Jedro

Ker je tožnik le pavšalno zatrjeval, da je pokojninska osnova napačno izračunana in nepravilno odmerjena starostna pokojnina, ne da bi za takšne trditve predložil konkretne dokaze, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za izvedbo dokaza z izvedencem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 8. 12. 2005 in št. ... z dne 26. 4. 2006 in naloži tožencu plačilo stroškov tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je višina pokojnine pravilno izračunana, razen tega v odločbi ni navedeno, katero časovno obdobje in dohodki so se upoštevali pri izračunu pokojnine. Meni, da bi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi moralo postaviti izvedenca finančne stroke, da bi preveril, ali je pravilno določena višina pokojninske osnove in ali je delodajalec pravilno posredoval podatke o delovni dobi po posameznih obdobjih. Obstaja dvom v pravilnost, ker imajo sodelavci, ki so delali na istih delovnih mestih in imeli približno enake mesečne dohodke, znatno višje pokojnine. Poudarja, da je pri svojem delu dosegal in presegal normo, opravil številne nadure, ki pa se niso upoštevale pri odmeri pokojnine. Predlagal je postavitev izvedenca finančne stroke, ker se brez njega ne da preveriti posameznih izračunov, vendar sodba nima razlogov, zakaj ta dokaz ni bil izveden, čeprav je po naravi stvari potreben.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

Vsaka stranka mora v skladu z 212. členom ZPP navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišče samo, skladno s pooblastilom, določenim v določbi 213. člena ZPP. Dokaz z izvedencem se izvede, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). To pomeni, da mora biti najmanj ugotovljeno, katero dejstvo je sporno in če gre za takšno dejstvo, da sodišče za njegovo ugotavljanje nima potrebnega strokovnega znanja.

Glede na tožnikove pavšalne trditve, da je pokojninska osnova napačno izračunana in nepravilno odmerjena starostna pokojnina, ne da bi za takšne trditve predložil konkretne dokaze, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnikov predlog za izvedbo dokaza z izvedencem zavrnilo in razloge za zavrnitev tudi ustrezno obrazložilo. Pritožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene.

Kot izhaja iz dokumentacije je tožnik pri tožencu dne 24. 1. 2005 vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Toženec mu je na podlagi tako vložene zahteve najprej z začasno odločbo št. ... z dne 16. 2. 2005 priznal pravico do starostne pokojnine v znesku 119.178,51 takratnih SIT na mesec od 1. 2. 2005 dalje. Nato je toženec v zvezi z drugostopno odločbo št. ... z dne 22. 11. 2005 tožniku v novem postopku izdal novo odločbo št. ... z dne 8. 12. 2005, s katero mu je priznal pravico do starostne pokojnine v znesku 120.827,17 takratnih SIT na mesec od 1. 2. 2005 dalje. Takšno odločitev pa je v pritožbenem postopku drugostopni organ z odločbo št. ... z dne 26. 4. 2006 potrdil in zavrnil tožnikovo pritožbo.

Po 36. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 58 let, če je dopolnil 40 let pokojninske dobe, oziroma pri starosti 63 let, če je dopolnil 20 let pokojninske dobe ali pri starosti 65 let, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe. Starostna pokojnina se v skladu z 39. členom ZPIZ-1 odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970 (oziroma v skladu s 406. členom ZPIZ-1 v ustrezno krajšem obdobju, odvisno od tega, v katerem letu se zavarovanec upokoji), ki so zanj najugodnejša. Pri določitvi pokojninske osnove se plače oziroma zavarovalne osnove iz prejšnjih let preračunajo z valorizacijskimi količniki, tako da ustrezajo gibanjem povprečnih plač in pokojnin v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine. Valorizacijski količniki, ki se vsako leto določijo na novo tako, da se povprečno plačo na zaposleno osebo v državi, izplačano za oktober 1990 in povečano za odstotek vseh uskladitev pokojnin po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona in po 150. členu, opravljenih od 1. 1. 1991 do konca koledarskega leta pred letom uveljavitve valorizacijskih količnikov, deli z zneskom povprečne plače na zaposleno osebo v državi, dosežene v letih, iz katerih se plače upoštevajo za izračun pokojninske osnove (1. in 2. odstavek 47. člena ZPIZ-1).

Tožnik je do dneva uveljavitve pravice do starostne pokojnine dopolnil 52 let starosti in 40 let, 1 mesec in 2 dni pokojninske dobe tako, da je izpolnjeval pogoje, določene v 36. členu ZPIZ-1. Pri odmeri starostne pokojnine je toženec upošteval podatke o plačah in nadomestilih iz obrazcev M-4, to je iz podatkov v matični evidenci, ki jih je posredoval tožnikov delodajalec kot zavezanec za posredovanje teh podatkov tožencu. Izpis teh podatkov je toženec posredoval tožniku skupaj z odločbo o odmeri starostne pokojnine. Kar je najpomembneje, so podatki, ki se nahajajo na obrazcih M-4, identični s podatki, ki jih je toženec upošteval pri izračunu pokojninske osnove in odmeri starostne pokojnine, pri čemer je bil opravljen tudi revizijski pregled teh podatkov. Izračun pokojninske osnove je bil opravljen po računalniškem programu, ki velja enotno za vse zavarovance. Sodišče prve stopnje je preverilo preračune s količniki in seštevke zneskov, ki so se upoštevali v pokojninsko osnovo in izračun pokojninskih osnov ter ugotovilo, da je za tožnika najugodnejše 15-letno povprečje plač iz obdobja 1987 do 2001 v višini 146.801,95 SIT in da je takšen izračun pravilen. Pravilna pa je tudi odmera pokojnine, opravljena skladno s 409. členom ZPIZ-1, po katerem se zavarovancu, ki je del pokojninske dobe dopolnil do 31. 12. 1999, pokojnina odmeri ob upoštevanju odstotkov za odmero pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, in v odstotku za odmero pokojnine določenih s tem zakonom. Glede na tožnikovo dopolnjeno pokojninsko dobo do 31. 12. 1999 je znašala odmera v višini 70 % in za dobo, dopolnjeno po 1. 1. 2000 v višini 11,25 % tako, da se je tožniku od najugodnejše pokojninske osnove odmerila starostna pokojnina v višini 81,25 %.

Ker je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje in že pred tem toženec, tožniku odmeril starostno pokojnino v pravilnem znesku in v skladu z ZPIZ-1, je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.