Jedro

Del tožbenega zahtevka, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse prejemke, ki mu gredo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v 8 dneh pod izvršbo, ni izvršljiv, zato mora sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pozvati tožnika, da svoj zahtevek opredeli po višini.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v delu 2. tč. izreka, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna povrniti tožniku vse prejemke, ki mu gredo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (v celoti tč. 1 in 3 izreka ter 2. tč. izreka, v delu, ki toženi stranki nalaga, da vrne tožnika nazaj na delo) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep tožene stranke z dne 19.1.1993 kot nezakonit in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika vrniti nazaj na delo v 8-ih dneh ter mu povrniti vse prejemke, ki mu gredo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi, prav tako v 8-ih dneh pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v znesku 41.425,00 SIT in sodne takse v višini 1.012,50 SIT, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje ter odloči tudi o dosedanjih in pritožbenih pravdnih stroških. Graja odločitev sodišča, ki je, namesto da bi ugotovilo, da sklep toženke še ni postal dokončen, v celoti ugodilo tožniku in razveljavilo prvostopni sklep tožene stranke. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati dejstvo, da tožnik s toženko nima podpisane pogodbe o zaposlitvi niti je ni, če se z njo ni strinjal v predpisanem roku, izpodbijal s tožbo pred sodiščem.

Navaja tudi, da sama ni sodelovala v postopku za pridobitev delovnega dovoljenja tožnika. Meni tudi da zahtevek tožnika ni sklepčen, predvsem v točki 2 izreka izpodbijane sodbe, ker tega izreka ni mogoče izvršiti po pravnomočnosti sodbe in toženka ne ve, kaj pomeni povrniti vse prejemke. Po mnenju toženke obstajajo tudi indici, da je tožnik špekulativno nastopal v tej zadevi, saj je na Hrvaškem opravljal razna dela.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem prereka vse pritožbene navedbe in meni, da so zanj v veliki meri žaljive. Navedbe pritožbe, ali tožena stranka priznava, ali ne priznava osebno delovno dovoljenje so popolnoma irelevantne, saj ima osebno delovno dovoljenje, razume in govori slovensko. Če ne bi imel sklenjenega delovnega razmerja, bi mu delovno razmerje prenehalo na podlagi zavrnitve sklenitve pogodbe o delu in če bi bilo res tako, bi to tožena stranka navajala že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje.

Predlaga zavrnitev pritožbe.

Tožena stranka je dne 17.5.1998 na Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani vložila vlogo, naslovljeno kot pritožba tožene stranke - nadaljnji podatki, ki pa je pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker je prispela po poteku 8-dnevnega pritožbenega roka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-77, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90).

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti le, da sklep o prenehanju delovnega razmerja tožene stranke z dne 19.1.1993 ni postal dokončen. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje je imelo za izpodbijano odločitev podlago v 3. odst. 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94), ki določa, da sodišče samo odloči o pravici, obveznosti oz. odgovornosti iz delovnega razmerja, če delavec uveljavlja sodno varstvo zaradi razlogov določenih v 3. odst. 23. člena ZDSS, to je primer "molka organa", ko delodajalec ne odloči o ugovoru. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo zakonito, ko je presojalo izpodbijani sklep po vsebini. Ugotovilo je, da tožena stranka ni izvedla predpisanega postopka po 18. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) oz. 23. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93), čemur ne oporeka niti pritožba. Drugi razlogi za prenehanje delovnega razmerja, ki jih sedaj navaja pritožba, pa so irelevantni.

Sodišče v tem individualnem delovnem sporu namreč presoja sklep o prenehanju delovnega razmerja tožene stranke z dne 19.1.1993, ki je tožniku izdan zaradi neizpolnjevanja planskih ciljev. Na razloge navedene v sklepu je sodišče vezano pri presoji sklepa. Zato navedbe, da bi tožniku moralo prenehati delovno razmerje zaradi nepodpisa predložene pogodbe o zaposlitvi, za kar tožena stranka ne ponuja nobenih dokazov, v tem postopku niso upoštevne.

Prav tako so nepomembne pritožbene navedbe v zvezi z delovnim dovoljenjem tožnika. Zakon o zaposlovanju tujcev (ZZT - Ur. l. RS, št. 33/92, 13/93) v 1. odst. 2. člena določa, da tujec lahko sklene delovno razmerje ali opravlja delo v Republiki Sloveniji na podlagi delovnega dovoljenja. Zato je za ta individualni delovni spor relevantno le dejstvo, da tožnik z osebnim delovnim dovoljenjem razpolaga. Okoliščine, kako je tožnik pridobil osebno delovno dovoljenje za ta individualni delovni spor niso pomembne, pri čemer pritožbeno sodišče toženi stranki le pojasnjuje, da zakon predvideva več možnih načinov za pridobitev delovnega dovoljenja.

Glede na vse navedeno je zakonita odločitev sodišča prve stopnje, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja tožene stranke z dne 19.1.1993 nezakonit, v posledici česar je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 1. odst. 24. člena ZDSS tč. 1 razveljavilo izpodbijani sklep in vzpostavilo stanje, kot je bilo pred izdajo tega sklepa. Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo.

Utemeljene pa so pritožbene navedbe v delu, ki se nanašajo na neizvršljivost izreka sodne odločbe, ki toženi stranki nalaga, da je dolžna tožniku povrniti vse prejemke, ki mu gredo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Navedeni izrek je neizvršljiv, zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pozvati tožnika, da svoj zahtevek opredeli po višini. V ponovljenem postopku bo tožena stranka lahko tudi predlagala dokaze, da je tožnik v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pridobival dohodek. V kolikor bo dokazala, da je tožnik dejansko v tem obdobju prejemal dohodke, četudi ne v rednem delovnem razmerju, bo lahko tožena stranka za te zneske uveljavila znižanje neto razlike v plači. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in odločilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe. Pritožbeno sodišče je vzdržalo v veljavi sklep o stroških, saj so dosedanji stroški postopka nastali le v zvezi s presojo sklepa tožene stranke z dne 19.11.1993. Določbe ZPP/77 in ZTPDR je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).