Jedro

Tožbeno razlogovanje, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov, ker so ji le ti nastali zaradi nepravilne odločitve prvostopenjskega organa, ni pravilno, zmotno pa je tudi mnenje, da tožeča stranka ni začela postopka odobritve pravnega posla.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju upravni organ) je z odločbo z dne 13. 1. 2011 ugodilo pritožbi tožeče stranke, odpravilo sklep Upravne enote Sevnica št. 330-429/2010 z dne 6. 10. 2010 (1. točka izreka), odločilo, da se pravni posel – sporazum o prodaji nepremičnine v izvršilnem postopku z neposredno pogodbo in prodajna pogodba z dne 15. 6. 2010, sklenjena med upnikom A.A., B.B. kot dolžnikom in C.C. kot kupcem, katere predmet je kmetijsko zemljišče parc. št. 114/3 vl. št. 32 k.o. ..., v deležu do 1/2, odobri (2. točka izreka) ter da pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (3. točka izreka). Izpodbijano odločitev o stroških postopka je upravni organ utemeljil na določbi 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. V konkretnem primeru se je postopek začel na zahtevo pritožnika (v upravnem sporu tožeča stranka).

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper 3. točke izreka drugostopenjske odločbe, ker se ne strinja z odločitvijo, da mora nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Stroške je namreč s svojim nepravilnim ravnanjem povzročil prvostopenjski organ, ki je njeno vlogo za odobritev pravnega posla zavrgel. Zaradi tega je bila dejansko prisiljena, da vloži pritožbo, ker bi zanjo nastale negativne posledice. Tožeča stranka navaja, da ni sama začela postopka, ampak je bila s strani Okrajnega sodišča v Sevnici v zvezi z izvršilnim postopkom VL 147349/2009 napotena na odobritev pravnega posla, torej je samo izpolnjevala napotilo sodišča. Nedopustno je, da se ji ne priznajo stroški, nastali zaradi organa tožene stranke, toliko bolj, ker je prava neuka oseba in je potrebovala strokovno pomoč odvetnika. Glede na to, da se je postopek končal zanjo ugodno, (pritožba je bila v celoti utemeljena), je upravičena do povrnitve stroškov zastopanja v celoti. To še posebej zato, ker je bila s strani sodišča napotena na vložitev odobritve s sankcijo, da sicer posel ne bo realiziran. Tožena stranka bi ji morala povrnitvi stroške, priglašene v skladu z skladu z veljavno odvetniško tarifo, in ki znašajo najmanj 499,02 EUR. Predlaga, da sodišče odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 33008-154/2010/2 z dne 13. 1. 2011 v 3. točki odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje toženi stranki oziroma spremeni tako, da se ugotovi, da znašajo stroški tožeče stranke 499,02 EUR in jih mora plačati tožena stranka v roku 15 dni od izdaje odločbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2011 dalje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev upravnega organa, da mora tožeča stranka nositi svoje stroške pritožbenega postopka, zakonita in utemeljena s pravilnimi razlogi.

Upravni organ je odločitev o stroških oprl na določbo prvega odstavka 113. člena ZUP, ki določa, da gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka (to so tudi stroški za pravno zastopanje), v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Tožbeno razlogovanje, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov, ker so ji le ti nastali zaradi nepravilne odločitve prvostopenjskega organa, ni pravilno, zmotno pa je tudi mnenje, da tožeča stranka ni začela postopka odobritve pravnega posla.

Tudi če je tožeča stranka vlogo za odobritev pravnega posla vložila po pozivu sodišča, ki vodi izvršilni postopek, v katerem je bila sklenjena prodajna pogodba, to ne pomeni, da se je upravni postopek odobritve začel po uradni dolžnosti. Na takšen način se upravni postopek začne, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis, in če upravni organ ugotovi ali zve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek (126. člen ZUP). Načelo oficialnosti pa za postopek odobritve ne velja niti po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 55/2003 – UPB 1), ki določa, da mora pravna ali fizična oseba, ki sklene pravni posel z lastnikom nepremičnine, podati vlogo za odobritev pravnega posla (22. člen), niti po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nadaljnj.), po katerem v primeru, če je za sklenitev prodajne pogodbe potrebna odobritev po zakonu, sodišče napoti stranko, da vloži ustrezno vlogo za pridobitev odobritve (sedmi odstavek 189. člena). Postopek odobritve pravnega posla je v interesu stranke, ki je pravni posel sklenila, saj ga le z odobritvijo upravnega organa lahko realizira, oziroma v konkretnem primeru omogoči izvedbo izvršilnega postopka, v okviru katerega je bil pravni posel sklenjen. Uvedbe tega postopka ne narekuje javni interes, da bi ga zato bilo treba uvesti po uradni dolžnosti. Tudi v obravnavanem primeru se postopek ni začel po uradni dolžnosti, temveč na vlogo tožeče stranke (tudi če jo je vložila po pozivu sodišča), ki jo je pri Upravni enoti Sevnica vložila 9. 9. 2010. Pravilo, da se v primeru, če se postopek začne na zahtevo stranke, stroški odmerijo v breme stranke, ki je postopek začela, velja tudi, kadar stroške odmerja upravni organ druge stopnje. Drugi odstavek 118. člena ZUP, po katerem drugostopenjski organ odloči o stroških postopka, če zavrže ali zavrne pravno sredstvo ali sam odloči o zadevi, namreč ne določa nobenih drugačnih pravil, ki sicer veljajo za stroške postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 113. člena ZUP).

Podlage v določbah o stroških postopka tudi nima stališče tožeče stranke, da je do povrnitve stroškov postopka upravičena zato, ker je prvostopenjski organ njeno vlogo za odobritev pravnega posla nepravilno zavrgel. Kot je sodišče že pojasnilo, ZUP ne določa, da bi v takem primeru stroškovna obveznost bremenila upravni organ. Če pa tožeča stranka nakazuje na protipravnost odločitve in odškodninsko odgovornost v smislu 26. člena Ustave RS, pa ji sodišče odgovarja, da protipravnost ravnanja državnega organa ni podana že zaradi tega, ker je bil sklep o zavrženju njene vloge odpravljen.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in da je odločitev pravilna in na zakonu utemeljena.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Pouk o pritožbi temelji na prvem odstavku 73. člena ZUS-1.