Jedro

Ker je državni tožilec po zavrnitvi prvotne zahteve za preiskavo zaradi kaznivega dejanja davčne zatajitve po čl. 254/III, II in I KZ vložil novo zahtevo, v kateri je ob podanem opisu ravnanja obdolženca konkretiziral vse znake očitanega kaznivega dejanja ter istočasno priložil zahtevi tudi nove dokaze (zapisnika o inšpiciranju pravilnosti in zakonitosti poslovanja), je senat sodišča prve stopnje ravnal pravilno, ko je zoper obdolženca izdal sklep o razširitvi preiskave tudi za to kaznivo dejanje. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo obdolženčevega zagovornika, ki je oba zapisnika zmotno ocenil le kot nova dejstva, zavrnil kot neutemeljeno.

Izrek

Pritožba obdolženčevega zagovornika se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Krškem zoper obdolženca, zoper katerega je v teku preiskava zaradi kaznivih dejanj po čl. 240/II in I KZ in 217/I KZ, preiskavo razširil še za nadaljevano kaznivo dejanje davčne zatajitve po I., II. in III. odst. 254. čl. KZ.

Zoper takšen sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik ter ob smiselni uveljavitvi pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka predlagal, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep "kot nedovoljen razveljavi", razveljavi pa naj tudi postopek zoper obdolženca glede davčne utaje po 254. čl. KZ.

Višji državni tožilec je v pismenem mnenju predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Ob oceni, da zaradi nejasne opredelitve ravnanja obdolženca v izreku izpodbijanega sklepa, predvsem pa zato, ker državni tožilec ni opredelil, iz česa naj bi dohodek izviral, niti komu naj bi pripadal, je senat Okrožnega sodišča v Krškem ugodil pritožbi obdolženčevega zagovornika ter glede dveh kaznivih dejanj davčne zatajitve po I., II. in III. odst. 254. čl. KZ izpodbijani sklep razveljavil (pravilno: spremenil), ter v navedenem obsegu zahteval za razširitev preiskave Okrožnega državnega tožilstva v Krškem zavrnil (ne da bi v izrek sklepa povzel opis dejanja). Dne 23.2.1999 je Okrožni državni tožilec v Krškem na podlagi 409. čl. ZKP in I. odst. 168. čl. ZKP ponovno vložil zahtevo za razširitev preiskave zoper obdolženca zaradi kaznivega dejanja davčne zatajitve po I., II. in III. odst. 254. čl. KZ, na podlagi katere je z izpodbijanim sklepom senat Okrožnega sodišča v Krškem preiskavo zoper obdolženca razširil še za navedeno kaznivo dejanje. Sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je državni tožilec tokrat svoji zahtevi priložil zapisnik o inšpiciranju pravilnosti in zakonitosti poslovanja za leti 1993 in 1994 pri pravni osebi Trgovsko podjetje J... d.o.o., ki je bil sestavljen v januarju 1999 ter dodatek k temu zapisniku iz februarja 1999, ki ju je sestavila Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Brežice ter dopis Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Brežice z dne 22.2.1999. Po pregledu spisa in novih dokazov je senat tokrat ugotovil, da obstaja utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje in da so tedaj izpoljeni pogoji za razširitev preiskave tudi za to kaznivo dejanje.

Z obširnimi razlogi, navedenimi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, se strinja tudi sodišče druge stopnje, saj ni dvoma, da je obdolženec kot lastnik in direktor družbe J... d.o.o. v letih 1993 in 1994 uvažal rabljene osebne avtomobile ter jih prodajal, pri čemer doslej zbrani dokazi potrjujejo, da naj bi posloval le z gotovino in ni vodil blagajniške knjige, kupnine pa je sam polagal na žiro račun pravne osebe ter kupcem istočasno izdal fakture, na katerih naj bi bili navedeni nižji zneski od dejansko vplačanih. Obdolženec naj bi sicer prihodke knjižil zbirno mesečno le po višini, kot jo je prikazal na izdanih računih, ne pa po dejanskih vplačilih, istočasno pa naj bi bil obdolženec kljub izkazanemu velikemu prometu družbe J... d.o.o., katere direktor je bil, prijavljen na Zavodu za zaposlovanje ter prejemal denarno pomoč za brezposelne osebe. Ker je v skladu s podatki kazenskega spisa tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi moral obdolženec plačati 25 % davek od osebnih prejemkov in 6 % prispevek po Zakonu o prispevkih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, s čimer naj bi se izognil plačilu skupno 13,462.343,50 SIT davka in 4,146.037,00 SIT prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, istočasno pa naj bi se izognil tudi plačilu 13,015.252,00 SIT dohodnine po Zakonu o dohodnini, kar vse je razvidno iz izreka izpodbijanega sklepa, je utemeljen sum za storitev tudi tega obdolžencu očitanega kaznivega dejanja nedvomno podan.

Zmotno je stališče obdolženčevega zagovornika, da državni tožilec po tokratni zahtevi za razširitev preiskave ni ponudil novih dokazov, pač pa le nova dejstva, ki pa po njegovi oceni ne morejo pomeniti podlage za uvedbo kazenskega postopka po 409. čl. ZKP, umeščenem med določbe o obnovi kazenskega postopka. V obravnavanem primeru gre namreč za specifičen primer obnove, saj pravnomočna zavrnitev zahteve za preiskavo ne more pomeniti istočasno tudi ustavitve kazenskega postopka, saj se za to kaznivo dejanje le ta sploh še ni začel. S sklepom senata okrožnega sodišča z dne 22.4.1998 je bil v bistvu končan predkazenski postopek za kaznivo dejanje davčne zatajitve iz razlogov, navedenih v uvodu obrazložitve in ki se v večji meri tičejo neustrezne in nekvalitetne sestave zahteve za preiskavo, kot pa dejanskega pomanjkanja dokazov za utemeljen sum, da je bilo to kaznivo dejanje storjeno. V izpodbijanem sklepu pa je sodišče prve stopnje tokrat na podlagi pravilno ovrednotenih prejšnjih in novih listinskih dokazov, ki jih državni tožilec v prvotni zahtevi ni priložil, saj jih tudi ni imel (navedeni zapisnik o inšpiciranju pravilnosti in zakonitosti poslovanja v letih 1993 in 1994, dodatek k temu zapisniku in dopis Davčne uprave z dne 22.2.1999), pravilno ugotovilo in utemeljilo svoje zaključke o podanem utemeljenem sumu kot pogoju za uvedbo kazenskega postopka tudi za to kaznivo dejanje.

Zato pritožnik nima prav, ko trdi, da je bila zoper obdolženca uporabljena listinska dokumentacija ter ugotovitve, ki so bili poznani tožilstvu in sodišču že v času prejšnjega postopka, ki je bil pravnomočno končan.

Ker je tedaj senat sodišča prve stopnje ravnal pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom razširil preiskavo zoper obdolženca še zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja davčne zatajitve po čl. 254/III, II in I KZ, je sodišče druge stopnje pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (3. odst. 402. čl. ZKP).