Jedro

Tožnik v pritožbi utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da prisojena odškodnina po 118. členu delavcu zagotavlja določeno socialno varnost do nove zaposlitve in da iz tega razloga delavec ni upravičen do nadomestila plače in drugih pravic iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zaradi česar je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi tožnika razvezalo z dnem odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takšna odločitev sodišča prve stopnje ni v skladu z uveljavljeno sodno prakso in izniči institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR. Zato je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem sprejema odločitve sodišča prve stopnje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „I. Pogodba o zaposlitvi med strankama se razveže z dnem 22. 1. 2014. II. Tožena stranka je dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (od 17. 9. 2012 do 22. 1. 2014) plačati vsakomesečno nadomestilo plače, kot če bi delal in sicer od bruto zneskov obračunane plače odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za plačo preteklega meseca ter tožnika vpisati v matično evidenco ZPIZ.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 1.189,08 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.“ Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 688,80 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se pogodba o zaposlitvi med strankama razveže z dnem poteka enomesečnega odpovednega roka 17. 9. 2012 (I. točka izreka). Zavrnilo je tožnikov tožbeni zahtevek, ki se je glasil na ponovni vpis v matično evidenco ZPIZ in na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal ter po plačilu dajatev in prispevkov na plačilo neto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva sojenja (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma navedeni razlogi so nejasni in med seboj v nasprotju. Odločitev sodišča, da se pogodba o zaposlitvi med strankama razveže z dnem poteka enomesečnega odpovednega roka 17. 9. 2012, je absurdna, saj je bilo na naroku dne 27. 8. 2014 med strankama kot nesporno ugotovljeno, da je tožniku delovno razmerje s toženo stranko prenehalo ravno 17. 9. 2012, zato se postavlja vprašanje, kaj predstavlja taka odločitev sodišča. Verjetno ne more biti sama sebi namen, če hkrati sodišče ne odloči o trajanju delovnega razmerja najdalje do odločitve sodišča prve stopnje in prizna delavcu delovno dobo ter druge pravice iz delovnega razmerja. Sodišče z izpodbijano sodbo tožniku ni priznalo ostalih pravic iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1, s čimer je zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče napačno ugotavlja, da tožnik do konca glavne obravnave ni predlagal, da naj traja delovno razmerje do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, pač pa, da bi naj to storil šele s predlogom za izdajo dopolnilne sodbe. Pooblaščenka tožnika je na obravnavi to navedla, vendar ni bilo povzeto v zapisniku, torej ne obstaja. Ne glede na navedeno pa je bistveno to, da se je tožnik odpovedal le reintegracijskemu zahtevku, nikoli pa ne zahtevku za ponovni vpis v matično evidenco ZPIZ, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja vključno s plačo, ki bi jo prejel, če bi delal ter za plačilo neto zneskov plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker se je odpovedal le reintegracijskemu zahtevku, je edino logično, da še obstaja po plačilu davkov in prispevkov zahtevek po obstoju delovnega razmerja do dneva sojenja. Drugačna razlaga ni možna, sicer bi bilo dolžno sodišče na to opozoriti. Pravno nevzdržna je tudi argumentacija sodišča, s katero dokazuje pravilnost odločitve glede datuma razveze pogodbe z višino dosojene odškodnine. Taka obrazložitev je nelogična tudi zato, ker je sodišče tožniku prisodilo odškodnino v višini 14 plač od dneva prenehanja delovnega razmerja, torej 17. 9. 2012, do dneva sojenja 22. 1. 2014 pa bi bil upravičen do 16 plač. Ob takem razlogovanju sodišča tožnik ni prejel satisfakcije niti v obliki trajanja pogodbe o zaposlitvi do dneva sojenja, ostal je tudi brez zamudnih obresti, delovne dobe in odškodnine ter nadomestila pri Zavodu RS za zaposlovanje. Sodišče pa ob določitvi datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi tudi ni navedlo, zakaj je to dan izteka odpovednega roka in je sodba v tem delu brez obrazložitve, zato je podana bistvena kršitev določb ZPP. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov popolno in v celoti ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Predlagala je zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 96/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katere je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni niti med seboj v nasprotju. Tožnik je s tožbo postavil zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ter zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Kasneje pa je tožnik predlagal, da v primeru ugotovitve nezakonitosti izpodbijane odpovedi sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi in mu prisodi odškodnino zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče je že dvakrat odločalo o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in sicer s sodbo opr. št. Pdp 667/2013 z dne 2. 12. 2013, ko je na pritožbo tožnika sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 280/2012 z dne 17. 4. 2013 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po dopolnjenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 351/2013 z dne 22. 1. 2014 razsodilo, da tožnik ni kršil delovnih obveznosti na način, opisan v opozorilu in zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik očitano kršitev storil in je zato redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 17. 8. 2012 kot nezakonito razveljavilo. Sodišče je odločilo, da je delovno razmerje tožniku trajalo do poteka odpovednega roka in prenehalo na podlagi te sodbe. Ker je bila odločitev sodišča v tem delu nejasna in ni bilo mogoče ugotoviti datuma, s katerim je sodišče razvezalo pogodbo o zaposlitvi tožniku, je pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 667/2013 z dne 2. 12. 2013 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, da določi datum razveze pogodbe o zaposlitvi. Potrdilo pa je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku v skladu s 118. členom ZDR prisodilo odškodnino. Odločitev sodišča prve stopnje je v delu, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in na višino odškodnine, postala pravnomočna. V ponovljenem postopku je zato sodišče prve stopnje odločalo le o datumu prenehanja delovnega razmerja na podlagi sodne razveze in o tožnikovih pravicah iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, vključno s plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal do razveze pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je v dopolnjenem dokaznem postopku kot nesporno ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje s toženo stranko prenehalo 17. 9. 2012, na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi in prebralo priloge v spisu od A1 do A4 in B1 do B23 ter odločilo, da se pogodba o zaposlitvi med strankama razveže z dnem 17. 9. 2012 (z dnem poteka enomesečnega odpovednega roka) ter zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na ponoven vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ in na priznanje pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal (za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja).

Če sodišče ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, lahko na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR v primeru ugotovitve, da delavec ne želi nadaljevati delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalje do odločitve sodišča prve stopnje, ter prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja in mu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Skladno z navedeno določbo lahko sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje. Beseda najdalj pomeni, da sodišče določi datum trajanja delovnega razmerja glede na okoliščine primera. Glede na obstoječo sodno prakso sodišče prve stopnje v primeru, da delavec predlaga razvezo pogodbe o zaposlitvi, praviloma prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje, lahko pa glede na okoliščine primera določi datum prenehanja delovnega razmerja tudi prej. Odločilnega pomena je lahko okoliščina, da se delavec zaposli pri drugem delodajalcu.

Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da že samo pravnomočno dosojena odškodnina v višini 29.464,40 EUR bruto tožniku zagotavlja določeno socialno varnost v času do nove zaposlitve, zaradi česar je sodišče zavrnilo tožnikov zahtevek na priznanje ostalih pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačo, za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma za čas od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki do sodne razveze. Glede odškodnine po 118. členu ZDR je Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 26/2007 z dne 9. 9. 2008 in opr. št. VIII Ips 163/2008 z dne 6. 4. 2010 in opr. št. VIII Ips 98/2012 z dne 5. 2. 2013 pojasnilo, da je glede odškodnine po drugem odstavku 118. člena ZDR, v povezavi s prvim odstavkom tega člena, ki jo zakon sicer določa kot odškodnino po pravilih civilnega prava, potrebno izhajati iz njene narave. Povezuje se z nadaljevanjem izpolnjevanja obveznosti obeh strank iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bila nezakonito odpovedana, pri čemer iz volje tožnika ali ugotovljenega interesa strank izhaja, da s ponovno vzpostavitvijo delovnega razmerja ni mogoče več doseči namena pogodbe o zaposlitvi. Gre za odškodnino, ki pravzaprav pomeni odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu - torej za izgubo zaposlitve, kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in vzpostavitve delovnega razmerja najdalje do odločitve sodišča prve stopnje. To ni odškodnina za izgubo zaslužka in drugo premoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Gre za odškodnino za bodočo ocenjeno škodo. Torej s tem, ko sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja, bodisi do zaposlitve delavca pri drugem delodajalcu bodisi do odločitve sodišča in mu za to obdobje prizna plačo ter druge pravice iz delovnega razmerja, sodišče s tem ne odloči o odškodnini.

Tožnik v pritožbi utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da prisojena odškodnina po 118. členu delavcu zagotavlja določeno socialno varnost do nove zaposlitve in da iz tega razloga delavec ni upravičen do nadomestila plače in drugih pravic iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter je zato sodišče pogodbo o zaposlitvi tožnika razvezalo z dnem odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožba utemeljeno opozarja, da je takšna obrazložitev nelogična že zato, ker je sodišče tožniku prisodilo odškodnino v višini 14 plač, od dneva prenehanja delovnega razmerja (17. 9. 2012) do dneva sojenja (22. 1. 2014) pa bi bil tožnik upravičen do 16 plač, če ne bi predlagal razveze pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je stališče pritožbe, da takšna odločitev sodišča prve stopnje ni v skladu z uveljavljeno sodno prakso in da se izniči tudi institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (5. alinea 358. člena ZPP) in razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem 22. 1. 2014, torej z dnem sprejema odločitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati neto znesek odškodnine po 118. členu ZDR, od bruto zneska 29.464,40 EUR, od katerega je dolžna plačati prispevke in akontacijo dohodnine. Ker v skladu s 118. členom ZDR sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi in hkrati določi odškodnino namesto reintegracije, je pritožbeno sodišče odločilo, da se pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnikom in toženo stranko, razveže z dnem 22. 1. 2014, ker je takrat sodišče tožniku tudi dosodilo odškodnino ter je sodba sodišča prve stopnje postala glede odškodnine pravnomočna.

Pritožbeno sodišče je v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in sicer tako, kot je razvidno iz izreka sodbe. Pri tem je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je upravičen do stroškov za pritožbo v znesku 545,60 EUR (tar. št. 3210) ter 20 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002) ter nagrado za narok v znesku 409,20 EUR (tar. št. 3012). Skupaj je upravičen tožnik ob upoštevanju 22 % DDV do stroškov postopka v znesku 1.189,08 EUR. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo po veljavnem Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji).

Tožnik je s pritožbo uspel, glede na to mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka in sicer 545,60 EUR (tar. št. 3210) in 20,00 EUR materialnih stroškov, kar ob upoštevanju 22 % DDV znaša 688,80 EUR.