Jedro

Predlogi, do katerih je upravičen višji državni tožilec v pritožbenem postopku, za pritožbeno sodišče pri odločanju niso zavezujoči (razen v primeru umika pritožbe, ki jo je zoper prvostopenjsko sodbo vložil pristojni državni tožilec).

Izrek

Zahteva zagovornikov obs. A.D. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Krškem z dne 24.10.2000 je bil obs. A.D. spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ. Po določbah 50. člena KZ mu je bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določena kazen pet mesecev zapora ter preizkusna doba dveh let. Naložena mu je bila povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 16.05.2001 zavrnilo pritožbo obsojenčevih zagovornikov kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo povprečnine.

Obsojenčevi zagovorniki, odvetniki M.J. in drugi iz L., so dne 30.08.2001 priporočeno po pošti vložili zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da pritožbi obsojenca ugodi in ga oprosti krivde oziroma napadeno sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje prvemu sodišču. Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena. Iz zahteve za varstvo zakonitosti ni razvidno, katero bistveno kršitev določb kazenskega postopka naj bi storilo Višje sodišče v Ljubljani. Vendar pa je potrebno povedati, da sodišče ni vezano na predlog državnega tožilca in tako ne drži trditev, da bi moralo sodišče druge stopnje razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje, ker je bilo takšno mnenje višjega državnega tožilca. Sodišče seveda ne sme prekoračiti obtožbe državnega tožilca. Če bi to storilo, bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Obe sodišči pa sta v tem primeru odločali v okviru vloženega obtožnega predloga - glede obdolženca, zoper katerega je bil ta obtožni predlog vložen in glede kaznivega dejanja, ki je bilo v tem obtožnem predlogu opisano. Glede zagovornikovega nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem pa je potrebno povedati, da zahteva glede tega ne more uspeti, saj s tem pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona, pri čemer niti prve niti druge konkretno ne opredeli. V obrazložitvi zahteva opozarja na vlogo državnega tožilca v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem ter na dejstvo, da je višji državni tožilec v pisni vlogi z dne 21.03.2001 predlagal, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi obsojenčevih zagovornikov, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v dopolnitev dokaznega postopka.

Ocenjuje, da je pritožbeno sodišče vezano na mnenje, ki je podano v korist obdolženca oziroma obsojenca s strani državnega tožilca in ga ne bi smelo zaradi nevarnosti prekoračitve obtožnega predloga enostavno negirati. Sodišče druge stopnje tudi ni obrazložilo negativnega stališča do mnenja državnega tožilca in zato je po mnenju vložnikov zahteve za varstvo zakonitosti napadena sodba nerazumljiva ter neobrazložena in gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka, zaradi katere se sodbe ne da preizkusiti. S temi navedbami zahteva za varstvo zakonitosti nakazuje v prvem delu na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, v drugem delu pa na kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Postopek s pritožbo, vloženo zoper sodbo, ki je izrečena na prvi stopnji, urejajo določbe 375. člena ZKP do vključno 382. člena ZKP, ki so za skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem dopolnjene z določbami 1. in 2. odstavka 445. člena ZKP. Določba 1. odstavka 377. člena ZKP zavezuje sodišče druge stopnje, da v primeru kaznivih dejanj, za katera se storilec preganja na zahtevo državnega tožilca, pošlje spise pristojnemu državnemu tožilcu. V skladu z določbo 2. odstavka 377. člena ZKP lahko državni tožilec poda svoj predlog, ko vrne spise, lahko pa izjavi, da ga bo podal na seji senata. S to določbo in z določbami 378. člena ter 403. člena ZKP je predpisan način sodelovanja državnega tožilca v pritožbenem postopku. Poleg navzočnosti na seji senata pritožbenega sodišča (1. odstavek 378. člena ZKP) ima tudi možnost predlagati, naj se v dopolnitev poročila preberejo posamezni spisi, prav tako lahko daje potrebna pojasnila za stališča iz pritožbe oziroma odgovora na pritožbo. V tako določenem okviru ima višji državni tožilec možnost opozarjanja na dejansko in pravno problematiko, ki jo zaznava pri obravnavanju posamezne zadeve. Toda predlogi, do katerih je glede na navedene določbe upravičen višji državni tožilec, za pritožbeno sodišče pri odločanju niso zavezujoči (razen v primeru umika pritožbe, ki jo je zoper prvostopno sodbo vložil pristojni državni tožilec), kot zmotno zaključuje zahteva za varstvo zakonitosti. V postopku s pravnimi sredstvi velja praviloma načelo dispozitivnosti. Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo le v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, po uradni dolžnosti pa jo preizkusi v zvezi z razlogi, navedenimi v določbah 383. člena ZKP ter v bistvu tudi v primeru ugotovljenega položaja, ki je predviden v določbi 3. odstavka 392. člena ZKP.

Sodišče druge stopnje je dolžno postopati v skladu s temi določbami, pri čemer sprejme odločitev, ki je po njegovi presoji dejanskih in pravnih vprašanj pravilna in zakonita. Pri odločanju o pritožbi torej ni vezano na pritožnikove predloge, pač pa mora po določbi 1. odstavka 395. člena ZKP presoditi navedbe pritožbe in takšno presojo v svoji odločbi tudi obrazložiti. Zato je sodišče druge stopnje toliko manj vezano na predloge višjega državnega tožilca. Ker njegov predlog glede na zakonske določbe nima lastnosti pritožbe, z v njem vsebovanimi navedbami sodišče druge stopnje ni dolžno polemizirati in nanje tudi ne odgovarjati.

Po povedanem se pokaže, da sodišče druge stopnje ni postopalo v nasprotju z navedenimi zakonskimi določbami ter zato ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

S tem, ko sodišče ni navedlo, zakaj ni upoštevalo mnenja višjega državnega tožilca, tudi ni ravnalo v nasprotju z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP. Glede na to napadena sodba ni nerazumljiva in tudi ne neobrazložena, zaradi česar bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Kršitev kazenskega zakona v zahtevi konkretno ni opredeljena, prav tako ni obrazložena. Zato te kršitve ni mogoče preizkusiti. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se namreč Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

Z navedbami, da je še vedno ostalo odprto vprašanje kraja samega dogodka, vpletenost in vloga posameznih akterjev v prerivanju oziroma v pretepu, zahteva napada dejanske zaključke pravnomočne sodbe. S tem uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obs. A.D. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavku 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca.