Jedro

Iz ponujene nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica podpisala z drugim delodajalcem, ni razvidno, da je bila z njo tožnici izrecno priznana možnost uveljavitve pravic iz delovnega razmerja, kot bi jih tožnica imela, če ne bi spremenila zaposlitve. Sklenitev pogodbe o zaposlitvi z drugim delodajalcem zato ne vpliva na pravico tožnice do odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi, sodba in sklep sodišča druge in prve stopnje se v delu, ki se nanaša na prvi odstavek 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje in 2. točke izreka razveljavita in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se revizija zavrne.

2. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16.8.2004 nezakonita in da ostane v veljavi pogodba o zaposlitvi z dne 7.4.2003, in da je prvotožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji od 1.9.2004 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ter da se razveljavi pogodba o zaposlitvi z dne 23.8.2004 med tožnico in drugotoženo stranko. Ugodilo je tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odpravnino v znesku 1.299.544,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in odmerjene stroške postopka. Zavrglo je podrejeni del tožbenega zahtevka (pravilno: tožbe). Sklenilo je, da je tožnica dolžna povrniti odmerjene stroške postopka drugotožeči stranki.

Sodišče druge stopnje je pritožbi prvotožene stranke ugodilo v celoti, deloma (glede stroškov) tudi pritožbi tožnice, zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila odpravnine, sklenilo da tožnica in drugotožena stranka sami nosita svoje stroške, v ostalem pa je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da prvotožena stranka ni dokazala, da je bila tožnica tista, ki bi ji morala odpovedati delovno razmerje, ker ni uporabila kriterijev, določenih v podjetniški kolektivni pogodbi. Zato je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Če pa bi bila odločitev o tem drugačna, je napačna odločitev o tem, ali tožnici pripada pravica do odpravnine ali ne. Dejstvo, da se je zaposlila pri drugem delodajalcu, ji te pravice ne vzame. VDSS nepravilno citira odločbo VS RS VIII Ips 88/2006, ker iz pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da bi tožnica imela pravice, kot da ni spremenila zaposlitve. Pogodba o zaposlitvi, ki je bila sklenjena med tožnico in drugotoženo stranko, je bila sklenjena z napako volje. Vztraja tudi pri stališčih glede stroškov postopka. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in obema toženima strankama, nanjo je odgovorila drugotožena stranka.

Drugotožena stranka je prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev revizije. Revizija je delno utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revidentka je formalno uveljavljala tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa ga vsebinsko ni opredelila. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v zvezi s tem revizijskim razlogom ni preizkusilo.

Materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno.

Po določbi 1. alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002) je eden od razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela zaradi ekonomskih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). V primeru odpovedi iz poslovnega razloga določa tretji odstavek 88. člena ZDR, da mora delodajalec preveriti, če je možno delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji na drugih delih, ga dokvalificirati ali prekvalificirati in če obstaja možnost, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Tretji odstavek 90. člena ZDR pa določa, da delavec nima pravice do odpravnine, če sprejeme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev.

Prvotožena stranka je tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (88. člen ZDR) in ugotovila, da ji je mogoče zagotoviti zaposlitev pri drugem delodajalcu. Zato ji je bila (kot v skladu z določbo tretjega odstavka 88. člena) ponujena sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi.

Za tožnico - revidentko ostajajo sporna predvsem tri vprašanja in sicer, ali je treba v primeru, če podjetniška kolektivna pogodba določa kriterije, te upoštevati tudi, če ne gre za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga, kdaj je pogodba podpisana z napako volje in izplačilo odpravnine, če je delodajalec delavcu ponudil podpis pogodbe o zaposlitvi z drugim delodajalcem.

Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je prvotožena stranka zapisala, da gre za pogodbo o prevzemu in da se bo za delovno razmerje upoštevalo, kot da delavke niso spremenile zaposlitve. Iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica podpisala z drugotoženo stranko kot drugim delodajalcem, pa vsaj glede na izvedene dokaze ni razvidno, da je novi delodajalec tožnici z njo res izrecno priznal možnosti uveljavitve pravic, kot bi jih tožnica imela, če ne bi spremenila zaposlitve. Brez take določbe pa tožnica zaradi določbe X. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 23.8.2004, sklenjene med tožnico in drugotoženo stranko, ki določa, da se glede pravic in obveznosti delavca in podjetja, ki niso urejene s to pogodbo, uporabljajo določila ustreznih kolektivnih pogodb in splošnih aktov, take pravice ne bi mogla izrabiti. Zato sklenitev pogodbe o zaposlitvi z drugotoženo stranko ne more vplivati na njeno pravico do odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrecna določba v pogodbi o zaposlitvi, da bo novi delodajalec upošteval delovno dobo, kot da delovno razmerje s prejšnjim delodajalcem ni bilo prekinjeno, je odločilna za odločitev v zadevi. VSRS je s sodbo opr. št. VIII Ips 88/2006 z dne 25.4.2006 odločilo, da v skladu s tretjim odstavkom 90. člena ZDR delavec, ki mu je pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga (ali razloga nesposobnosti), nima pravice do odpravnine tudi v primeru, če mu delodajalec zagotovi možnost sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu za nedoločen čas pri drugem delodajalcu, vendar samo pod pogojem, če se je drugi delodajalec v ponujeni pogodbi zavezal delavcu priznavati pravice, ki so odvisne od delovne dobe pri delodajalcu, tudi glede na delovno dobo pri prvem delodajalcu oziroma tako, kot da ne bi šlo za spremenjeno zaposlitev. Da je treba upoštevati izključno določbe v pogodbi o zaposlitvi in ne nekih drugih pogodb, jasno kaže odločitev VSRS v sklepu VIII Ips 219/2006 z dne 24.10.2006. Pred odločitvijo o odpravnini je treba ugotoviti, ali je bila zakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16.8.2004. Pomisleki o zakonitosti se pojavijo zaradi stališča obeh nižjih sodišč, da tožena stranka pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala večjemu številu delavcev in da zato ni bila dolžna sprejeti programa razreševanja presežnih delavcev. Čeprav je pravilna ugotovitev obeh sodišč, da zakon v takem primeru ne predvideva niti programa niti kriterijev, pa to velja, če takega postopka ne ureja katera od veljavnih kolektivnih pogodb (enako že v sodbi VSRS VIII Ips 429/2006 z dne 27.2.2007). V takem primeru pa je določbe kolektivne pogodbe treba upoštevati. Ker je v predloženi podjetniški kolektivni pogodbi (revizijsko sodišče iz samo deloma kopirane pogodbe ne more ugotoviti niti vseh določil niti veljavnosti) v 6. členu določba, da se pri določitvi delavcev, katerih delo postane nepotrebno, kot prva upošteva delovna uspešnost in da gre za izločilne kriterije, bo treba najti odgovor, če je bilo sploh pravilno in v skladu s predpisi ugotovljeno, da je tožnica - revidentka ob upoštevanju kriterijev, ki jih je v svoje akte sprejela prvotožena stranka sama, tista delavka, ki jo je treba uvrstiti med presežne delavce, oziroma z drugimi besedami, če je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Šele če je odpoved pogodbe zakonita, bo mogoče presojati tudi, ali je tožnica upravičena do odpravnine ob upoštevanju 90. člena ZDR. Če namreč ni v celoti izpolnjena zahteva iz odločitve VSRS v sodbi VIII Ips 88/2006, in tožnici niso zagotovljene vse pravice tudi glede na delovno dobo pri toženi stranki, tudi niso izpolnjeni pogoji za odločitev, za katero se zavzema prvotožena stranka.

Ni dokazov v zvezi s pomisleki tožnice, da naj bi razgovori in predstavljanje raznih možnosti v zvezi s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi med tožnico in prvotoženo stranko pri tožnici povzročilo ali utemeljen strah (45. člen Obligacijskega zakonika - Uradni list RS, št. 83/2001 - OZ) ali da bi pomenili prevaro (49. člen OZ). Razgovori v obravnavanem primeru, ne glede na vsebino, ne pomenijo nedopustne grožnje, stališča tožene stranke pa bi tožnica lahko tudi hitro preverila pri ustreznem strokovnjaku. Zato tudi po mnenju revizijskega sodišča pri podpisu nove pogodbe o zaposlitvi volja tožnice ni imela napak.

Ker je v zvezi s tožničinim tožbenim zahtevkom sodišče uporabilo materialno pravo, ne da bi popolno ugotovilo dejansko stanje, je revizijsko sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo in v delu, ki je razviden iz izreka odločbe, razveljavilo sodbi sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ostalem pa je ob upoštevanju določbe 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

O stroških je revizijsko sodišče sklepalo ob upoštevanju tretjega odstavka 165. člena ZPP.