Jedro

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi davčni organ ugotavljal okoliščine glede prevzema obravnavanega trošarinskega blaga in sodelovanja morebitnih drugih oseb pri nezakoniti sprostitvi blaga. Tako ni ugotavljal okoliščin njegove potrditve (kdo je potrdil prejem blaga v CMR listini in kdaj) kot tudi ni ugotavljal, kam je bilo blago prepeljano, kdo ga je prevzel ter v zvezi s tem pridobil informacije glede obravnavanega blaga s strani družbe, ki je opravila prevoz (litovska družba E.) oziroma njenega voznika, ki je opravil prevoz navedenega trošarinskega blaga. Od slednje bi lahko pridobil in formacije o tem, kam je bilo blago (namesto v trošarinsko skladišče) dostavljeno in kdo je pri tem sodeloval.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 0610-861/2017-13 (01322-35, 01322-28) z dne 5. 6. 2017 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila za zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS (v nadaljevanju davčni, finančni tudi prvostopenjski organ) po uradni dolžnosti tožniku odmerila trošarino v skupni vrednosti 72.230,40 EUR za trošarinsko blago A. po trošarinskem dokumentu 15LT00000S3A1041V5978 (točka I.1 izreka). Obresti, obračunane po obrestni meri 7 % letno od premalo plačane trošarine pod točko I.1 izreka znašajo v skupnem znesku 6.829,24 EUR, od prvega dne zamude za plačilo, 30. 1. 2016, do dne izdaje izpodbijane odločbe, 5. 6. 2017 (točka I.2 izreka). Zavezanec za davek B. d.o.o., ... (v nadaljevanju B.), je solidarno odgovorna za plačilo zneska trošarine s pripadajočimi obrestmi, naloženega s točkama I.1 in I.2 izreka. Odmerjena trošarina in obresti, v skupni vrednosti 79.059,64 EUR, mora biti plačana na podračun, ki ga navaja (točka I.3 izreka). Zavezanca za davek morata obveznost pod točko I izreka plačati v roku 30 dni od vročitve te odločbe na navedeni podračun. Po preteku tega roka se bodo obračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe (točka II izreka). Zavezanec za davek B. ni zahteval povrnitve stroškov. Zahteva tožnikovega pooblaščenca za povrnitev stroškov postopka se zavrne. Stroški postopka, ki so nastali finančnemu organu, bremenijo slednjega. Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (točki III in IV izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je finančni organ pri tožniku opravil davčni nadzor gibanja trošarinskih izdelkov v režimu odloga plačila trošarine po trošarinskem dokumentu 15LT00000S3A1041V5978 in o tem sestavil zapisnik, ki ga je vročil tožniku in solidarni dolžnici, družbi B.. Slednja na ugotovitve v zapisniku v zakonsko predpisanem roku 10 dni ni vložila pripomb. Tožnik pa je v roku, ki mu ga je davčni organ na njegovo prošnjo podaljšal, podal pripombe, ki pa jih davčni organ ni upošteval. 3. Finančni organ je v postopku davčnega nadzora po uradni dolžnosti pridobil podatke iz svojih evidenc, iz drugih baz podatkov ter v okviru mednarodnega sodelovanja s pristojnimi organi drugih članic EU, vezane na gibanje trošarinskih izdelkov v režimu odloga po zgoraj navedenem trošarinskem dokumentu. Iz sistema EMCS, ki je računalniško podprt sistem za nadzor nad gibanjem trošarinskih izdelkov, ki omogoča spremljanje in nadzor nad gibanjem trošarinskih izdelkov v režimu odloga med državami članicami, za obdobje november 2015 izhaja, da naj bi prejemnik, družba B., ki je bila imetnik trošarinskega dovoljenja, prejela v svoje trošarinsko skladišče na lokaciji ..., ..., v izmeri 90 m2, trošarinske izdelke po navedenem trošarinskem dokumentu z datumom odpreme 30. 11. 2015. Finančni organ je zoper prejemnika trošarinskega blaga - družbo B. uvedel ukrep soključarstva ter ob kontroli 9. 12. 2015, 10. 12. 2015, 11. 12. 2015 in 18. 12. 2015 ugotovil, da so obešanke na vhodnih vratih trošarinskega skladišča nepoškodovane. Navedena pošiljka pred prejemom ni bila najavljena nadzornemu organu, kot je bilo to določeno v dovoljenju z dne 3. 3. 2015, ki je bilo izdano družbi B.. Zaradi nadzornega ukrepa soključarstva, določenega s spremembo dovoljenja z dne 17. 8. 2015, pa ta pošiljka ni mogla biti fizično vnesena v trošarinsko skladišče na lokaciji C., saj so bile zalivke na trošarinskem skladišču nedotaknjene. Finančni organ je 9. 12. 2015 kontroliral delavko, zaposleno v B., D.D., ki je povedala, da o omenjeni pošiljki ne ve nič. Ostali predstavniki te družbe, ki so italijanski državljani, so nedosegljivi. Finančni organ zato ugotavlja, da družba B. navedene pošiljke dejansko ni prejela v trošarinsko skladišče in je v sistemu EMCS samo fiktivno potrdila dobave. Določba drugega odstavka 25. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro-1) določa, da se gibanje v režimu odloga konča, ko prejemnik prejme pošiljko ali, ko trošarinski izdelki zapustijo Unijo. V konkretnem primeru je ugotovljeno, da prejemnik družba B., ki je navedena kot prejemnik v polju 5 elektronskega trošarinskega dokumenta (eTD), ni prejela pošiljke, torej se gibanje trošarinskih izdelkov ni zaključilo v skladu z omenjeno zakonsko določbo. Na podlagi poizvedbe je finančni organ od litovskih organov prejel dokumente, iz katerih izhaja, da je prevoz blaga po trošarinskem dokumentu 15LT00000S3A1041V5978 opravila litovska družba E.. Posredovana je bila dokumentacija v zvezi s prevozom. Po podatkih pristojnih litovskih organov je blago po navedenem trošarinskem dokumentu last družbe iz Dubaja. Litovski organi so posredovalni sporazum s pripadajočimi aneksi, ki se nanaša na carinsko zastopanje in sta ga sklenila tožnik in družba iz Dubaja. Račun z dne 30. 11. 2015 za navedene storitve je izstavil tožnik za družbo iz Dubaja.

4. V skladu s 6. členom ZTro-1 obveznost za obračun trošarine nastane, ko se trošarinski izdelki v Sloveniji sprostijo v porabo. Na podlagi petega odstavka 6. člena ZTro-1 se za sprostitev v porabo šteje tudi storjena oziroma ugotovljena nepravilnost pri gibanju trošarinskih izdelkov v režimu odloga plačila trošarine, skladno s 26. členom ZTro-1. Obveznost za obračun trošarine nastane v Sloveniji, če je bila nepravilnost ugotovljena v Sloveniji in ni mogoče ugotoviti, v kateri državi članici je bila nepravilnost dejansko storjena (druga alineja prvega odstavka 26. člena ZTro-1). Za obravnavano trošarinsko blago po navedenem trošarinskem dokumentu je bila nepravilnost ugotovljena v Sloveniji, ker trošarinsko blago ni prispelo v namembni kraj (v trošarinsko skladišče prejemnika, družbe B.) in se gibanje obravnavanih trošarinskih izdelkov ni zaključilo v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZTro-1. Gibanje trošarinskega blaga pod režimom odloga plačila trošarine se konča, ko prejemnik prejme pošiljko tega blaga, torej v trenutku, ko je prejemnik imel možnost spoznati natančno količino blaga, ki ga je dejansko prejel oziroma, ko je njegovo količino mogoče dejansko izmeriti zaradi evidentiranja v evidence trošarinskega skladišča. V konkretnem primeru pa je bil prejemniku, družbi B. naložen nadzorni ukrep soključarstva. Zalivke na trošarinskem skladišču prejemnika so bile nedotaknjene, iz česar izhaja, da obravnavano blago ni prispelo v trošarinsko skladišče prejemnika, kljub evidentiranju prejema blaga v sistem EMCS. Po povedanem obravnavane pošiljke niso bile fizično vnesene v trošarinsko skladišče prejemnika, družbe B.na lokaciji C., niti niso bile evidentirane v evidence prejemnika (imetnika trošarinskega skladišča). Gre za fiktivno potrjen prejem pošiljk v sistem EMCS. Posledično je za predmetno trošarinsko blago po trošarinskem dokumentu 15LT00000S3A1041V5978 nastala obveznost za obračun trošarine v Sloveniji, v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 26. člena ZTro-1. Na podlagi tretjega odstavka 26. člena ZTro-1 pa je zavezanec za plačilo trošarine pošiljatelj trošarinskih izdelkov oziroma oseba, ki je predložila instrument zavarovanja plačila trošarine, v konkretni zadevi tožnik. V skladu s četrtim odstavkom 26. člena ZTro-1 lahko davčni organ določi, da je zavezanec za plačilo trošarine tudi oseba, ki je sodelovala pri storitvi nepravilnosti. Na tej podlagi je zavezanec za plačilo trošarine tudi prejemnik - družba B., ki je v sistemu EMCS fiktivno potrdila prejem blaga po predmetnem trošarinskem dokumentu in zato solidarno odgovarja za plačilo odmerjene trošarine (tretji odstavek 12. člena ZTro-1). Iz pridobljene dokumentacije pa davčni organ ni mogel ugotoviti, kdaj je nepravilnost nastala, zato je obračunal trošarino na dan 9. 12. 2015, ko je nepravilnost ugotovil. 5. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnilo. V obravnavani zadevi je bila nepravilnost, storjena med gibanjem trošarinskih izdelkov v režimu odloga plačila trošarine med državami članicami ugotovljena v Sloveniji in ni bilo mogoče ugotoviti v kateri državi članici je prišlo do nepravilnosti, zato je nastala obveznost za obračun trošarine v Sloveniji. Ne glede na to, kdo je potrdil prejem blaga v sistemu EMCS, je bila ta potrditev fiktivna oziroma lažna, saj blago ni bilo vneseno v trošarinsko skladišče v skladu s trošarinskim dovoljenjem in s tem ni bilo dano pod trošarinski nadzor. Kdaj se gibanje trošarinskega blaga pod režimom odloga plačila trošarine konča, se je opredelilo tudi Sodišče EU v zadevi C-64/15. Iz slednje izhaja, da se gibanje trošarinskega blaga v režimu odloga plačila trošarine konča, ko se blago vnese v trošarinsko skladišče in ko je njegovo količino mogoče dejansko izmeriti ter se ob koncu gibanja vpiše v evidenco vse trošarinsko blago, ki se giblje pod režimom odloga plačila trošarine. V obravnavani zadevi se gibanje trošarinskega blaga v režimu odloga plačila trošarine ni končalo na takšen način. Pritožbeni organ se strinja z zaključki prvostopenjskega organa in z izpodbijano odločbo.

6. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in jo izpodbija v tožbi, v kateri uveljavlja tožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. V tožbi najprej povzema dosedanji postopek. Tožnik je 30. 11. 2015 s strani naročnika „F.“ prejel naročilo za izvoz trošarinskega blaga „A.“ (14.592 litrov) v trošarinsko skladišče št. SI50121375D00, ki je registrirano v Republiki Sloveniji. Lastnik trošarinskega skladišča v Republiki Sloveniji je družba B. d.o.o., ... (B.), ki ji je Republika Slovenija 3. 3. 2015 izdala trošarinsko dovoljenje, skladno s katerim lahko v skladišču v ... v odlogu plačila trošarine prejema, skladišči in odpremlja trošarinsko blago (alkohol). Po izvedbi naročila je 30. 11. 2015 tožnik s pomočjo sistema za nadzor gibanja trošarin (v nadaljevanju EMCS) ustvaril elektronski dokument, ki se nanaša na blago, za katerega velja posebna ureditev začasnega odloga plačila trošarin, v skladu s katerim je bilo blago prepeljano iz trošarinskega skladišča v Republiki Litvi v trošarinsko skladišče v Republiki Sloveniji. Prevoz blaga po trošarinskem dokumentu je opravila litovska družba E. (v nadaljevanju E.). Družba B. je po določbah Uredbe (ES) pripravila elektronski trošarinski dokument z dodeljeno edinstveno upravno referenčno oznako, s čimer je potrdila prejem pošiljke trošarinskega blaga. Elektronski trošarinski dokument je bil nadalje poslan pristojnim organom Republike Slovenije s predložitvijo elektronskega sporočila o prejemu trošarinskega blaga (v nadaljevanju e-ROR). Prav tako je trošarinsko skladišče v Republiki Litvi, ki je poslalo blago, prejelo E-ROR sporočilo o prejemu blaga. Davčni organ je v zapisniku o davčnem nadzoru 22. 3. 2017, skoraj leto in pol po dostavi trošarinskega blaga v trošarinsko skladišče družbe B. ugotovil, da naj predmetni tovor ne bi mogel biti fizično vnesen v trošarinsko skladišče, saj naj bi bile ob kontroli 9. 12. 2015 in naknadnih kontrolah davčnega organa obešenke in zalivke na trošarinskem skladišču B. nedotaknjene, prav tako pa je uslužbenka B. izjavila, da o tem tovoru ni vedela ničesar. Iz izpodbijane odločitve izhaja, da naj bi bila potrditev prejema blaga v sistemu EMCS fiktivna, zaradi česar je davčni organ zaključil, da je nastala obveznost za obračun trošarine zaradi sprostitve izdelkov v porabo v Sloveniji, v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 26. člena ZTro-1. 7. Ker organa kot datum kršitve štejeta 9. 12. 2015, bi v obravnavani zadevi morala uporabiti ZTro in ne ZTro-1. Slednji je namreč pričel veljati šele 1. 8. 2016. Pravilno zakonsko podlago za izpodbijano odločbo po mnenju tožnika predstavlja zgolj ZTro. Zaradi napačne uporabe materialnega zakona v konkretnem primeru, trošarinska odgovornost tožnika ni podana. V nadaljevanju navaja vsebinske razlike med ZTro in ZTro-1. Po tretji točki drugega odstavka 17. člena ZTro je pošiljatelj lahko plačnik trošarine le, če glede na okoliščine ni primerneje, da trošarino plača prejemnik, kar pa v postopku ni bilo presojano. Ob pravilni uporabi materialnega prava odgovornost tožnika na podlagi 17. člena ZTro ne bi mogla biti podana, saj je, glede na okoliščine obravnavanega primera primerneje, da nosi trošarinsko obveznost prejemnik, kar pojasni na straneh 6 in 7 tožbe.

8. Davčni organ tudi napačno razlaga zakonsko dikcijo: „prejemnik prejme pošiljko“. Na podlagi ZTro in ZTro-1 se gibanje pod režimom odloga plačila trošarine konča, ko prejemnik prejme pošiljko, ali ko trošarinski izdelki zapustijo Unijo. Kdaj se šteje, da je prejemnik prejel pošiljko, izhaja tudi iz 8. člena ZTro. Iz 9. člena ZTro izhaja, da prejemnik trošarinskih izdelkov potrdi prejem pošiljke tako, da na trošarinskem dokumentu navede datum in kraj njenega prevzema ter podpiše izvod trošarinskega dokumenta in ga vrne pošiljatelju. Smiselno enako določbo vsebuje tudi četrti odstavek 32. člena ZTro-1. Tožnik se je upravičeno zanesel na zakonske določbe, po katerih je potrdilo prejema pošiljke v sistemu EMCS dokaz o prejemu pošiljke. Nepravilna in neživljenjska je razlaga toženke, da je prejemnik lahko prejel pošiljko le, če je bila fizično vnesena v skladišče in je prejemnik to potrdil v evidenci skladišča, saj pošiljatelj nima nikakršne možnosti nadzirati ali je prejemnik pošiljko res prejel. V nadaljevanju pojasnjuje jezikovno razlago 7.a člena ZTro. Zakon ne določa, da mora prejemnik pošiljko prejeti prav v trošarinsko skladišče, kot to razlaga toženka. Poleg navedenega je toženka tudi sama potrdila prejem predmetnega trošarinskega blaga v sistemu EMCS. Tudi organ države članice prejema potrdi prejem poročila v sistem EMCS (sodba Upravnega sodišča RS I U 205/2008 z dne 27. 1. 2009), kar pojasni. Organi tožene stranke bi v konkretnem primeru lahko zavrnili potrditev prejema poročila v sistemu EMCS. Potrditev prejema pomeni pravno dejanje, ki je potrdilo prejem in s tem prenos odgovornosti s strani pošiljatelja na prejemnika. Razlaga termina „prejemnik prejme pošiljko“ mora biti zaradi načela lojalne razlage skladna s pravom EU, pristojnost za razlago tega termina iz Direktive pa ima Sodišče EU. Tožnik zato predlaga, da sodišče sproži postopek predhodnega odločanja v skladu z 267. členom PDEU, z namenom enotne, skladne in učinkovite razlage pojma „prejemnik prejme pošiljko“. Tožnik meni, da davčni organ v obravnavani zadevi ni spoštoval temeljnih načel prava EU, zlasti načela zaupanja v pravo, pravne varnosti in legitimnih pričakovanj, kar pojasni na straneh 10 in 11 tožbe.

9. Tožnik nadalje navaja, da je pošiljko obravnavanega trošarinskega blaga prejemnik dejansko prejel. V obravnavani zadevi dejansko stanje ni bilo pravilno in v celoti ugotovljeno. Prvostopenjski in pritožbeni organ navajata, da prejemnik trošarinskih izdelkov pošiljk obravnavanega blaga ni prejel, kljub temu, da je prejemnik, družba B., podpisala prejem in vnesla prejem predmetnega trošarinskega blaga v sistem EMCS ter potrdila prejem tudi na transportnih listinah (CMR). Dejstvo je, da so bile transportne listine (CMR), ki spremljajo obravnavano trošarinsko blago, podpisane in ožigosane ter je bil prejem potrjen. Prvostopenjski in drugostopenjski organ navajata, da fizičen vnos trošarinskega blaga v skladišče ni bil mogoč zaradi ukrepa soključarstva in nedotaknjenih zalivk in obešenk na vratih skladišča in da je uslužbenka družbe B. izpovedala, da o pošiljkah ne ve ničesar. Iz izpodbijane odločitve izhaja, da ker družba B. gotovo ni prejela pošiljke v trošarinsko skladišče, naj bi prišlo do fiktivne potrditve, posledično pa naj družba B. pošiljke ne bi prejela. Tožnik izpostavlja, da je največ, kar se lahko sklepa iz opisanih dejstev, da družba B. prejete pošiljke ni prepeljala v skladišče, kar pa ne more avtomatično pomeniti, da pošiljke ni prejela. Kolikor bi imela tožena stranka nadaljnje dvome o prejemniku blaga, bi morala dodatno in v celoti raziskati in razjasniti dejansko stanje, kar pa ni storila. Tožena stranka bi tako morala pridobiti izjave od voznikov družbe E., ki so opravili prevoz, prav tako bi bila dolžna, na podlagi podpisa v polju 24 CMR obrazca, poskušati (pri ge. D.D.) poizvedeti kdo iz družbe B. je podpisal CMR, nadalje pa tudi pridobiti informacije o IP računalnika, iz katerega je bil potrjen prejem pošiljke v sistemu EMCS in tako ugotoviti kdo je na strani B. potrdil prejem pošiljke. Namesto tega se je tožena stranka preprosto zadovoljila z enostavnim (napačnim) sklepom, da do prejema s strani B. ni prišlo. Zaključek davčnega organa, da do prejema pošiljke s strani družbe B. ni prišlo, pomeni napačno ugotovljeno dejansko stanje, prav tako pa dejansko stanje, zaradi neizvedbe ustreznega in popolnega dokaznega postopka, tudi ni bilo popolno ugotovljeno.

10. Tožena stranka je zaključila, da je prišlo do nepravilnosti pri gibanju trošarinskih izdelkov v režimu odloga. Tožnik se z navedenim zaključkom ne strinja, v obravnavani zadevi je bil prevzem blaga potrjen (sodba U 205/2008), če pa je blago po potrditvi prevzema sproščeno v uporabo, pa gre za (pravno drugačno) situacijo nezakonito sproščenega blaga. Posledično dejanskega stanja obravnavane zadeve ni mogoče subsumirati pod drugi odstavek 10. člena Direktive oz. drugo alinejo prvega odstavka 26. člena ZTro-1, kot je to storil davčni organ. Drugi odstavek 26. člena ZTro-1 pa v obravnavani zadevi ni uporabljiv, saj bi lahko edini subjekt, ki bi bil pristojen za zahtevo plačila trošarin, bili kvečjemu organi države izvora, to je davčni organi Republike Litve, skladno z litovsko nacionalno zakonodajo. Prav tako organom Republike Litve v 4 mesecih po začetku gibanja trošarinskega blaga niso bili predloženi nikakršni dokazi o kraju, kjer je bila nepravilnost storjena, zaradi česar je tudi naknadna pristojnost organov Republike Slovenije po tem členu izključena. Tožnik tudi glede vprašanja pristojnosti predlaga, da sodišče predmetni postopek prekine in sproži postopek predhodnega odločanja v skladu z 267. členom PDEU.

11. Tožnik toženi stranki očita tudi napačno postopanje v zvezi z obveščanjem odpremne države, saj bi tožena stranka morala, ob ugotovitvi, da je do nepravilnosti prišlo v Republiki Sloveniji, na podlagi tretjega odstavka 10. člena Direktive, o nepravilnosti obvestiti pristojne organe odpremene države članice, kar tožena stranka ni storila. Prav tako bi tožena stranka morala postopati skladno s postopkom, določenim v Direktivi Sveta 2010/24/EU z dne 16. 3. 2010 o vzajemni pomoči pri izterjavi davkov in ne bi smela stopiti v stik s tožnikom neposredno. Do teh tožnikovih navedb se tudi drugostopenjski organ v drugostopenjski odločbi ni opredelil. V postopku so bile kršene tudi določbe zakona o uporabi jezika. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek, pravico spremljati potek postopka po tolmaču. Kot zahteva sedmi odstavek 62. člena ZUP, jih mora upravni organ, ki vodi postopek, o tem obvestiti. Tožnik nikoli ni bil poučen o tej svoji pravici, zaradi česar je prišlo do absolutne bistvene kršitve pravil postopka pa drugem odstavku 27. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 237. člena ZUP. Izpodbijana odločba se ne da preizkusiti, saj je nerazumljiva in nejasna ter sama s sabo v nasprotju. Tožena stranka trdi, da družba B. pošiljke ni prejela (ker zalivke trošarinskega skladišča niso bile dotaknjene), nato zaključuje, da predmetna pošiljka ni bila fizično vnesena v trošarinsko skladišče, zaradi česar je bil prejem obravnavanega blaga fiktiven, hkrati pa sama navaja dokaze, ki potrjujejo prejem pošiljke s strani družbe B. (računi za opravljene storitve, CMR dokumenti). Izpodbijane odločbe se posledično ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka.

12. Tožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do izjave ter pravice do pravnega sredstva. Drugostopenjski organ se ni opredelil do pravno relevantnih navedb tožnika: - da ni bil upoštevan dopis litovskih davčnih organov; - da se okoliščine primera SEU C-64/15 bistveno razlikujejo od konkretnega primera; - da bi moral organ tožene stranke v primeru iz prvega odstavka 10. člena Direktive po tretjem odstavku istega člena obvestiti organe Republike Litve in – da bi tudi sicer moral spoštovati postopek iz Direktive Sveta 2010/24/EU in najprej obvestiti državo članico odpreme in ne neposredno tožnika.

13. Sklepno tožnik navaja, da je davčni organ sam potrdil prejem pošiljke s strani pošiljatelja v sistemu ECMS, nato pa je, na podlagi retroaktivne uporabe nacionalnega prava, njegove napačne razlage, kot tudi napačne razlage evropskega prava in kršitve temeljnih pravnih načel, tožniku kot pošiljatelju blaga neupravičeno naložil plačilo trošarine. V obravnavani zadevi je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kršena pa so bila tudi pravila postopka (o uporabi jezika, izpodbijane odločbe se ne da preizkusiti). Tožniku so bile v postopku odločanja kršene ustavne pravice in sicer pravica stranke do izjave, pravica do pravnega sredstva, prepoved retroaktivnosti in načelo zakonitosti.

14. Tožnik predlaga, da sodišče sproži postopek predhodnega odločanja po 267. členu PDEU pred Sodiščem EU zaradi odgovora na vprašanje: - ali se v primeru, ko je imetnik trošarinskega skladišča dejansko prejel trošarinsko blago, potrdil prejem tega blaga s podpisom tovornih dokumentov (CMR) in v elektronskem sistemu EMCS in je takšen prejem potrdil tudi davčni organ, šteje, da je „prejemnik prejel pošiljko“ v smislu 20. člena Direktive 2008/118/ES in podredno, zaradi rešitve vprašanja: - kateri državi članici v primeru dejanskih okoliščin, ki jih je v izpodbijanem aktu ugotovila tožena stranka, sporna trošarina pripada ob razlagi ustreznih določil Direktive 2008/118/ES. Tožnik med dokaznimi predlogi predlaga zaslišanje tožnikovega direktorja G.G. ter predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, dopolni postopek in zadevo reši v korist tožnika, tako da ugotovi, da tožnik ni odgovoren za plačilo zneska trošarine s pripadajočimi obrestmi, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v obeh primerih pa toženi stranki naloži, da tožniku povrne stroške upravnega postopka ter upravnega spora.

15. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Glede tožbenih navedb, da bi morala tožena stranka uporabiti določbe ZTro in ne Ztro-1, tožena stranka odgovarja, da gre za navedbe, ki jih tožnik kot sporne izpostavi prvič šele v tožbi. Ne glede na to pa pojasnjuje, da so se določbe ZTro-1 začele uporabljati 1. 8. 2016, prehodnih določb pa v tem delu ZTro-1 nima. Ne glede na to pa je po obeh zakonih tožnik zavezanec za plačilo trošarine kot oseba, ki je predložila instrument za zavarovanje plačila trošarine ali garant oziroma porok, naveden na instrumentu za zavarovanje plačila trošarine. Neutemeljen je šele v tožbi izpostavljen očitek glede kršitve določb zakona o uporabi jezika. V Sloveniji je uradni jezik slovenščina, zato 62. člena Ustave RS ni mogoče razumeti na način, da bi moral organ v postopku stranki v pisni komunikaciji omogočiti uporabo jezika, ki ga stranka razume, ampak se ta dolžnost nanaša le na ustni del postopka. V zvezi s tožbenimi navedbami, da bi bil tožnik odgovoren za plačilo trošarine samo v primeru, da bi prispeval k nepravilni sprostitvi blaga ali bi ravnal goljufivo, odgovarja, da je tožnik kot pošiljatelj zavezan k plačilu trošarine, pri čemer pa se ne presojajo subjektivne okoliščine. Glede družbe B. poudarja, da je omenjena družba imela dovoljenje za trošarinsko skladišče in ne za pooblaščenega prejemnika, kar pomeni, da je lahko blago v odlogu plačila trošarine prejemala v skladu z dovoljenjem izključno v tem skladišču. Z odločbo z dne 17. 8. 2015 pa ji je bilo določeno še soključarstvo. Ker ji je bil omogočen dostop do sistema EMCS, je lahko potrjevala odpreme in prejeme trošarinskega blaga v skladu z izdanim dovoljenjem. S tem, ko trošarinski izdelki niso bili vneseni v trošarinsko skladišče, so bili sproščeni v porabo še preden je bilo gibanje v režimu odloga plačila trošarine končano v skladu s trošarinskimi predpisi, kar pomeni, da je bila storjena nepravilnost še v času gibanja blaga v odlogu plačila trošarine. Ker trošarinski izdelki niso bili prejeti v trošarinsko skladišče na način, kot je bil določen s trošarinskim dovoljenjem, je bila potrditev prejema v sistemu EMCS lažna oziroma fiktivna. Iz sodbe SEU C-64/15 pa izhaja, da se gibanje trošarinskega blaga v režimu odloga plačila trošarine konča, ko se blago vnese v trošarinsko skladišče. Tožena stranka še pojasnjuje razloge, zaradi katerih je nastala obveznost za obračun trošarine v Sloveniji.

16. V pripravljalni vlogi tožnik navaja, da tožena stranka priznava retroaktivno uporabo ZTro-1, ki pa ni dopustna. Sklicuje se na vsebinske razlike med ZTro in ZTro-1 pri določitvi zavezanca za plačilo trošarine. Upoštevajoč ZTro, ki je veljal v relevantnem obdobju, tožnik kot pošiljatelj trošarinskega blaga ne more biti plačnik trošarine. Čeprav je elektronski sistem EU na področju trošarin do določene stopnje poenoten, pa bi v primeru, da tožena stranka sama izreče več nadzornih ukrepov nad določenim subjektom, tožena stranka morala preprečiti nadaljnje nezakonitosti družbe B.. Tožnik dodatno pojasnjuje razloge, zaradi katerih meni, da neposredna uporaba sodbe SEU v zadevi C-64/15 z dne 28. 1. 2016 ni možna, kar pojasni. Meni tudi, da je davčni organ posegel v pristojnost organa druge države članice EU. Sklicuje se na odgovor davčnega inšpektorata Republike Litve z dne 28. 4. 2017, iz katerega izhaja, da se litovski davčni organi prav tako ne strinjajo s pravnim naziranjem slovenskih davčnih organov. Davčni organ bi moral o nastanku obveznosti za plačilo trošarine obvestiti pristojni organ države članice odpreme (osmi odstavek 26. člena ZTro-1, tretji odstavek 10. člena Direktive), česar pa ni storil. Tudi zato je izpodbijana odločba nezakonita.

17. Tožena stranka zavrača tožnikove navedbe. Pojasnjuje, da se je ZTro-1 začel uporabljati od 1. 8. 2016 dalje, vendar da je že predhodno veljaven ZTro v prvi alineji 1a. člena v pravni red Republike Slovenije prenesel Direktivo 2008/118/ES, pri čemer se sklicuje na (ii)/a/1/8. člen te Direktive. Nacionalna sodišča pa so pri uporabi nacionalnega prava to dolžna razlagati, kolikor je to mogoče ob upoštevanju besedila in namena direktive. Tožnik je zavezanec za plačilo trošarine tudi po ZTro, ker je bil garant oziroma je predložil instrument zavarovanja za plačilo trošarine za čas gibanja trošarinskih izdelkov (drugi odstavek 17. člena ZTro).

18. Tudi v drugi pripravljalni vlogi tožnik vztraja pri svojih ugovorih, tako glede napačne uporabe materialnega prava, ker meni, da je uporaba ZTro-1 v nasprotju s temeljnimi načeli pravne države. Tudi načelo lojalne razlage prava EU v obravnavani zadevi ne more pomeniti relevantne utemeljitve, zakaj je davčni organ uporabil napačen materialni zakon. Tožnik pa kot garant oz. kot oseba, ki je predložila instrument zavarovanja v obravnavani zadevi ne odgovarja za plačilo trošarine, kar kaže tudi dopis zavarovalnice, ki ga prilaga, pri kateri je tožnik zavaroval plačilo trošarine in iz katerega izhaja, da je zavarovalnica zavrnila svojo obveznost plačila zavarovalnine. Pojem konca gibanja trošarinskega blaga v odlogu plačila trošarine je potrebno razlagati glede na celotno Direktivo. Nadzor nad pravilnim koncem gibanja imata tako pošiljatelj kot davčni organ. Tožnik sam bi lahko, kot pošiljatelj, ob predhodni (fiktivni) potrditvi prejema pošiljke v sistemu EMCS s strani prejemnika, tudi sam ustrezno ukrepal in o nepravilnostih obvestil pristojne organe, saj bi v nasprotnem primeru seveda moral, kot oseba, ki je predložila instrument zavarovanja, trošarino plačati sam. V konkretnem primeru pa mu je ustrezno ukrepanje povsem onemogočeno, saj ga je slovenski davčni organ šele po skoraj letu in pol, odkar je tožnik upravičeno menil, da je posel ustrezno končan, obvestil, da mora plačati trošarino namesto družbe B.. V dokaz navedenih okoliščin tožnik predlaga zaslišanje predstavnika tožnika g. H.H. (ki je v relevantnem času skrbel za posel odprave spornih izdelkov). Tožnik se ponovno opredeljuje tudi do sodbe Sodišča EU C-64/15 in zaključuje, da je bilo gibanje trošarinskih izdelkov v konkretnem primeru zaključeno s potrditvijo v sistemu EMCS. Tožnik še navaja, da se davčni organ ni opredelil do problematike svojega napačnega procesnega postopanja. Iz njegovih navedb ne izhaja niti da litovskih organov ni obvestil o nastanku obveznosti niti da jih je obvestil. Tožnik na podlagi 227. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišču predlaga, da od tožene stranke zahteva, naj v določenem roku predloži dopis, s katerim je o nastanku obveznosti davčni organ obvestil litovski organ in uradni odgovor litovskega organa na ta dopis. Po vedenju tožnika se pred sodiščem vodijo še drugi, v bistvenem podobni postopki, v katerih je glavni kršitelj znova družba B. ter sodišču predlaga, da vanje vpogleda, saj je tožena stranka podobno pasivno ravnala tudi v omenjenih drugih postopkih. V dokaz slednjega tožnik predlaga tudi zaslišanje predstavnika davčnega organa. O naloženih ukrepih zoper družbo B. je bila tožena stranka seznanjena (ne pa tožnik), o čemer bo vedel izpovedati tudi predstavnik tožene stranke, inšpektor I.I., ki je vodil postopek proti družbi B., katerega zaslišanje predlaga tožnik.

19. Tožnik je na poziv sodišča dodatno substanciral dokazni predlog za zaslišanje direktorja tožnika G.G., za katerega meni, da gre za ključni dokaz pri razjasnitvi dejanskega stanja (ki bi ga morala izvesti že tožena stranka) v zvezi s tem, kako je potekal prevoz in dobava trošarinskih izdelkov, ter da tožniku glede na dejansko stanje ni mogoče pripisati nikakršnih kršitev trošarinskih predpisov. Tožnik pojasnjuje zakaj je zaslišanje omenjenega nujno in kaj naj bi omenjeni izpovedal, s čimer bi se zagotovila pravica do izjave stranke v postopku.

20. Tožba je utemeljena.

21. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je davčni organ pravilno in zakonito tožniku kot pošiljatelju obravnavanega trošarinskega blaga (A.) in solidarnemu dolžniku, družbi B. kot prejemniku teh izdelkov odmeril in naložil v plačilo trošarino po trošarinskem dokumentu 15LT00000S3A1041V5978 zaradi ugotovljene nepravilnosti, ker se je gibanje navedenih trošarinskih izdelkov v režimu odloga plačila trošarine od pošiljatelja, to je od tožnika do prejemnika, družbe B., ni končalo v skladu s trošarinskimi predpisi ter so bile ugotovljene nepravilnosti, saj prejemnik, družba B., ki je bila imetnica dovoljenja za trošarinsko skladišča, obravnavanega trošarinskega blaga v režimu odloga plačila trošarine ni vnesla v svoje trošarinsko skladišče v skladu z izdanim trošarinskim dovoljenjem davčnega organa.

22. Kot sporno je najprej izpostavljeno vprašanje glede pravilne uporabe materialnega predpisa, ki je podlaga za odločanje v konkretnem primeru. Sporno je namreč, ali se za obravnavano zadevo uporablja ZTro, ki je veljal v času ugotovitve nepravilnosti (v konkretnem primeru 9. 12. 2015), ali pa novejši zakon ZTro-1, ki se je začel uporabljati 1. 8. 2016 in je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe (5. 6. 2017). Tožnik davčnemu organu očita, da izpodbijana odločitev napačno temelji na določbah ZTro-1, saj bi morala temeljiti na ZTro (ki je veljal v času ugotovitve nepravilnosti, to je 9. 12. 2015). Po presoji sodišča pa navedeni tožnikovi ugovori niso utemeljeni. V skladu z načelom zakonitosti (4. člen ZDavP-2, ki se v tem postopku subsidiarno uporablja na podlagi prvega odstavka 109. člena ZTro-1 in 6. členom ZUP) se v upravnem odločanju praviloma uporabi predpis, veljaven v času odločanja prvostopenjskega organa, razen če zakon ne določa drugače, kar izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse.1 Temelj odločanja v upravnih, davčnih in carinskih zadevah je predpis, ki je veljal v času odločanja organa na prvi stopnji. Če pa se v času odločanja organa prve stopnje predpis spremeni, se v skladu z načelom zakonitosti uporabi spremenjen predpis. S tem v zvezi sodišče pripominja, da bi moral že zakonodajalec v prehodnih določbah predpisa urediti vprašanje njegove uporabe v že začetih postopkih. ZTro-1 pa take prehodne določbe ne vsebuje. Zato je po presoji sodišča potrebno izhajati iz stališča, da je bila volja zakonodajalca, da z novim predpisom (v danem primeru ZTro-1) razveljavi prej veljavni predpis (v danem primeru ZTro), ki torej ne ustvarja več pravnih učinkov in zato novih odločb ni mogoče izdati na njegovi podlagi. Po enotnem stališču upravne teorije in prakse, kot tudi ustaljene sodne prakse, morajo upravni organi pri odločanju o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih stranke praviloma uporabiti predpis, ki velja v času odločanja upravnega organa na prvi stopnji. Izjema od tega pravila pa je podana, če bi za posamezen primer zakon izrecno določal drugače. Vendar takšne izjeme ZTro-1 v prehodnih določbah ni predpisal. Po povedanem je prvostopenjski organ po presoji sodišča pravilno svojo odločitev oprl na določbe ZTro-1, saj je bil to materialen predpis, ki je veljal v času izdaje odločbe prvostopenjskega organa (5. 6. 2017). Zato sodišče zavrača tožnikove očitke kršitve prepovedi retroaktivne veljavnosti predpisa iz 155. člena Ustave RS.

23. Prav tako je v obravnavani zadevi sporna tudi razlaga določbe drugega odstavka 25. člena ZTro-1, na podlagi katerega se gibanje v režimu odloga konča, ko prejemnik prejme pošiljko ali ko trošarinski izdelki zapustijo Unijo. Sporna je razlaga vsebine navedene dikcije v delu, ki se nanaša na besedilo: „ko prejemnik prejme pošiljko“ ter tudi subsumpcija navedene določbe glede na ugotovljeno dejansko stanje v konkretnem primeru.

24. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, navedenega v obrazložitvi izpodbijane odločbe izhaja, da je bil tožnik pošiljatelj predmetnega trošarinskega blaga, katerega prevoz je opravila litvanska družba E., kot prejemnik obravnavanega trošarinskega blaga pa je bila na trošarinskem dokumentu navedena družba B. iz Slovenije, ki je imetnica trošarinskega skladišča na lokaciji kompleksa C., .... Ni sporno, da je prejemnik, družba B., imetnica trošarinskega dovoljenja z dne 3. 3. 2015 za trošarinsko skladišče. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prejemniku, družbi B., davčni organ izrekel nadzorni ukrep soključarstva s spremembo trošarinskega dovoljenja z dne 17. 8. 2015. Pri kontroli 9. 12, 10. 12 in 18. 12. 2015 je davčni organ ugotovil, da so zalivke na trošarinskem skladišču družbe B. nedotaknjene in tako predmetno trošarinsko blago v režimu odloga plačila trošarine ni moglo biti vneseno v navedeno trošarinsko skladišče prejemnika. Obravnavane pošiljke trošarinskega blaga pred prejemom prejemnik, družba B., tudi ni najavila davčnemu organu v skladu s trošarinskim dovoljenjem. Po povedanem je davčni organ zaključil, da obravnavano trošarinsko blago v režimu odloga plačila trošarine po trošarinskem dokumentu 15LT00000S3A1041V5978, z datumom odpreme 30. 11. 2015, ni bilo vneseno v trošarinsko skladišče prejemnika, družbe B.. Kljub navedenemu pa je družba B., ki je kot prejemnik navedena v polju 5 elektronskega trošarinskega dokumenta (eTD), potrdila prejem obravnavanega trošarinskega blaga v sistem EMCS ter na transportni listini (CMR), za katerega davčni organ zaključuje, da gre za fiktivni prejem.

25. Tožnik meni, da je dejstvo prejema obravnavanega trošarinskega blaga izkazano že s potrditvijo prejema obravnavanega trošarinskega blaga s strani prejemnika, družbe B., v sistem EMCS in na transportni listini – CMR ter se je s tem gibanje predmetnega trošarinskega blaga v režimu odloga plačila trošarine končalo. Tožnik torej meni, da se je s tem, ko je prevzemnik, družba B., prevzela obravnavano trošarinsko blago s potrditvijo na trošarinskem dokumentu ter v sistemu EMCS, razbremenil odgovornosti. Davčni organ pa dikcijo drugega odstavka 25. člena ZTro-1 v delu, ki se glasi: „ko prejemnik prejme pošiljko“ v konkretni zadevi razlaga drugače. Ugotavlja, da je prejemnik, družba B., imetnica dovoljenja za trošarinsko skladišče in da ne gre za pooblaščenega prejemnika. Zato je navedena družba lahko trošarinske izdelke v režimu odloga plačila trošarine prejemala izključno v tem skladišču in ne drugje. Zato zaključuje, da šele, ko bi bilo obravnavano trošarinsko blago v režimu odloga plačila trošarine vneseno v trošarinsko skladišče prejemnika in bi bilo ob koncu gibanja vpisano v evidenco skladišča, v skladu z izdanim trošarinskim dovoljenjem, bi obveznost od pošiljatelja prešla na prejemnika, na družbo B.. Ker to ni bilo storjeno, je prejem trošarinskega blaga v sistemu EMCS fiktiven, obveznost pošiljatelja – tožnika pa (še) ni prenehala.

26. Na podlagi drugega odstavka 25. člena ZTro-1 se gibanje trošarinskih izdelkov v režimu odloga konča, ko prejemnik prejme pošiljko. V obravnavani zadevi je sporno, ali je prejemnik dejansko prejel pošiljko, kot to zatrjuje tožnik. Prejem navedene pošiljke je bil sicer potrjen v elektronskem sistemu ECMS, ni pa bila pošiljka vpisana v evidenco trošarinskega skladišča. Zato je davčni organ zaključil, da je bila storjena nepravilnost še v času gibanja blaga v režimu odloga plačila trošarine, zaradi česar je na podlagi prvega in petega odstavka 6. člena ZTro-1 s tem nastala obveznost za obračun trošarine, saj so se obravnavani trošarinski izdelki sprostili v porabo. Posledično je na podlagi druge alineje prvega odstavka 26. člena ZTro-1 zaključil, da je nastala obveznost za obračun trošarine v Sloveniji, saj je bila nepravilnost ugotovljena v Sloveniji in ni mogoče ugotoviti, v kateri državi članici je bila nepravilnost dejansko storjena.

27. Po presoji sodišča pa dejansko stanje, ki je podlaga za zaključek davčnega organa, da je pošiljatelj – tožnik zavezan za plačilo trošarine za obravnavno blago, za katerega davčni organ zaključuje, da ni bilo prevzeto s strani prejemnika, družbe B., saj naj bi bil prevzem blaga fiktiven, ni bilo popolno ugotovljeno. Tožnik zatrjuje, da je prejemnik, družba B., trošarinsko blago dejansko prejela. Pri tem tožnik navaja, da ugotovitve davčnega organa, ki se nanašajo na ukrep soključarstva pri družbi B., ne morejo avtomatično pomeniti, da omenjena družba trošarinskega blaga ni prejela, pač pa kvečjemu le, da prejete pošiljke ni prepeljala v skladišče. Davčni organ pa dejanskega stanja glede prejema navedenega blaga v postopku ni ugotavljal. Ob ugotovitvi, da je družba B. imela ukrep soključarstva, zalivke na trošarinskem skladišču pa so bile neodstranjene, in ob tem, da je delavka, zaposlena v B. (D.D.), povedala, da o omenjeni pošiljki ne več nič, je avtomatično zaključil, da družba B. obravnavanega trošarinskega blaga ni prejela, pri čemer pa relevantnega dejanskega stanja in sicer ali je blago prejela izven skladišča posebej ni ugotavljal. 28. Sodišče se strinja s tožnikom, da bi davčni organ zaradi dvomov glede prejema blaga, moral raziskati dejansko stanje, česar pa ni storil. Utemeljeni so tožnikovi ugovori, da je vpis v sistem EMCS mogoč le z uporabo edinstvenih uporabniških podatkov in posebnih gesel, zaradi česar bi bilo mogoče ugotoviti kdo je potrdil prejem pošiljke v sistemu EMCS. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi davčni organ poizvedoval in pridobil kakršnekoli podatke od družbe B. d.o.o. o tem, kdo je potrdil prejem pošiljke v sistemu EMCS kot tudi, kdo je potrdil prejem pošiljke na transportni listini – CMR (podpis v polju 24 CMR). Davčni organ navaja le, da je 9. 12. 2015 kontaktiral delavko, zaposleno v B., D.D., ki je povedala, da o omenjeni pošiljki ne ve nič. Ostali predstavniki družbe ..., direktor in družbenik J.J. ter zaposlena K.K. in L.L., ki so italijanski državljani, so nedosegljivi. Po presoji sodišča bi bila dolžnost davčnega organa, da pridobi informacije s strani pooblaščenih predstavnikov omenjene družbe (saj so le-ti dolžni sodelovati v postopku) v zvezi s potrditvijo obravnavanega trošarinskega blaga, tako na transportni listini - CMR kot v sistemu EMCS.

29. Davčni organ v izpodbijani odločbi zaključuje, da je družba B. fiktivno potrdila prejem obravnavanega trošarinskega blaga. Pri tem navaja, da je bil navedeni družbi omogočen dostop do sistema EMCS in da je omenjena družba lahko potrjevala odpreme in prejeme trošarinskega blaga. Tožnik pa v postopku zatrjuje, da je družba B. dejansko prejela sporno trošarinsko blago, ne glede na to, ali je nato do vnosa tega blaga v trošarinsko skladišče prišlo ali ne. Posledično tožnik meni, da je bil s tem, ko je družba B. prejela navedeno blago, razbremenjen svoje odgovornosti (pri tem se sklicuje tudi na dopis zavarovalnice, ki ga prilaga) in da ne more biti odgovoren za plačilo trošarine ter da je lahko odgovorna le družba B.. Iz ugotovitev v postopku tudi izhaja, da je bilo družbi B. 9. 12. 2015 tudi odvzeto trošarinsko dovoljenje.

30. Na podlagi povedanega so po presoji sodišča utemeljeni ugovori tožnika, da v postopku dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, kar pa posledično vpliva tudi na pravilno uporabo materialnega prava. Iz določb (ii)/a/1/8. člena Direktive Sveta 2008/118/ES pa tudi izhaja, da je zavezanec za plačilo trošarine v primeru nepravilnosti med gibanjem trošarinskega blaga pod režimom odloga plačila trošarine med drugim registrirani pošiljatelj ali katera koli oseba, ki je sodelovala pri nepravilni odpremi in je vedela oziroma je razumno pričakovati, da bi morala vedeti za nepravilnosti pri odpremi. Tožnik meni, da je tako vedenje in sodelovanje pri nepravilnosti podano na strani družbe B. d.o.o., na katero meni, da bi po potrditvi prejema trošarinskega blaga morala preiti trošarinska obveznost. Pri tem se tožnik sklicuje tudi na dopis Državnega davčnega Inšpektorata v okviru Ministrstva za finance republike Litve o odgovornosti za plačilo trošarine v obravnavanem primeru, ki pritrjuje tožnikovim ugovorom glede potrditve prejema blaga s strani prejemnika ter navaja, da v primeru, da je bilo blago nezakonito sproščeno za uporabo, je obveznost plačila trošarine prenesena na osebo, ki sodeluje pri nezakoniti sprostitvi blaga. Davčni organ navaja le, da omenjeno mnenje (organov Litve) ni zavezujoče, pri čemer pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi davčni organ ugotavljal okoliščine glede prevzema obravnavanega trošarinskega blaga in sodelovanja morebitnih drugih oseb pri nezakoniti sprostitvi blaga. Tako ni ugotavljal okoliščin njegove potrditve (kdo je potrdil prejem blaga v CMR listini in kdaj) kot tudi ni ugotavljal kam je bilo blago prepeljano, kdo ga je prevzel ter v zvezi s tem pridobil informacije glede obravnavanega blaga s strani družbe, ki je opravila prevoz (litovska družba E.) oziroma njenega voznika, ki je opravil prevoz navedenega trošarinskega blaga. Od slednje bi lahko pridobil informacije o tem, kam je bilo blago (namesto v trošarinsko skladišče) dostavljeno in kdo je pri tem sodeloval. Vse navedene okoliščine so ostale nerazjasnjene in neugotovljene. Davčni organ pri določitvi tožnika kot trošarinskega zavezanca, ki se sklicuje na svojo dobrovernost, navaja, da se subjektivna odgovornost tožnika ne ugotavlja, pri čemer pa v postopku ni ugotavljal niti kdo je sodeloval pri nepravilni odpremi blaga in kdo je vedel za nepravilnosti, glede katerih je relevantna njihova subjektivna odgovornost na podlagi (ii)/a/1/8. člena Direktive, po kateri je obveznost za plačilo trošarine prenesena na osebo, ki sodeluje pri nezakoniti sprostitvi blaga. Glede tega pa dejansko stanje zadeve v postopku ni bilo raziskano, kar bo davčni organ opravil v ponovnem postopku ter glede na ugotovitve ocenil ali in kako vplivajo na določitev trošarinskega zavezanca kot tudi na določitev pristojne države za predmetni postopek.

31. Glede tožnikovih ugovorov, ki se nanašajo na uporabo jezika v postopku sta se davčna organa pravilno opredelila in se z njuno opredelitvijo sodišče strinja in se nanjo sklicuje (62. člen ZUP), tožnikove ugovore pa zavrača. 32. V ponovljenem postopku bo davčni organ, ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin obravnavane zadeve, ponovno izvedel ugotovitveni postopek, v katerem bo pridobil relevantne informacije (tako s strani družbe B. d.o.o., kot s strani družbe, ki je opravila prevoz oziroma njenih voznikov) in tožniku omogočil sodelovanje in predlaganje dokazov ter nato ob morebitnem zaslišanju predlaganih prič kot tudi tožnika oziroma izvedbi drugih dokazov v zadevi ponovno odločil, pri čemer se bo opredelil tudi do vseh tožnikovih ugovorov.

33. Ker je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti iz pojasnjenih razlogov, se sodišče od ostalih tožnikovih ugovorov ni opredeljevalo.

34. Sodišče tudi ugotavlja, da je tožniku z izpodbijano odločbo naloženo plačilo pripadajočih obresti po obrestni meri 7 % letno. Ob tem sodišče opozarja, da odmera navedenih pripadajočih obresti temelji na 95. členu ZDavP-2, v zvezi s katerim je Vrhovno sodišče RS v zadevi X Ips 86/2020-25 z dne 17. 3. 2021 vložilo zahtevo za oceno ustavnosti 95. člena ZDavP-2, ki se pri Ustavnem sodišču RS pod opr. št. U-I-85/21, kar bo v ponovnem postopku davčni organ moral upoštevati.

35. Ker po povedanem izpodbijana odločba ni pravilna in zakonita, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

36. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Tožniku se na podlagi drugega odstavka navedenega pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povišani za 22% DDV, torej skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

1 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 218/2016 z dne 16. 1. 2019.