Jedro

Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati protipravnosti toženčevega ravnanja v smeri, da je slednji ob naznanitvi kaznivega dejanja grožnje (prvi odstavek 135. člena Kazenskega zakonika, v nadaljevanju: KZ-1) vedel, da tožnik tega kaznivega dejanja ni storil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnika, točka I izreka) ter odločilo, da je tožnik dolžan v korist proračuna Republike Slovenije v roku 15 dni plačati stroške pravdnega postopka tožene stranke (v nadaljevanju: toženca) v višini 574,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka II izreka).

2. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženca.

Bistvo pritožbene graje je, da sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno očita nesubstanciranost trditvene podlage, saj tožnik ne vidi smisla, da vsebino dokazov (kazenske ovadbe) prepisuje v tožbene navedbe. V nadaljevanju pritožba navaja še, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo do motiva toženca za podajo krive ovadbe, ki ga tožnik vidi v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. P 96/2016 ter ni vpogledalo v listinske dokaze, ki se nahajajo v spisu, to je v izjave prič podane v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Lendavi opr. št. II K 9034/2017. Pritožba izpostavlja še, da bi se moralo sodišče prve stopnje ukvarjati predvsem z vprašanjem, ali je toženec v trenutku vložitve kazenske ovadbe zoper tožnika vedel, da naznanja dejanje, ki ga tožnik ni storil in ne z vprašanjem, ali je tožnik imel motiv in razlog, da bi tožencu kritičnega dne grozil, saj s tem negira pravnomočno oprostilno sodbo kazenskega sodišča in presega svojo pristojnost. V posledici pritožbe zoper glavno stvar tožnik izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

3. Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le – te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, pri tem pa ponavlja svoja, že v postopku na prvi stopnji zastopana stališča in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6. Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati protipravnosti toženčevega ravnanja v smeri, da je slednji ob naznanitvi kaznivega dejanja grožnje (prvi odstavek 135. člena Kazenskega zakonika, v nadaljevanju: KZ-1) vedel, da tožnik tega kaznivega dejanja ni storil1. 7. Pregled zadeve namreč pokaže, da je tožnik naklep toženca oziroma njegovo zavedanje o tem, da tožnik ni storil očitanega mu kaznivega dejanja dokazoval izključno z domnevno kontradiktornimi izjavami toženca podanimi v (pred)kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Lendavi opr. št. I K 9034/20172, pri čemer pa ni podal določnih trditev o vsebini zatrjevanih sprememb, pač pa je le pavšalno zatrjeval, da je toženec večkrat spremenil svojo izpovedbo v (pred)kazenskem postopku, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (13. točka obrazložitve).

8. Tožnik je namreč zaslišanje prič S.L., B.K., M.K., M.T. in zlasti D.H. predlagal le v zvezi z dokazovanjem nepremoženjske škode oziroma (stopnje in trajanja) duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti (179. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ), ki naj bi jih trpel zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja toženca in ne v zvezi z dokazovanjem temelja tožbenega zahtevka. Pritožba tako neutemeljeno graja, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka vpogledati in prebrati izjave navedenih prič, podane v (pred)kazenskem postopku, saj tožnik takšnega dokaznega predloga ni podal. 9. Prav tako se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ukvarjati s pravdnim postopkom Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. P 96/2016, saj je tožnik na pripravljalnem naroku z dne 4. 2. 2021 izrecno pojasnil, da je "neposredna podlaga tožbenega zahtevka kazenski postopek" Okrajnega sodišča v Lendavi opr. št. I K 9034/2017 in da so "navedbe v zvezi s pravdnim postopkom Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. P 96/2016 podane zgolj z namenom, da se sodišče prve stopnje v celoti in korektno seznani z zgodovino odnosov med pravdnima strankama" (list. št. 51 – 52). Navedeni pravdni postopek tako za odločitev v zadevi ni bistven, zato se sodišče prve stopnje do njega (v okviru motiva toženca za podajo domnevne krive ovadbe) tudi ni bilo dolžno podrobneje opredeliti.

10. Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da je ravnanje toženca ob podaji kazenske ovadbe zoper tožnika predstavljajo kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1. 11. Tožnik stroškovno odločitev sodišča prve stopnje izpodbija zgolj v posledici pritožbe zoper glavno stvar, pri tem pa svojih pritožbenih navedb v tem delu vsebinsko ne utemelji, zato je sodišče druge stopnje pritožbo po tem, ko tudi uradni preizkus ni pokazal kršitev na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, v tem delu prav tako zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

14. Navedbe toženca v odgovoru na pritožbo niso v ničemer prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je slednji dolžan sam kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Sodna praksa je zavzela enotno stališče, da vložitev kazenske ovadbe sama po sebi ni protipravna, pač pa je odškodninska odgovornost lahko posledica krive ovadbe, ko ovaditelj koga naznani, čeprav ve, da ta ni storil kaznivega dejanja (tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3307/2008 z dne 21. 1. 2009, sodba Višjega sodišča v Celju Cp 1579/2005 z dne 4. 10. 2006 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3383/2014 z dne 4. 3. 2015). 2 In sicer z izjavo toženca, ki jo je podal v času kazenske ovadbe z dne 19. 9. 2016, z uradnim zaznamkom o izjavi toženca z dne 10. 11. 2016, z uradnim zaznamkom o izjavi toženca z dne 12. 1. 2017, z zapisnikom o zaslišanju toženca na PP Lendava z dne 6. 7. 2017 in z zapisniki o zaslišanju toženca na narokih za glavno obravnavo z dne 24. 10. 2018, dne 6. 12. 2018 in dne 10. 1. 2019 (list. št. 21).