Jedro

V vsakem primeru napredovanja strokovnih delavcev morajo biti za napredovanje izpolnjeni splošni pogoji določeni v ZOFVI (92. in 97. člen) in posebni pogoji, določeni v Pravilniku o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v izobraževalnih programih gimnazije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je (v ponovljenem postopku) z izpodbijano odločbo zavrnila tožničin predlog za napredovanje v naziv svetovalke. V obrazložitvi svoje odločbe navaja, da je ravnateljica šole pri toženi stranki vložila predlog za napredovanje tožnice v naziv svetovalke. Predlogu je bila priložena ocena delovne uspešnosti, fotokopije dokazil o opravljenem strokovnem izpopolnjevanju in fotokopija dokazil o opravljenem dodatnem strokovnem delu tožnice. Pri pregledu dokumentacije je bilo ugotovljeno, da je tožnica zaposlena na delovnem mestu knjižničarke. Tožnica je dne 23. 12. 1983 pridobila strokovni naslov univerzitetna diplomirana inženirka živilske tehnologije, si dne 7. 2. 1995 pridobila pedagoško andragoško izobrazbo in je dne 23. 5. 1995 opravila strokovni izpit za bibliotekarja pri Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na določbe 92. in 96. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 16/07 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZOVFI), ki določata, da morajo imeti strokovni delavci ustrezno izobrazbo, določeno s tem zakonom in drugimi predpisi ter opravljen strokovni izpit v skladu s tem zakonom ter da morajo imeti izobrazbo ustrezne smeri, pridobljeno po študijskih programih za pridobitev izobrazbe druge stopnje oziroma raven izobrazbe, pridobljene po študijskih programih, ki v skladu z zakonom ustreza izobrazbi druge stopnje in pedagoško andragoško izobrazbo. Dalje se tožena stranka sklicuje na Pravilnik o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v izobraževalnih programih gimnazije (Uradni list RS, št. 74/02 in nadaljnji, v nadaljevanju Pravilnik 1), ki v 90. točki 4. člena določa, da je knjižničar lahko tisti, ki je končal univerzitetni študijski program iz bibliotekarstva oz. tisti, ki izpolnjuje pogoje za učitelja splošno izobraževalnih ali teoretičnih predmetov in je opravil študijski program za izpopolnjevanje iz bibliotekarstva. Tožena stranka ugotavlja, da tožnica z izobrazbo univerzitetna diplomirana inženirka živilske tehnologije izpolnjuje pogoj za učitelja za predmeta biotehnologija in mikrobiologija, ki pa ju v izobraževalnem programu splošne gimnazije ni, kar pomeni, da v izobraževalnem programu splošne gimnazije tožnica ne izpolnjuje pogoja za učitelja in ob ostalih pogojih tudi ne za knjižničarja. Pogoje za knjižničarja bi tožnica izpolnjevala le v tehniški gimnaziji, vendar le, če bi imela opravljen študijski program za izpopolnjevanje iz bibliotekarstva. V Pravilniku 1 so pogoji za učitelje razdeljeni po sklopih, kar pomeni, da je knjižničar v programu splošne gimnazije lahko tudi, kdor izpolnjuje pogoje za učitelja v splošnem programu gimnazije. Namen določbe, da je knjižničar lahko tudi, kdor izpolnjuje pogoje za učitelja splošno izobraževalnih in strokovno teoretičnih predmetov in je opravil študijski program za izpopolnjevanje iz bibliotekarstva je v tem, da se lahko znotraj izobraževalnega programa prerazporedi učitelja z zmanjšano učno obveznostjo tudi na delovno mesto knjižničarja. Strokovnega izpita za bibliotekarja ni mogoče enačiti s študijskim programom za izpopolnjevanje iz bibliotekarstva, ki traja eno študijsko leto in je akreditiran pri svetu RS za visoko šolstvo. Tožnica je bila o tem obveščena z dopisom z dne 1. 10. 2010 in je nato predlog dopolnila z dopisom, s katerim je izrazila svoje nestrinjanje z navedbami tožene stranke. Tožena stranka zaključuje, da tožnica s pridobljenim strokovnim naslovom univerzitetna diplomirana inženirka živilske tehnologije, pridobljeno pedagoško andragoško izobrazbo in opravljenim strokovnim izpitom iz bibliotekarstva ne izpolnjuje predpisanega izobrazbenega pogoja za knjižničarja iz 2. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (Pravilnik 2), ki določa, da lahko napredujejo v naziv strokovni delavci, ki izpolnjujejo z zakonom in drugimi predpisi določene pogoje za strokovne delavce, saj ne izpolnjuje predpisanega izobrazbenega pogoja za knjižničarja. Izpolnjevanje pogoja izobrazbe namreč ne dokazuje niti pridobljen strokovni izpit, niti podeljen naziv mentorica, saj je potrebno za napredovanje v višji naziv v skladu s 2. členom Pravilnika 2 izpolnjevati pogoj ustrezne izobrazbe, kar določa ZOFVI. Tožnica ima podeljen naziv mentorica kljub neizpolnjevanju predpisanega izobrazbenega pogoja za knjižničarja, ki ji ga tožena stranka zaradi varstva pridobljenih pravic ne more odvzeti, ne more pa tožnica kljub podeljenemu nazivu mentorica napredovati v višji pedagoški naziv.

Tožnica v tožbi navaja, da je prepričana, da izpodbijana odločba temelji na napačni uporabi materialnega prava, zaradi česar je tožena stranka neutemeljeno zavrnila njen predlog za napredovanje. Najprej opozarja na to, da je leta 1998 brez problema napredovala v naziv mentorica, pri čemer se od leta 1998 dalje določbe Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki urejajo napredovanje zaposlenih v naziv, niso bistveno spremenile. Dalje navaja, da se tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na napačni člen, saj navaja 96. člen ZOFVI, čeprav napredovanje zaposlenih v gimnazijah ureja 97. člen ZOFVI. Res je sicer, da to ne vpliva na samo zakonitost odločbe, saj sta člena skoraj identična, vendar pa kaže na to, kako pavšalno je tožena stranka njen zahtevek obravnavala. Tožena stranka je njen zahtevek zavrnila ob upoštevanju določb Pravilnika o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v izobraževalnih programih gimnazije (Pravilnik 1) v povezavi s 97. členom ZOFVI, pri čemer pa si tožena stranka določbe tega člena in na njegovi podlagi sprejetega Pravilnika 1 tolmači napačno. Tožnica namreč pogoje po 97. členu ZOFVI izpolnjuje. Prav tako izpolnjuje pogoje po Pravilniku 1, saj izpolnjuje pogoje za učitelja splošno izobraževalnih ali strokovno teoretičnih predmetov in sicer za učitelja biotehnologije in mikrobiologije, poleg tega pa ima opravljen tudi program izpopolnjevanja iz bibliotekarstva. Ker tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je v skladu s 4. členom Pravilnika 1 lahko knjižničar v programu splošne gimnazije le tisti, kdor izpolnjuje pogoje za učitelja v programu splošne gimnazije, tožnica odgovarja, da iz Pravilnika 1 takšni zaključki ne izhajajo in da po njenem prepričanju ni nobenega pravno veljavnega razloga, na podlagi katerega bi se pogoji za delovno mesto knjižničarja v izobraževalnih programih splošne gimnazije presojali strožje kot v programih strokovnih gimnazij. Poleg tega tožena stranka ni navedla nobenega utemeljenega razloga, ki bi opravičeval takšno tolmačenje Pravilnika 1 in ki bi opravičeval neenako obravnavanje knjižničarjev v splošnih in strokovnih gimnazijah. Tožnica je opravila strokovni izpit iz bibliotekarstva leta 1995, ko študijske smeri bibliotekarstva še ni bilo in je bil edini pogoj za opravljanje dela knjižničarja opravljen strokovni izpit iz bibliotekarstva, ki ga tožnica ima in je na podlagi takšnega strokovnega izpita leta 1998 tudi napredovala v naziv mentorica. Glede na to, da tožnica izpolnjuje pogoje za učitelja biotehnologije in učitelja mikobiologije ter ima pridobljeno pedagoško andragoško izobrazbo in opravljen strokovni izpit iz bibliotekarstva, tožnica meni, da izpolnjuje izobrazbene pogoje za delovno mesto knjižničarja v skladu s 1. odstavkom 2. člena Pravilnika 2. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, da dopusti in izvede vse predlagane dokaze ter izda sodbo, s katero naj se odpravi odločba tožene stranke in se njenemu predlogu za napredovanje v naziv svetovalka ugodi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da gre v njeni odločbi le za napako v številki člena, saj je dejansko napačno navedla 96. člen namesto 97. člena ZOFVI, pri čemer pa ne gre za napako v vsebini. Zahtevek tožnice je bil zavrnjen, ker ne izpolnjuje vseh predpisanih pogojev za napredovanje v naziv svetovalka, saj ne izpolnjuje pogoja iz 2. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive, ker nima ustrezne izobrazbe za delo knjižničarja. Za delovno mesto knjižničarja bi namreč tožnica v skladu z 90. točko 4. člena Pravilnika o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v izobraževalnih programih gimnazije izpolnjevala pogoje le v tehniški gimnaziji, vendar le, če bi imela opravljen študijski program za izpopolnjevanje iz bibliotekarstva, ki pa ga tožnica nima. Strokovnega izpita za bibliotekarja pa ni mogoče enačiti s študijskim programom za izpopolnjevanje iz bibliotekarstva, ki traja eno študijsko leto in je akreditiran pri nacionalni agenciji RS za kakovost v visokem šolstvu. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, s katero je le-ta tožničin zahtevek za napredovanje v pedagoški naziv svetovalke zavrnila.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke glede na to, da se po ustaljeni upravno-sodni praksi pri odločanju o napredovanju v naziv uporabljajo predpisi, ki veljajo v času, ko se odloča v zadevi, pravilna in zakonita. V vsakem primeru napredovanja strokovnih delavcev, kamor spadajo tudi knjižničarji, morajo biti za napredovanje izpolnjeni splošni pogoji, določeni v (92. in 97. člen) Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja in posebni pogoji, določeni v (90. točka 4. člena) Pravilniku o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v izobraževalnih programih gimnazije. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pravilno navedla, da ima tožnica strokovni naslov univerzitetna diplomirana inženirka živilske tehnologije, pridobljeno pedagoško andragoško izobrazbo in opravljen strokovni izpit iz bibliotekarstva in na podlagi teh podatkov pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za napredovanje po 2. členu Pravilnika o napredovanju zaposlenih o vzgoji in izobraževanju v nazive, ker ne izpolnjuje posebnih pogojev po 90. točki 4. člena Pravilnika o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v izobraževalnih programih gimnazije. Po določbi 90. točke 4. člena citiranega Pravilnika bi morala tožnica za predmetno napredovanje imeti končan univerzitetni študijski program iz bibliotekarstva, ki ga nima, ali pa bi morala imeti opravljen študijski program za izpopolnjevanje iz bibliotekarstva, ki ga tudi nima. Za odločitev v tej zadevi ni relevantno, da ima tožnica z odločbo tožene stranke iz leta 1998 pridobljen naziv mentorica, saj je potrebno pogoje za napredovanje knjižničarja v naziv svetovalec, to pa je ugotavljanje ustrezne strokovne izobrazbe oziroma (dopolnilnega) študijskega programa za izpopolnjevanje iz bibliotekarstva, ugotavljati v času odločanja pristojnega organa v vsakem primeru posebej. Glede na navedeno sodišče zavrača vse tožbene ugovore kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati.

Po oceni sodišča je torej tožena stranka v konkretnem primeru pravilno uporabila materialno pravo, zaradi česar je njena odločitev pravilna in zakonita. Ker je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožeče stranke na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).

Tožnica je v tožbi smiselno predlagala tudi opravo glavne obravnave, vendar je sodišče na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji, brez glavne obravnave. Ocenilo je, da je tožena stranka ugotovila vsa pomembna dejstva in okoliščine konkretnega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila. Na podlagi dejstev, ki jih je tožnica navedla v tožbi, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi.