Jedro

S pogodbo je bilo dovorjeno, da nastane obveznost plačila za opravljene storitve za celoten pogodbeni znesek situacije, če naročnik situaciji ne ugovarja v roku 5 dni. Naročnik izstavljeni situaciji - računu ni ugovarjal v pogodbeno dogovorjenem roku, zato je nastala obveznost plačila za celoten znesek računa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki zneska 57.750,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.12.1994 dalje do plačila in 231.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.3.1994 dalje do plačila in 15.825,00 SIT izvršilnih stroškov ter 59.019,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov. Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo, s katero sodbo izpodbija glede zneska 231.000,00 SIT z obrestmi, to je glede terjatve po fakturi št. 44/94 z dne 8.3.1994 (priloga A4) in uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne ali pa jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje pred drugega sodnika. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 26.11.1993 sklenili pogodbo (prilogo A7). Gre za pogodbo št. HIT-K-443/93. Nadalje je ugotovilo, da je tožeča stranka na podlagi te pogodbe toženi stranki izstavila račun št. 44/94 z dne 8.3.1994 (priloga A4), s katerim ji je zaračunala opravljene ure za mesec februar 1994 in sicer 122 ur po 1.000,00 SIT in 196 ur po 500,00 SIT in da je tožena stranka dne 8.3.1994 izstavljeni račun tožeči stranki zavrnila šele z dopisom z dne 12.5.1994 (B1). Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je ob uporabi določb prej citirane pogodbe zaključilo, da je bila tožena stranka, zato ker izstavljenega računa ni zavrnila v roku, ki je bil dogovorjen v 4. členu pogodbe, dolžna v pravdi dokazati, da delo po predloženem in vtoževanem računu ni bilo opravljeno in da tega ni dokazala. Tožena stranka s pritožbo ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da ji je bil dne 8.3.1994 izstavljen sporni račun št. 44/94 in tudi ne ugotovitve, da je ta račun zavrnila šele dne 12.5.1994. Glede na takšno dejansko situacijo je upoštevaje določilo 3. odst. 4. člena pogodbe nastala za toženo stranko obveznost plačati to fakturo za celoten v računu navedeni znesek. Pogodbeni stranki sta se namreč s prej citirano določbo pogodbe jasno dogovorili, da v primeru, če naročnik izstavljeni situaciji oz. fakturi ne ugovarja pravočasno, nastane obveznost za celoten znesek fakture. Z nepravočasnim reagiranjem je torej za toženo stranko nastala obveznost plačila, zato je bilo v tej pravdi na njeni strani trditveno in dokazno breme, da obveznost ni nastala. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svoj zaključek o utemeljenosti zahtevka temeljilo na določbah pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama in to pravilno. Res je sporno pogodbo opredelilo kot pogodbo o delu oz. gradbeno pogodbo, vendar zaradi tega, čeprav je res, da gre za pogodbo, s katero sta se stranki dogovorili za najem delovne sile, odločitev sodišča ni nepravilna. Sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta se stranki v sporni pogodbi posebej dogovorili, da se za stvari, ki niso urejene s pogodbo, uporabljajo Posebne gradbene uzance (glej 7. člen pogodbe). Sklicevanje na določila gradbenih uzanc v konkretnem primeru niti ne bi bilo napačno, če bi bilo to potrebno. Toda v tem primeru sodišču prve stopnje Posebnih gradbenih uzanc ne bi bilo treba uporabiti, ker je podlaga za presojo utemeljenosti v tej pravdi spornega zahtevka v celoti urejena z določilom 4. člena pogodbe. Zato so tudi vsi razlogi v zvezi z vodenjem gradbenih dnevnikov oz. obveznostmi posameznih izvajalcev na gradbišču v tem primeru v izpodbijani sodbi odveč. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka računa, ki ji je bil izstavljen skladno s 4. členom pogodbe, ni zavrnila v roku določenem v 3. odst. 4. člena pogodbe in je zato nastala obveznost plačati sporno fakturo oz. v pravdi dokazati, da obveznost ni nastala. Tega pa tožena stranka v pravdi ni niti hotela dokazovati, saj je trdila, da je dokazno breme na tožeči stranki. Že na podlagi teh ugotovitev je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna in so vsi nadaljnji razlogi sodišča prve stopnje odveč in se zato pritožbeno sodišče tudi o pritožbenih trditvah v zvezi s temi razlogi ni opredeljevalo, ker so neodločilni. Pritožba je neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo sodbo v izpodbijanem delu (368. člen ZPP/77). Sodišče druge stopnje ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, tožena stranka pa s pritožbo uveljavljanega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni konkretno obrazložila.