vseh razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa spremeni ter ustavi ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ali ga nadomesti z ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti oziroma pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

4. Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila, da ni utemeljena. Izpostavlja, da izpodbijani sklep ni odločba, s katero je bil kazenski postopek pravnomočno končan, zagovornik pa ni utemeljil posebnih pogojev za vsebinsko odločanje o zahtevi. Njegove navedbe ostajajo na ravni zatrjevanja razlogov za vložitev zahteve ter nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Zagovornik se sklicuje na pomanjkanje sodne prakse in ne pojasni zatrjevanih kršitev kazenskega zakona. Meni, da je vprašanje, kdaj zdravljenje v ustanovi ni več potrebno, dejansko vprašanje. Zatrjevana kršitev v zvezi z zaslišanjem storilke in izvedencev ni podana, saj je sodnica ravnala v skladu prvim in drugim odstavkom 496. člena ZKP ter načelom kontradiktornosti. Storilka je v izjavi predlagala podaljšanje ukrepa za šest mesecev ter predložila izvedensko mnenje dr. Mateja Kravosa, do katerega se je sodišče druge stopnje opredelilo. Izpostavila je tudi svoje težave z odvisnostjo, zagovornik pa je podal svoje pripombe in predloge ter predlagal dopolnitev mnenja oziroma postavitev neodvisnega izvedenca, zato zatrjevane kršitve niso podane. Predlaga zavrnitev zahteve.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo storilki in njenemu zagovorniku, ki se je o njem izjavil in vztraja pri navedbah v zahtevi.

B-1.

6. Na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti po pravnomočno končanem kazenskem postopku dovoljeno vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vložiti jo je mogoče le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Pravnomočni sklep, s katerim je sodišče ugotovilo, da je še potrebno storilkino nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, ki je bilo storilki kot varnostni ukrep izrečeno s sklepom, s katerim je bil kazenski postopek pravnomočno končan, je v tem smislu druga odločba, za izpolnjevanje katere morajo biti izpolnjeni navedeni posebni pogoji iz prvega odstavka 420. člena ZKP.

B-2.

7. Storilkin zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da z njo uveljavlja pravno vprašanje, odločitev o katerem je pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Navaja, da v zvezi s 70.a in 70.b členom KZ-1, ki posegata v ustavno varovane človekove pravice, praktično ni sodne prakse, sodišče pa ni navedlo, zakaj storilke ni treba zaslišati. Izpostavlja, da se v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) sodba ne sme izključno ali v odločilni meri opirati na izjave ali mnenja obremenilnih prič in izvedencev, če storilec ni imel možnosti uveljavljati pravice do njihovega zaslišanja, sodišče pa je storilki odvzelo možnost, da bi bila zaslišana pred sodiščem ter do zaslišanja izvedencev. Zato je podana kršitev 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in točke d) tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP). Pojasnjuje, da pravica do poštenega sojenja vključuje pravice do kontradiktornega postopka, enakosti orožij in javne obravnave. Dodaja, da v nasprotju z navedbami sodišča druge stopnje storilka in njen zagovornik pred izdajo izpodbijanega sklepa nista zahtevala storilkinega zaslišanja. Obramba je predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja in po potrebi postavitev zunanjega neodvisnega izvedenca, sodišče pa njeni zahtevi po dopolnitvi izvedenskega mnenja ni sledilo.

8. Vprašanje, odločitev o katerem je pomembna za zagotovitev pravne varnosti, po presoji Vrhovnega sodišča zagovornik v zahtevi izpostavlja v delu, ko po vsebini uveljavlja kršitev storilkine pravice do izjave v postopku preverjanja, ali je varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu še potreben, ko po pridobitvi poročila UKC Maribor sodišče storilke ni zaslišalo, ter kršitve pravice do obrambe, ker sodišče ni ugodilo predlogu za dopolnitev izvedenskega mnenja in po potrebi predlogu za postavitev novega izvedenca.

9. Izvenobravnavna sodnica je v izpodbijanem sklepu presodila, da je storilkino nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še vedno potrebno, saj je drugače kot storilkin zagovornik ocenila, da je poročilo UKC Maribor jasno in ne pušča odprtega vprašanja, ali bi se zdravljenje lahko nadaljevalo ambulantno. Ni podvomila o obstoju ponovitvene nevarnosti, glede na poročilo UKC Maribor in storilkino izjasnitev o njem pa je presodila, da zaslišanje storilke ni potrebno. Glede na v poročilu določno in podrobno pojasnjeno trenutno stanje, potek zdravljenja in prognozo za naprej, po njeni presoji ravno tako ni bilo potrebe po dopolnitvi mnenja. Izpostavila je, da je v poročilu navedeno, da zdravljenje še ni zaključeno in da medikamentozno terapijo še prilagajajo, zato storilka še vedno potrebuje stalni zdravniški nadzor, v nadaljevanju pa bo vključena v obravnavo zdravljenja odvisnosti. Opredelila se je tudi do izvedenskega mnenja dr. Mateja Kravosa, izdelanega za potrebe postopka odločanja o postavitvi pod skrbništvo, ki ga je storilka priložila izjasnitvi o poročilu UKC Maribor, ter presodila, da iz njega izhaja, da je storilkina bolezen pod nadzorom, ker prejema zdravila. Storilka se je v preteklosti že večkrat zdravila zaradi duševne motnje, zdravljenje opuščala ter uživala psihoaktivne snovi. Sodišče druge stopnje je presoji izvenobravnavne sodnice pritrdilo ter dodalo, da storilka in njen zagovornik zaslišanja storilke nista predlagala, njeno zaslišanje, dopolnjevanje poročila in zaslišanje izvedenca pa ni bilo potrebno.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevane kršitve niso podane. Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu sodišče izreče na podlagi prvega odstavka 70.a člena KZ-1, če na podlagi teže storjenega dejanja in stopnje storilčeve duševne motenosti ugotovi, da bi storilec na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, takšno nevarnost pa je mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda. Poseben namen tega varnostnega ukrepa, namenjenega neprištevnim oziroma bistveno zmanjšano prištevnim storilcem, je osredotočen na odpravo nevarnosti storilca, ki jo ta predstavlja za okolico,1 takšno nevarnost pa je mogoče odpraviti le z zdravljenjem. Če sodišče ugotovi, da navedeni ukrep v času njegovega izvrševanja ni več potreben, ga ustavi ali ga nadomesti z ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti (70.b člen KZ-1). Vse ponovne odločitve glede trajanja in spreminjanja tega ukrepa po uradni dolžnosti ali na predlog storilca ali zdravstvenega zavoda na podlagi mnenja zdravnikov sprejme sodišče, ki je ukrep izreklo na prvi stopnji (prvi odstavek 496. člena ZKP). Ali je ukrep še potreben, odloči vsakokrat znova po preteku šestih mesecev (drugi odstavek 70.a člena KZ-1). Izvenobravnavni sodnik pred odločitvijo razpiše narok in zasliši storilca, če je to potrebno in če storilčevo stanje to dopušča (drugi odstavek 496. člena ZKP).

11. Presoja o tem, ali bo sodišče pred odločitvijo o potrebnosti nadaljnjega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu zaslišalo storilca, je vedno stvar presoje sodišča, ki glede trajanja ali spreminjanja tega ukrepa v postopku praviloma odloča na podlagi mnenja zdravnikov, ki v času izvajanja ukrepov spremljajo storilčevo zdravstveno stanje. Če je potrebno v postopku zaslišati še storilca, pa na podlagi pravice do poštenega postopka pride do veljave tudi zahteva po enakosti orožij (_fair balance_). Takšno stališče, ki ga zahteva pravica do kontradiktornosti postopka, je Vrhovno sodišče že zavzelo v sodbi I Ips 248/99 z dne 19. 11. 1999 in je skladno z drugim odstavkom 496. člena ZKP. Načelo kontradiktornosti je odraz predpostavke, da se resnica najbolje manifestira v soočenju nasprotujočih stališč, kar še posebej velja, ko postopek pred sodiščem teče na podlagi predloga. Takrat to načelo storilcu omogoči priti do besede v postopku in preprečuje, da bi postal le njegov predmet, s čimer bi bila podana tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) oziroma iz nje izvirajočih procesnih jamstev.2

12. V obravnavani zadevi je izvenobravnavna sodnica o nadaljnji potrebnosti izrečenega varnostnega ukrepa odločala po uradni dolžnosti, ko za manifestiranje pravice v postopku ni bilo potrebno soočenje stališč morebitnega predlagatelja postopka in storilke.3 Sodišče je zato samo priskrbelo poročilo UKC Maribor o poteku storilkinega zdravljenja, ki je predstavljalo edino novo procesno gradivo, s katerim stranke postopka predhodno niso bile seznanjene. Zaradi uresničitve pravice do izjave ga je sodišče posredovalo v izjavo storilki in njenemu zagovorniku, ki sta se s poročilom v postopku s tem imela možnost seznaniti in se do njega opredeliti, kar sta oba tudi storila. Storilka je na tak način uresničila svojo pravico do izjave, zato za njo ni bila prikrajšana. V svoji pisni izjavi z dne 29. 11. 2022 se je strinjala z nadaljnjim izvrševanjem varnostnega ukrepa, sodišče pa je pretehtalo relevantnost njenih navedb in se do njih tudi opredelilo.4

13. V zvezi s pridobljenim poročilom UKC Maribor se je izjavil tudi zagovornik. V svoji vlogi z dne 7. 12. 2022 je predlagal dopolnitev mnenja (poročila) in po potrebi postavitev zunanjega neodvisnega izvedenca. Tako kot je potrebnost zaslišanja storilca vedno stvar presoje sodišča, pa je stvar njegove presoje vedno tudi ocena, ali je poleg mnenja zdravnikov, ki spremljajo storilčevo zdravljenje, treba opraviti še njihovo zaslišanje ali pridobiti dodatna izvedenska mnenja. Izvenobravnavna sodnica je v izpodbijanem sklepu prepričljivo obrazložila, da je poročilo UKC Maribor jasno ter omogoča zanesljivo sklepanje glede (ne)možnosti nadaljnjega ambulantnega zdravljenja, ter presodila, da zaslišanje storilke in dopolnitev mnenja nista potrebna. Zato z odločitvijo izvenobravnavne sodnice tudi storilkina pravica do obrambe ni bila kršena. Če bi izvenobravnavna sodnica presodila, da je za odločitev o storilkinem nadaljnjem zdravljenju in varstvu v zdravstvenem zavodu v postopku treba opraviti še njeno zaslišanje in zaslišanje zdravnikov ali izvedencev, pa bi morala zaradi presoje verodostojnosti njihovih izjav omogočiti storilki5 in njenemu zagovorniku njihovo zaslišanje, saj bi le v tem primeru lahko svojo odločitev oprla tudi na njihove izjave. S tem, ko se zagovornik v tem delu zahteve ne strinja s presojo izvenobravnavne sodnice in podaja svoje zaključke glede ugotovljenega dejanskega stanja, pa z zahtevo uveljavlja le razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati.

14. V preostalem delu zahteve storilkin zagovornik po vsebini zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in navaja, da je sodišče neresnično povzelo poročilo UKC Maribor in izvedensko mnenje dr. Mateja Kravosa ter zaradi tega napravilo napačne dejanske in materialne zaključke. Zatrjuje, da je zazdravljena duševna bolezen največ, kar je mogoče doseči z zdravljenjem, v sklepu pa niso navedene ugotovitve, da je storilka dosegla dobro stopnjo remisije ter da ima ustrezen odnos do duševne motnje in izdelane mehanizme, kako ponovitve preprečevati. Storilka se drži zdravljenja in funkcionira kot oseba brez duševne motnje, takšne ugotovitve pa izpodbijajo napačne in s tem protispisne zaključke sodišča druge stopnje v zvezi z mnenjem, na katerega se sklicuje. Meni, da je napačen zaključek izvenobravnavne sodnice, da je nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebno.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča zahteva v tem delu ne izpostavlja nobenega pomembnega pravnega vprašanja, ki bi terjalo odgovor v smislu prvega odstavka 420. člena ZKP, saj od vsebinske presoje zatrjevane kršitve ni pričakovati prispevka k pravni varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava. Zagovornik s svojimi navedbami le pod videzom zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka ponovno uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

16. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, deloma pa niso bile izpolnjene predpostavke za odločanje o zahtevi iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zato jo je na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in 11. členom Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju razpoložljivih podatkov o storilkinem premoženju.

18. Odločitev je bila sprejeta z večino glasov, za odločitev so glasovali sodnice Barbara Zobec, Maja Baškovič in Marjeta Švab Širok ter sodnik dr. Primož Gorkič.

1 Tako tudi Nerat B. v Šepec M. in drugi, Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 871. 2 Odločba Ustavnega sodišča U-I-294/12-20 z dne 10. 6. 2015, točka 18. 3 Glej sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 38/2018 z dne 19. 2. 2019. 4 Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 61339/2013 z dne 8. 3. 2018, točka 10. 5 Če bi storilkino stanje to dopuščalo (drugi odstavek 496. člena ZKP).