Jedro

Pri tem zgolj dodaja, da se naroka ni udeležila niti stranka niti pooblaščenec - odvetnik. Kvaliteta zastopanja posameznega odvetnika pa je stvar notranjega razmerja med odvetnikom in zastopano stranko. Zgolj dejstvo, zadržanja enega izmed odvetnikov na drugem sodišču, upoštevaje, da toženo stranko zastopa večje število odvetnikov, ne predstavlja upravičenega razloga za preložitev naroka, v skladu s 115. in 116. členom ZPP.

Izvajanje dokazov, med katere spada tudi dokaz z zaslišanjem pravdnih strank, je namreč namenjeno dokazovanju zatrjevanih dejstev, ne pa temu, da bi stranka na zaslišanju šele navajala pravnorelevantna dejstva oziroma podala ustrezne konkretizirane ugovore (212. in 213. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani COVL VL 129098/2016 z dne 12. 12. 2018, tako v naložitvenem kot v stroškovnem delu (I. točka izreka). V II. točki izreka je toženi stranki naložilo plačilo stroškov tožeče stranke v višini 683,10 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožena stranka, ki v pravočasni pritožbi navaja, da ji je bilo kršeno osnovno načelo kontradiktornosti, saj ji ni bila dana možnost, da bi se izjavila o navedbah tožeče stranke, prav tako ji ni bila dana možnost izvedbe dokazov, ki jih je predlagala. Res je, da ni vložila pripravljalne vloge, vendar je slednjo možnost imela do konca prvega naroka za glavno obravnavo, ki pa se je pooblaščenec ni mogel udeležiti, zaradi zadržanosti na Okrajnem sodišču v Mariboru, kar je pravočasno opravičil in prosil za preložitev naroka. Nesprejemljiva je navedba sodišča prve stopnje, da bi na narok lahko pristopil drug pooblaščenec, saj le ta ni bil bil seznanjen z zadevo in bi bilo takšno zastopanje nekorektno do tožene stranke. Nadalje je sodišče prve stopnje povsem neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožene stranke z utemeljitvijo, da že izvedeni dokazi nudijo zadostno podlago za odločitev v predmetni zadevi, kar predstavlja nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno in s tem kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (350. člen ZPP).

5. Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje toženo stranko in njenega pooblaščenca pravilno vabilo na obravnavo dne 26. 10. 2017. Pooblaščenec tožene stranke je sodišču prve stopnje na dan naroka ob 10.35 po faksu poslal prošnjo za preložitev naroka, ki je bil razpisal ob 11.30 uri. Sodišče prve stopnje predlogu za preložitev naroka ni ugodilo o slednjem pa ima sodba sodišča prve stopnje ustrezne razloge v 4. točki obrazložitve, ki jih sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema kot pravilne. Pri tem zgolj dodaja, da se naroka ni udeležila niti stranka niti pooblaščenec - odvetnik. Kvaliteta zastopanja posameznega odvetnika pa je stvar notranjega razmerja med odvetnikom in zastopano stranko. Zgolj dejstvo, zadržanja enega izmed odvetnikov na drugem sodišču, upoštevaje, da toženo stranko zastopa večje število odvetnikov, ne predstavlja upravičenega razloga za preložitev naroka, v skladu s 115. in 116. členom ZPP.

6. Sodišče druge stopnje nadalje ugotavlja, da je sodišče tudi pravilno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem zakonitih zastopnikov tožene stranke I. S. in D. O.. Načeloma velja, da mora sodišče izvesti vse predlagane dokaze pravdnih strank in velja prepoved vnaprejšnje dokazne ocene na podlagi katere sodišče zavrne dokazni predlog z utemeljitvijo, da izvedbe dokaza ne bi mogla spremeniti dejanske ocene sodišča, ker je dejansko stanje bilo že ugotovljeno na podlagi izvedenih listinskih dokazov.

7. V konkretnem postopku je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe z dne 29. 3. 2017 navedla pravno relevantna dejstva, s katerimi je utemeljevala svoj tožbeni zahtevek. Tožena stranka na navedbe tožeče stranke pisno ni odgovorila. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je tožena stranka zgolj navedla, da ne ve na podlagi česa upnik terja plačilo sporne terjatve. Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če stranka pred tem ne navede konkretiziranih trditev, ki naj bi se s predlaganimi dokazi dokazovala. Izvajanje dokazov, med katere spada tudi dokaz z zaslišanjem pravdnih strank, je namreč namenjeno dokazovanju zatrjevanih dejstev, ne pa temu, da bi stranka na zaslišanju šele navajala pravnorelevantna dejstva oziroma podala ustrezne konkretizirane ugovore (212. in 213. člen ZPP). S tem pa očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan, saj tožena stranka ni podala substanciranih trditev, ki bi se dokazovala z izvedbo predlaganih dokazov.

8. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).