Jedro

Tožnika nista kot soposestnika izključno posedovala del stvari – dvorišča, tako kot tudi ne ostali soposestniki v smislu določbe 25. člena SPZ. Tako tožnika kot toženca (in ostali prebivalci hiše) so dvorišče posedovali skupaj (vsak od njih je izvrševal dejansko oblast na celotnem dvorišču).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožencema prepoveduje nadaljnje motenje posesti tožnikov s parkiranjem osebnih vozil na severozahodnem asfaltiranem delu notranjega dvorišča, ki pripada stavbama na naslovu T. in P. v Ljubljani, in ki se nahaja na parcelah št. 1, 2 in 3, k. o. ...; da sta toženca dolžna vzpostaviti prejšnje stanje tako, da odstranita osebni vozili z navedenega dela notranjega dvorišča ter ta del dvorišča prenehata uporabljati za parkiranje vozil, vse v roku 8 dni; da sta toženca dolžna tožnikoma povrniti njune pravdne stroške. Odločilo je še, da je prvi tožnik dolžan prvemu tožencu in drugi toženki povrniti vsakemu 105,38 EUR, drugi tožnik pa prav tako vsakemu po 105,38 EUR, oba v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep sta tožnika vložila pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navajata, da je odločitev sodišča zmotna in neustrezna dejanskemu stanju. Bistveno je, da gre za vprašanje posesti in njenega motenja na parkirnem mestu. To pa je prostor, ki imetniku oziroma uporabniku omogoča parkiranje njegovega vozila in sicer takrat, ko ga potrebuje. Povsem jasno je, da vozilo ne stoji neprestano parkirano na parkirnem mestu, temveč je v določenih delih dneva parkirno mesto prazno. Nerealno in neživljenjsko je pričakovati, da bo uporabnik parkirnega mesta na njem izkazoval posest tako, da bo imel vozilo ves čas parkirano na parkirnem mestu. Takšno tolmačenje je sprejelo sodišče prve stopnje. Uporabnik parkirnega mesta z umikom svojega vozila vedno omogoči parkiranje nekomu drugemu in če ta drugi prosto parkirno mesto tudi izkoristi in nanj parkira vozilo, po stališču sodišča, avtomatično pridobi soposest na parkirnem mestu. Posest na določenem parkirnem mestu se ne izkazuje zgolj z dejanskim parkiranjem vozila na njem, temveč zlasti z ravnanjem uporabnika, ki parkirno mesto šteje za svoje in vozilo vedno parkira na to določeno mesto ter s pričakovanjem uporabnika, da bo po vsakem umiku vozila imel možnost ponovno parkirati na točno tem parkirnem mestu. Za obdobje od leta 2008 do avgusta 2012 je sodišče ugotovilo, da sta tožnika imela posredno posest nad spornima parkirnima mestoma, preko najemnic, vendar pa naj bi najemnici svojo neposredno posest izvajali skupaj s prebivalci P., torej kot soposest. Takšen zaključek nasprotuje izvedenim dokazom. Tako A. A. kot B. B. sta izpovedali, da sporni parkirni mesti funkcionalno pripadata k nepremičninam C. C., da so družinski člani svoja vozila izključno puščali na teh dveh parkirnih mestih, na njih sta vedno parkirali tudi najemnici. Res so tudi stanovalci P. včasih kakšno vozilo pustili na spornem delu, vendar nikoli brez predhodnega dovoljenja ene od najemnic, kot sta to potrdili A. A. in B. B., kot tudi prvi toženec. Posest na obravnavanih parkirnih mestih pa je obstajala tudi po avgustu 2012. Tudi za to obdobje je potrebno prvenstveno upoštevati pričakovanje uporabnika, da bo parkirno mesto lahko vseskozi uporabljal tudi v prihodnje. Parkiranje najemnice A. A. je bilo v obdobju od avgusta 2012 do januarja 2013 sicer res manj pogosto kot prej, a to še ne pomeni, da najemnica parkirnega mesta št. 1 ni dojemala kot „svojega“ in da se ni zanesla, da bo ob vsakem obisku Ljubljane na njem lahko tudi parkirala. Po njenem odhodu tožnika nista izgubila posesti na parkirnih mestih, skupaj s preostalimi družinskimi člani sta uporabljala sporni parkirni prostor že v času, ko sta bili prisotni še obe najemnici, njuni prihodi pa so se po prenehanju najemnega razmerja s A. A. še povečali, saj sta pričela obnavljati stanovanje. Tudi se ni obseg posesti najemnice B. B. v tem obdobju spremenil. Vedno je svoje vozilo parkirala na parkirnem mestu št. 2, občasno pa na št. 1, saj je vedela, da ti dve parkirni mesti pripadata družini C. C. Po odhodu najemnice A. A. pa so se res apetiti stanovalcev P. po parkiranju povečali, saj so pričeli svoja vozila pogosteje puščati na spornih parkirnih mestih, pri čemer za dovoljenje niso več prosili najemnice B. B. Ta je kljub temu svoje vozilo še naprej puščala zgolj na spornih parkirnih mestih in ne kjerkoli na dvorišču, kar pa ji je bilo, zaradi nedopustnega ravnanja stanovalcev P., občasno onemogočeno. To pa ne pomeni, da sta imeli najemnici na spornih parkirnih mestih soposest s stanovalci P. Na spornih parkirnih mestih sta tožnika nedvomno izkazala posest, prav tako pa je očitno, da je prišlo do zatrjevanega motilnega dejanja.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V okviru trditvene in dejanske podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), konkretnih tovrstnih pa pritožba ne uveljavlja. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

6. Po obširno izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje sprejelo prepričljivo dokazno oceno, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema (in ki je tudi skladna z določbo 8. člena ZPP, saj je sodišče presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, zato pritožnika samo z izpostavljanjem izpovedb dveh prič, dokazne ocene ne moreta izpodbiti), da tožnika v obdobju od avgusta 2012 do februarja 2013 (zadnje posestno stanje(1)), nista imela ne posredne in ne neposredne izključne posesti na spornih parkirnih mestih (št. 1 in št. 2). Da sta imela neposredno izključno posest, sta le pavšalno zatrjevala (primerjaj točko 45 obrazložitve), tako da že iz dejstev, ki so bila navedena v tožbi (in kasneje), utemeljenost tožbenega zahtevka na tej podlagi ni izhajala. Poleg tega pa tudi dokazni postopek ni dokazal kaj drugega (pri čemer je poudariti, da izpovedba pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti).

7. Glede posredne posesti je pritožbeno sodišče pravilno izpostavilo, da je s prenehanjem najemnega razmerja s A. A. v januarju 2012 oziroma z njeno dokončno izselitvijo v začetku januarja 2012 (pri čemer parkirni prostor niti ni bil predmet najema) njuna posredna posest (tudi če bi bila izključna) prenehala. Tudi sicer je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da najemnica A. A. že od avgusta 2012 praktično ni več uporabljala spornega parkirnega mesta št. 1), kaj šele, da bi ga imela v izključni posesti. O izključni posesti parkirnega mesta št. 2 (in tudi ne parkirnega mesta št. 1) tudi ni mogoče govoriti v razmerju do najemnice B. B. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj ni sprejelo njene izpovedbe, da je na parkirnem mestu št. 2 tudi v tem obdobju vedno lahko parkirala (točki 42 in 43 obrazložitve) in povsem prepričljivo, v skladu z izvedenim dokaznim postopkom, zaključilo, da je sicer parkirala na asfaltnem delu dvorišča (parkirni mesti št. 1 in št. 2), vendar le, če je bilo tam prosto, sicer pa je parkirala na peščenem delu dvorišča. Sporni del je tako imela (po mnenju sodišča prve stopnje že od leta 2008, nedvomno pa v relevantnem obdobju od avgusta 2012 dalje) „le“ v soposesti s stanovalci hiše P. 8. Tožnika torej nista bila posestnika stvari v smislu 24. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ(2), niti nista kot soposestnika izključno posedovala del stvari (dvorišča), tako kot tudi ne ostali soposestniki (stanovalci hiše P.), v smislu določbe 25. člena SPZ(3). Že iz tega razloga je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, ki meri na varstvo takšne, izključne posesti, pravilno in zakonito zavrnilo.

9. Zaključek sodišča prve stopnje je torej bil, da so tako tožnika (kot posredna) kot toženca (in ostali prebivalci hiše P.) bili soposestniki dvorišča. Dvorišče so torej posedovali skupaj – vsak od njih je izvrševal dejansko oblast na celotnem dvorišču (25. člen SPZ). Da bi v relevantnem obdobju toženca s tem, ko sta, če je bilo prosto, parkirala na spornem delu dvorišča, samovoljno spreminjala ali ovirala dotedanji način izvrševanja posesti, tožnika nista izkazala, zato nista upravičena tudi ne do sodnega varstva na podlagi določbe 35. člena SPZ.(4)

10. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato stroške odgovora na pritožbo toženca nosita sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja (426. člen ZPP).

Op. št. (2): Posest je neposredna dejanska oblast nad stvarjo (neposredna posest); posest ima tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo prek koga drugega, ki ima neposredno posest iz kakršnegakoli pravnega naslova (posredna posest).

Op. št. (3): Posest lahko izvršuje več oseb tako, da posedujejo stvar skupaj ali da vsak od njih izključno poseduje določen del stvari.

Op. št. (4): V razmerju med več posestniki iste stvari se šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti.