Jedro

Tožnik je po imenovanju v uradniški naziv višji policijski svetnik na delovnem mestu direktor uprave napredoval še za šest plačnih razredov v 50. plačni razred. Ta plačni razred je obdržal tudi na novem delovnem mestu v generalni policijski upravi. Iz listin v spisu ne izhaja, da bi tožnik v času, ko je opravljal delo na delovnem mestu direktor uprave v uradniškem nazivu višji policijski svetnik, izpolnil pogoje še za kakšno napredovanje, zato je bila uvrstitev v 50. plačni razred z aneksom skladna z določbo 1. odstavka 20. člena ZSPJS (po katerem javni uslužbenec v primeru, če je premeščen na drugo delovno mesto oziroma je sklenil pogodbo o zaposlitvi o delu na drugem delovnem mestu v nižjem ali istem tarifnem razredu, obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, razen če pristojni organ ugotovi, da na prejšnjem delovnem mestu ni dosegal pričakovanih delovnih rezultatov ali da plačni razredi za napredovanje na prejšnjem delovnem mestu niso bili doseženi v skladu z zakonom ali na njegovi podlagi izdanimi predpisi).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je 6. člen aneksa št. ... z dne 30. 3. 2011 nezakonit v delu, ki se nanaša na razvrstitev tožeče stranke v plačni razred in določitev osnovne plače, da se 6. člen aneksa št. ... z dne 30. 3. 2011 k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 21. 5. 2007, sklenjen med toženo stranko in tožečo stranko razveljavi, da se toženi stranki naloži, da sklene za obdobje od 4. 4. 2011 do 1. 9. 2013 nov aneks k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 21. 5. 2007, ki bo v 6. členu spremenjen tako, da bo tožeča stranka razvrščena za čas od 4. 4. 2011 do 1. 9. 2013 v 53. plačni razred in ji bo za ta čas določena osnovna plača v višini 53. plačnega razreda (točka I/1 izreka sodbe) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati za čas od 4. 4. 2011 do 1. 9. 2013 razliko med dejansko izplačano plačo in plačo z vsemi dodatki, ki bi jih tožeča stranka prejemala, če bi bila že ob sklenitvi aneksa št. ... z dne 30. 3. 2011 k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 21. 5. 2007, razvrščena v 53. plačni razred in bi ji bila določena osnovna plača za 53. plačni razred, od dneva zapadlosti vsake posamezne plače do plačila, tudi skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I/2 izreka sodbe). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške v višini 408,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka sodbe).

Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pritožuje tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Navaja, da je sodba sodišča prve stopnje nezakonita. Materialno pravo je bilo uporabljeno zmotno, zagrešenih pa je več bistvenih kršitev postopka, med njimi tudi kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa je bilo tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik od 1. 6. 2007 zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas, saj je bil tožnik na delovnih mestih s VII. stopnjo izobrazbe pri toženi stranki zaposlen že od leta 1987. Že pred sporno določitvijo osnovne plače pri premestitvi v aprilu 2011 na prejšnjem delovnem mestu direktorja PU A. je delo opravljal v uradniškem nazivu policijskega svetnika in pri tem z napredovanji v starem plačnem sistemu za pet plačilnih razredov dosegel končni količnik 8 tega uradniškega naziva. Pri prehodu javnih uslužbencev na nov plačni sistem (aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 8. 2008 - A3) je tožnik dosegel 48. plačni razred, ki je bil sedmi plačni razred tega delovnega mesta in hkrati tudi četrti plačni razred uradniškega naziva višji policijski svetnik. V tem uradniškem nazivu je z aneksom k pogodbi o zaposlitvi napredoval za dva plačna razreda in mu je bil za osnovno plačo določen 50. plačni razred. Po pravilni uporabi 1. odstavka 20. člena ZSPJS je potrebno v celoti upoštevati vsa dosežena napredovanja javnega uslužbenca na delovnem mestu. Zato je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik na prejšnjem delovnem mestu direktorja PU A. ni napredoval za devet plačnih razredov. Sodišče je namreč spregledalo, da je potrebno delovno mesto skladno z zakonsko ureditvijo ZSPJS gledati kot celoto in je pri štetju z napredovanji doseženih plačnih razredov potrebno upoštevati izhodiščni plačni razred delovnega mesta, ki je bil za to delovno mesto 41 in vsa napredovanja dosežena na tem delovnem mestu. Zato je napačen zaključek sodišča, da je bil tožniku na tem delovnem mestu na podlagi odločbe z dne 20. 4. 2007 določen izhodiščni plačni razred 44. Sodišče je spregledalo v aktu o sistemizaciji določeno omejitev, da je tožnik v tem višjem uradniškem nazivu na delovnem mestu direktorja PU A. lahko napredoval največ za sedem plačnih razredov - od 44 do 51. Sodišče prve stopnje pri obrazložitvi svoje odločitve sledi sporni razlagi uporabe 1. odstavka 20. člena ZSPJS Ministrstva za javno upravo z dne 3. 11. 2009, da uradnik ob premestitvi obdrži samo plačne razrede, ki jih je dosegel z napredovanji v plačne razrede v nazivu in ne na delovnem mestu, kar je v nasprotju z določbo 1. odstavka 20. člena ZSPJS, ki zadržanje doseženih napredovanj veže samo na delovno mesto. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je potrebno posamezne določbe vsakega predpisa vedno obravnavati kompleksno ter jih celovito povezati z ostalimi predpisi, ki urejajo določena področja. Določbe, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje, niso določbe, ki bi določale področje sistema plač zaposlenih v javnem sektorju, ampak se nanašajo na splošni sistem delovanja zaposlenih v javnem sektorju pri opravljanju nalog javne uprave. Če bi bile te določbe relevantne za določanje plač javnih uslužbencev, bi jih moral delodajalec skladno s 3. členom ZSPJS uporabiti pri določitvi osnovne plače tožnika, vendar jih ni. Napačno je sodišče prve stopnje razlagalo v ZSPJS točno določene pogoje za zadržanje števila doseženih napredovanj uradnikov pri premestitvah. Pri uradniških delovnih mestih, ki se opravljajo v več nazivih, veljajo določene omejitve za napredovanje v posameznem nazivu, tako da je v vseh nazivih na delovnem mestu zagotovljeno skupno napredovanje za 10 plačnih razredov. Sodišče tudi ni upoštevalo določbe 6. odstavka 5. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede, ki spadajo v področje sistema plač javnih uslužbencev in so skladne s 3. členom ZSPJS in se uporabljajo tudi za štetje z napredovanji doseženih plačnih razredov javnih uslužbencev in so skladne s 3. členom ZSPJS ter se uporabljajo tudi za štetje z napredovanji doseženih plačnih razredov na delovnem mestu pri premestitvah. Sodišče prve stopnje se je oprlo na mnenje MJU št. ... z dne 16. 1. 2009 o uporabi prvega odstavka 20. člena ZSPJS, ki pa je napačno. Logično je, da se s pravilno razlago zakonov in drugih predpisov obdržijo vsi z napredovanji doseženi plačni razredi tudi na uradniškem delovnem mestu pri premestitvi na drugo uradniško delovno mesto, saj se tako krepi karierni sistem javnih uslužbencev in se s tem tudi plača določa skladno z zakonom. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik že s podpisom spornega aneksa št. ... izrazil svojo voljo za sklenitev in ni uveljavljal napak volje. Neskladje aneksa o določitvi plače z zakonskimi predpisi je razlog za izpodbijanje aneksa pred sodiščem, ne pa za sodno izpodbijanje zaradi napak volje. Tožnik je namreč že pred podpisom aneksa dvomil v zakonitost določene višine plače in svetovano mu je bilo, naj aneks podpiše in nato uveljavlja popravek po sodni poti. Če tožnik aneksa ne bi podpisal, bi bil na novo delovno mesto razporejen s sklepom, v katerem bi bila njegova plača določena na enak sporen način. Izpodbija pa tudi odločitev o stroških postopka, saj delavec v sporih iz delovnih razmerij v primeru neuspeha ne trpi plačila stroškov svojega delodajalca, zato je odločitev o stroških postopka napačna. Priglaša stroške sodne takse za pritožbo.

V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče že odločilo s sklepom opr. št. Pdp 183/2014 z dne 12. 6. 2014, s katerim je ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo in sklep sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1368/2011 z dne 29. 11. 2013 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje materialno pravno zmotno zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na izpodbijanje sklepa Komisije za pritožbe z dne 20. 7. 2011. Tožnik je namreč pravilno izkoristil notranjo pot, zato bi moralo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku v celoti odločiti meritorno. V novem sojenju je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26799 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem postopku je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne v pritožbi zatrjevane kršitve po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo: - da je tožnik do premestitve na novo delovno mesto na …, policijski svetnik (šifra 36065) v uradniškem nazivu višji policijski svetnik, opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 5. 2007 delo na delovnem mestu direktorja uprave (šifra: 30056) v uradniškem nazivu višji policijski svetnik na Policijski upravi A.. Ob prevedbi mu je bil z aneksom k pogodbi o zaposlitvi (A3) določen 48 plačni razred. Ker je tožnik izpolnjeval pogoje za napredovanje za dva plačna razreda, je bil z aneksom k pogodbi o zaposlitvi (A4) uvrščen v 50 plačni razred s 1. 10. 2008; - da je bil za delovno mesto direktor uprave, ki se je opravljalo v uradniškem nazivu višji policijski svetnik določen 44. izhodiščni plačni razred, enak plačni razred pa je bil določen tudi za novo delovno mesto policijski svetnik, ki se opravlja v uradniškem nazivu višji kriminalistični svetnik (šifra: 37000); - da je tožnik po imenovanju v uradniški naziv višji policijski svetnik na delovnem mestu direktor uprave napredoval še za šest plačnih razredov v 50. plačni razred in da je ta plačni razred obdržal tudi na novem delovnem mestu v generalni policijski upravi; Na podlagi navedenega je pravilno zaključilo, da je bil tožnik z aneksom št. ... uvrščen v pravilni plačni razred, zato je kot neutemeljen zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek v celoti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi iz sodbe sodišča prve stopnje. Skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP pa v nadaljevanju odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvenega pomena.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je v izpodbijani sodbi storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi ugotovilo, da je bil tožnik od 1. 6. 2007 zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas, taka ugotovitev pa je protispisna. Kaj takega iz izpodbijane sodbe ne izhaja. V točki 6. obrazložitve je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik od 1. 6. 2007 na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 5. 2007 za nedoločen čas zaposlen na delovnem mestu direktorja uprave v uradniškem nazivu višji policijski svetnik na Policijski upravi A.. Ta ugotovitev pa ni v nasprotju z zapisniki o izvedbi dokazov, saj to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi v prilogah pod A1. Zmotne so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in ni upoštevalo vseh napredovanj, ki jih je tožnik dosegel. Tožnik je bil že pred 1. 6. 2007 zaposlen na delovnem mestu direktor uprave, vendar je delo opravljal v uradniškem nazivu policijski svetnik. Ob imenovanju v uradniški naziv višji policijski svetnik je tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 5. 2007 (A1) s 1. 6. 2007 nadaljeval delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas na delovnem mestu direktor uprave, ki ga je na podlagi te pogodbe o zaposlitvi opravljal v uradniškem nazivu višji policijski svetnik. Skladno s 16. členom Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (Ur. l. RS, št. 18/94 - 36/96) je obdržal količnik 8,00, glede na dosežena napredovanja, ki jih je dosegel, ko je delo direktorja uprave opravljal v uradniškem nazivu policijski svetnik. Če mu že dosežena napredovanja ne bi bila upoštevana, bi delo od 1. 6. 2007 opravljal po izhodiščnem količniku za določitev osnovne plače v nazivu, v katerega je bil imenovan, v višini 6,80. Ob prevedbi zaradi sprememb predpisov, ki urejajo plače javnih uslužbencev oziroma novega plačnega sistema javnih uslužbencev, je bil tožnik uvrščen v 48. plačni razred (A3), pri čemer so bila upoštevana vsa napredovanja do prevedbe, s 1. 10. 2008 pa je izpolnil pogoje napredovanja še za dva plačna razreda in je bil uvrščen v 50. plačni razred (A4).

Ob prerazporeditvi na delovno mesto direktorja uprave na ..., ki se opravlja v uradniškem nazivu višji kriminalistični svetnik in za katerega je kot izhodiščni določen 44. plačni razred, je tožnik zadržal napredovanja in bil uvrščen v 50. plačni razred.

Ker iz listin v spisu ne izhaja, da bi tožnik v času, ko je opravljal delo na delovnem mestu direktor uprave v uradniškem nazivu višji policijski svetnik, izpolnil pogoje še za kakšno napredovanje, je bila uvrstitev v 50. plačni razred z aneksom št. ... skladna z določbo 1. odstavka 20. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji). Tako je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek.

Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Obravnavani individualni delovni spor ni spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, za katere 41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) določa, da delodajalec, ne glede na izid, sam krije svoje stroške postopka. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti potrebne stroške postopka, pravilna.

Pritožbeno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom istega zakona. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške.