Jedro

Zagovornica z navedbami izpodbija ugotovitve pravnomočne sodbe, s čimer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. I.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. I.B. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 100.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Obs. I.B. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 10.1.2001 spoznan za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila po 1. odstavku 146. člena KZ določena kazen 2 meseca zapora s preizkusno dobo 1 leta. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 10.4.2001 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče in tudi pritožbeno sodišče sta obsojenca obsodili na plačilo stroškov kazenskega postopka.

Zagovornica obs. I.B. v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obs. I.B. oprosti obtožbe, da je storil kaznivo dejanje grdega ravnanja po 146. členu KZ.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da ni utemeljena, saj v zahtevi uveljavljana bistvena kršitev določb iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni obrazložena, prav tako pa tudi ni podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe glede nastale posledice, ker je v sodbi obrazloženo, iz katerih okoliščin je sodišče sklepalo, da je obsojenčevo grdo ravnanje pri oškodovanki povzročilo občutek ponižanosti in strahu.

Zahteva zagovornice obs. I.B. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornica obs. I.B. le ponavlja, kar je navajala v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, torej da v ravnanju obsojenca niso podani znaki kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ, temveč morda le kaznivega dejanja razžalitve. Že pritožbeno sodišče je tako stališče zagovornice obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in v razlogih sodbe, s katerimi se Vrhovno sodišče v celoti strinja, podrobno pojasnilo, zakaj je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so v ravnanju obsojenca podani vsi znaki kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ, povsem pravilna. S takimi navedbami zagovornica obsojenca pravzaprav izpodbija ugotovitve pravnomočne sodbe, torej uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati. Prav tako tudi ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj izrek sodbe ni v nasprotju z njenimi razlogi.

Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornice obs. I.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.