Jedro

Ker vlagatelji zahteve za denacionalizacijo (3) v postavljenem roku (8 dni) niso določili skupnega predstavnika oz. pooblaščenca, je takega predstavnika lahko med njimi določil upravni organ (2. odst. 56. čl. ZUP). Skupni predstavnik mora obveščati vse stranke v upravnem postopku, saj je zastopnik vseh strank, ki se v tem primeru (ko je določen skupni predstavnik) štejejo za procesno skupnost strank.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Sekretariat za urejanje prostora občine je na podlagi 2. odstavka 56. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) s sklepom z dne 12.1.1994 odločil, da se v postopku denacionalizacije, ki se je začel na zahtevo E.M. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) in tožnikov K.M. in T.B., določi E.M. za skupnega predstavnika (1. točka izreka); E.M. obdrži lastnost skupnega predstavnika, dokler stranke ne postavijo drugega predstavnika ali pa skupnega pooblaščenca (2. točka izreka); pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve (3. točka izreka).

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika K.M. proti citiranemu prvostopnemu sklepu. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da iz podatkov iz upravnih spisov izhaja, da je prvostopni organ izdal dne 13.12.1993 sklep, s katerim je naložil vlagateljem zahteve za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin: E.M. in tožnikoma K.M. in T.B., da v roku 8 dneh po prejemu tega sklepa sporočijo prvostopnemu organu, kdo od njih jih bo predstavljal v postopku za denacionalizacijo nepremičnin, ki se je začel na njihovo zahtevo, ali da postavijo skupnega pooblaščenca. Z istim sklepom so bile stranke tudi opozorjene na posledice, če pozivu ne bodo sledile. Zadnji stranki je bil sklep vročen 17.12.1993 s tem, da je bil za vlagateljico T.B. sklep vročen njeni pooblaščenki odvetnici P.S. Ker stranke niso sledile pozivu prvostopnega organa, je le-ta 12.1.1994 izdal citirani sklep. Tožena stranka tudi ugotavlja, da med priloženimi upravnimi spisi ni dokaza o tem, da bi vlagatelji zahteve v postavljenem roku določili skupnega predstavnika oziroma pooblaščenca, niti takega dokaza niso predložili v pritožbenem postopku. Po določbi 137. člena ZUP mora namreč stranka, ki nekaj zatrjuje, za svoje navedbe vedno priložiti dokaze, če ne gre za splošno znana dejstva, ki jih pa v danem primeru pritožnik ni predložil. Zato je zavrnila pritožbo proti citiranemu prvostopnemu sklepu. Ker se stranke z odločitvijo prvostopnega organa očitno niso strinjale, v skladu z 2. odstavkom 56. člena ZUP pa imajo pravico določiti drugega skupnega predstavnika, je prvostopni organ, da bi uskladil interese o tem, kdo bo skupni predstavnik, dne 2.2.1994 organiziral sestanek, na katerem so sodelovali: E.M. in tožnika K.M. in T.B., zastopana po odvetnici T.K.-J. Iz zapisnika tega sestanka je razvidno, da je v zvezi z določitvijo skupnega predstavnika tožnica T.B. izjavila, da se strinja, da je njen pooblaščenec tožnik K.M. Izjav ostalih dveh vlagateljev, torej tožnika K.M. in E.M., pa v zapisniku ni. Iz tega zapisnika tudi izhaja, da ni bilo doseženo soglasje, kdo naj bo njihov skupni predstavnik. Zato je bilo strankam tudi pojasnjeno, da bo še naprej ostal skupni predstavnik E.M., dokler se pač stranke ne dogovorijo oziroma sporazumejo drugače. Ne glede na navedeno tožena stranka pojasnjuje, da lahko stranke kadarkoli med postopkom postavijo drugega predstavnika oziroma pooblaščenca, vendar morajo o tem doseči soglasje. Ne glede na to, če je postavljen skupni predstavnik, pa lahko vlagatelji zahteve v postopku še vedno nastopajo kot stranke, torej imajo pravico dajati izjave in samostojno vlagati pritožbe in uporabljati druga pravna sredstva (3. odstavek 56. člena ZUP), iz česar sledi, da pri varstvu svojih pravic in pravnih koristi ne morejo biti oškodovani.

Tožniki v tožbi navajajo, da je tožnik K.M. v roku, ki ga je postavil prvostopni organ, le temu predložil dokaz o strinjanju šestih vlagateljev, da jih zastopa on. Vloga je bila oddana pravočasno. Res pa je, da v njej ni bilo soglasja E.M. Če bi se prvostopni organ ravnal po načelu vestnosti in pravičnosti, bi moral za skupnega predstavnika določiti tožnika K.M. Iz vseh priloženih listin je namreč jasno razvidno, da ima tožnik K.M. soglasja vseh dedičev, razen E.M. E.M. pa nima stikov s preostalimi vlagatelji. Zaradi tega med njimi ni pretoka informacij. E.M. v vsem dosedanjem postopku ni z nikakršnim dopisom obvestil nobenega od preostalih vlagateljev o postopku denacionalizacije. Zahtevo za denacionalizacijo je vložil izključno v svojem imenu. Vse, kar se je dogajalo v postopku, je obdržal zase in nikogar ni obveščal o tem, kaj se dogaja v postopku. Prav nasprotno pa je tožnik K.M. o postopku podrobno obveščal vse preostale, vsem takoj pošiljal dopise o poteku obravnav, o prejemu in oddajanju listin, jim dajal v podpis vse svoje listine in izjave ter jih seznanjal o vsem. O tem, kaj se dogaja v postopku je obveščal tudi E.M., čeprav z njegove strani ni imel nikoli nobenega odgovora niti sporočila. Zaradi tega je nevzdržno, da bi E.M. lahko bil skupni predstavnik strank, saj to pomeni, da bo E.M. vse listine, ki jih bo kot skupni predstavnik prejel od prvostopnega organa, zadržal zase. Glede na stara družinska nesoglasja je več kot upravičeno pričakovati, da preostalih udeležencev v postopku ne bo obveščal o obravnavah, o pisnih vlogah, ki jih bi bilo potrebno oddati, o poteku obravnav, skratka o ničemer, s čimer bi preostali lahko zavarovali svoje pravice. Če postopek denacionalizacije ne bo uspešno končan, bodo prikrajšani in oškodovani vsi zakoniti dediči in ne le E.M. Zaradi tega je nujno potrebno najti rešitev tako, da bodo v postopku enakopravno in enakovredno sodelovali vsi preostali vlagatelji. Zelo pomembno je namreč, kdo izmed njih bo prejemal pisne vloge in kdo izmed njih bo tisti, na kogar se bo obračal upravni organ. Če bodo namreč postavljeni roki za pošiljanje upravnih pisanj, za dajanje izjav in varovanje pravic, morajo biti vsi vlagatelji o tem pravočasno obveščeni. S postavitvijo E.M. bo to onemogočeno. Zato preostali dediči menijo, da je potrebno za skupnega predstavnika vseh postaviti K.M., ali pa vsaj oba, to je K. in E.M. Le v takem primeru bodo enako zavarovane pravice vseh vlagateljev in le v tem primeru ne bodo oškodovani v postopku. V obratnem primeru bo na strani preostalih dedičev lahko prišlo do velike škode in bo ugotavljanje naknadne odškodninske odgovornosti težavno. Predlagajo, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah 56. člena ZUP: lahko organ, ki vodi postopek, če poseben pravni predpis tega ne prepoveduje, naloži s sklepom strankam, ki so udeležene v postopku z istovetnimi zahtevki, naj v določenem roku navedejo, katera od njih jih bo predstavljala, ali pa postavijo skupnega pooblaščenca. Če stranke ne ugodijo takemu sklepu, lahko to določi sam organ, ki vodi postopek. Tak skupni predstavnik oziroma pooblaščenec obdrži to lastnost, dokler stranke ne postavijo drugega. Zoper tak sklep imajo stranke pravico posebne pritožbe, ki pa ne odloži izvršitve (2. odstavek). Tudi tedaj, kadar je določen skupni predstavnik oziroma pooblaščenec, obdrži vsaka stranka pravico, nastopati kot stranka v postopku, dajati izjave in samostojno vlagati pritožbe in uporabljati druga pravna sredstva (3. odstavek).

Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku, to je, da vlagatelji zahteve za denacionalizacijo (E.M. in tožnika K.M. ter T.B.) v postavljenem roku (8 dni po sklepu prvostopnega organa z dne 13.12.1993) niso določili skupnega predstavnika oziroma pooblaščenca, dokaza o tem pa tudi niso predložili v pritožbenem postopku (137. člen ZUP), sta po presoji sodišča odločitvi prvostopnega organa in tožene stranke utemeljeni. Tožniki tudi sicer ne izkazujejo kakšnega navzkrižja interesov s skupnim predstavnikom in s stranko v denacionalizacijskem postopku E.M., pač pa navajajo, da gre le za družinska nesoglasja. Iz podatkov in listin v upravnih spisih pa tudi ne izhaja, da bi navedeni trije vlagatelji zahteve za denacionalizacijo v denacionalizacijskem postopku nastopali z nasprotujočimi si zahtevki.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi pravilno pojasnjuje, da lahko stranke med postopkom postavijo drugega predstavnika oziroma pooblaščenca, vendar morajo o tem doseči soglasje. Ne glede na to, če je postavljen skupni predstavnik, pa lahko vlagatelji zahteve v postopku še vedno nastopajo kot stranke, torej imajo pravico dajati izjave in samostojno vlagati pritožbe in uporabljati druga pravna sredstva (3. odstavek 56. člena ZUP).

Bojazen tožnikov, izražena v tožbi, da jih E.M. kot njihov skupni predstavnik v prihodnje ne bo obveščal v upravnem postopku, ne more vplivati na odločitev v tem upravnem sporu, saj gre v tem primeru za procesno skupnost strank, kar pomeni, da jih kot zastopnik vseh strank mora obveščati.

Glede na navedeno so neupoštevne tožbene navedbe tožnikov.

Zato je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno, na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot ZUP, smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).