Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Toženci s tem, ko so zaklenili vrata kleti oziroma drvarnice, tožnici niso odvzeli neposredne dejanske oblasti na celotni nepremičnini, torej stanovanju in vsem, kar sodi zraven, temveč so ji onemogočili izvrševanje njene lastninske pravice v polnem obsegu. Takšen poseg tožencev predstavlja vznemirjanje tožnice, ki utemeljuje negatorno tožbo. Tožbeni zahtevek se v takšnem primeru glasi na prenehanje vsakega vznemirjanja, na vzpostavitev prejšnjega stanja in na prepoved bodočih posegov
Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi: ''1. Toženci so dolžni opustiti vsakršno poseganje v nepremičnino, vpisano v vl. št. 282 k.o. L. s parc. št. 293, kar v naravi predstavlja petsobno stanovanje v hiši na R. v drugem nadstropju s pritiklinami, in sicer: kuhinjo 20,25 m2, sobo 40 m2, sobo 18,40 m2, souporabo polovice WC – ja 0,63 m2, souporabo hodnika 3 m2, ter pritiklini drvarnico in klet na S..
3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 499,11 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje.'' Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka potrdi.
Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 252,64 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka roka dalje.
(1) Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnica zahteva, da toženci opustijo vsakršno poseganje v nepremičnino parc. št. 293, vpisano v vl. št. 282 k.o. L., kar v naravi predstavlja petsobno stanovanje v hiši R. v drugem nadstropju s pritiklinami, in sicer: kuhinjo 20,25 m2, sobo 40 m2, sobo 18,40 m2, souporabo polovice WC – ja 0,63 m2, souporabo hodnika 3 m2, ter pritiklini drvarnico in klet na S.. V II. točki izreka je odločilo, da so toženci dolžni odkleniti vrata, ki vodijo do drvarnice in kleti pod stanovanjsko hišo na S., v roku 15 dni, pod izvršbo. Nadalje je odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).
(2) Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.
(3) Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni in posledično stroškovni del odločitve. Uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Strinja se s stališčem sodišča, da gre za negatorno tožbo, kljub temu pa mu očita, da ni pravilno uporabilo določbe o vznemirjanju lastninske pravice. V tožbenem zahtevku je tožnica zgolj opisala lastnino, ki je bila prizadeta, med katero sodi tudi drvarnica in klet na S.. Prvi del zahtevka se nanaša na bodočo odvrnitev tožencev od poseganja v lastninsko pravico, drugi del zahtevka, po katerem so toženci dolžni odkleniti vrata, pa na vzpostavitev prejšnjega stanja. Domnevni odvzem, ki ga omenja sodišče, ne izključuje zahtevka, kot ga je postavila tožnica. Sodišče pa tudi sicer zgolj predpostavlja, da ji je bila klet odvzeta, česar tožnica zaenkrat še ne more trditi, saj ji usoda kleti ni poznana. Pri odmeri stroškov bi moralo sodišče uporabiti določila pravdnega postopka.
(4) Tožena stranka sodbo izpodbija v obsodilnem in stroškovnem delu. Meni, da tožnica ni dokazala, da je lastnica drvarnice oziroma kleti na S., saj ni predložila zemljiškoknjižnega izpiska, iz katerega bi to izhajalo, niti druge ustrezne listine. Kupna pogodba z dne 20. 7. 1973 po stališču pritožbe ne predstavlja ustrezne pravne podlage, saj iz nje ne izhaja nič drugega kot gola ugotovitev, da stanovanju pripada tudi drvarnica. Tožnica pa ni dokazala, da drvarnica res pripada stanovanju in da je imel V. B. razpolagalno sposobnost glede drvarnice. Graja stališče sodišča, da klet predstavlja pritiklino stanovanja, saj bi to držalo le, če bi se nahajala v isti stavbi kot stanovanje. To je mogoče jasno in nedvoumno razbrati tudi iz besedila druge alineje I. člena pogodbe in drugega odstavka I. člena popravka z dne 10. 1. 1974. Drvarnica v kleti stavbe na S. torej ne more biti pritiklina stanovanja v stavbi na R., ki predstavlja povsem ločeno stavbo. Poleg tega pa drvarnica v pogodbi ni določno opredeljena, saj ni določena ne njena lega ne površina, zato je pogodba v tem delu nična (35. čl. Obligacijskega zakonika). Glede odvzema posesti pritožba sodišču očita, da je vzpostavilo kolektivno odgovornost na strani tožencev, saj je bilo ugotovljeno, da je izključno druga toženka zamenjala ključavnico, ostali toženci pa s tem niso imeli nič. Zgolj soglašanje z njenim ravnanjem pa ne predstavlja posega v lastninsko pravico. Nobenih utemeljenih razlogov ni, da sodišče ni sledilo izpovedi druge toženke glede izročitve ključa tožnici. Slednja je izpovedovala resnicoljubno, tožnica pa je odgovarjala neprepričljivo in se izmikala odgovoru na vprašanje, ali je koga prosila za ključ. Toženci tako vztrajajo, da so ključe vrgli v nabiralnik, poleg tega je bilo obešeno obvestilo o tem, kje se nahaja ključ in bi ga tožnica lahko dobila, če bi hotela. Nadalje pritožba navaja, da iz sodbe ni razvidno, na podlagi katerega dokaza je prišlo do ugotovitve, da so toženci še vedno vknjiženi kot solastniki pri vl. št. 282/1 k.o. L., zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti (14. točka 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB3 s spremembami, ZPP). Toženci so celoten solastniški delež na S. že prodali, kar je potrdila tudi tožnica, pritožbi pa prilagajo kupoprodajne pogodbe (priloge B27 do B34). Pogodb do prvega naroka (286. čl. ZPP) niso predložili zato, ker tožnica tega dejstva ni prerekala. Ker toženci niso več lastniki na S., obveznosti ne morejo izpolniti, zato je potrebno zahtevek zavrniti tudi iz tega razloga.
(5) V odgovoru na pritožbo tožeča stranka zavrača pritožbene očitke in predlaga, da se sodba v ugodilnem delu potrdi. Priglaša tudi stroške odgovora. Toženci niso odgovorili na tožničino pritožbo.
(6) Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa neutemeljena.
O lastništvu drvarnice oziroma kleti
(7) Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ima tožnica (so)lastninsko pravico na drvarnici oziroma kleti na S. (v nadaljevanju drvarnica). Iz zemljiškoknjižnega izpiska za parc. št. 293 vl. št. 282 k.o. L. (priloga B2), ki v naravi predstavlja stavbo na S. oziroma R. izhaja, da je tožnica lastnica petsobnega stanovanja v drugem nadstropju stavbe na R. s pritiklinami, do ½ (glej vpis pod zaporedno št. 15 in 17). Ker iz zemljiške knjige ni razvidno, kaj sodi k predmetnemu stanovanju, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz kupne pogodbe z dne 20. 7. 1973 (priloga A2, v nadaljevanju pogodba) in aneksa z dne 10. 1. 1974 (priloga A3, v nadaljevanju aneks), ki sta bila podlaga za takšen vpis. Da je tožnica s citirano pogodbo pridobila tudi sporno drvarnico, ne more biti dvoma. Predmet nakupa je bila namreč nepremičnina, kot je opredeljena v I. točki pogodbe, to pa je poleg stanovanja v drugem nadstropju (prva alineja) in trajne pravice uporabe kleti in drvarnic oziroma skupne uporabe hodnikov, stopnišča, podstrešja ter stranišča (druga alineja), tudi drvarnica v kleti na S. (tretja alineja). Glede na jasno določbo tretje alineje I. točke pogodbe je odveč pritožbeno razpravljanje, na katere prostore oziroma na prostore v kateri stavbi se nanaša trajna pravica uporabe, opredeljena v drugi alineji I. točke pogodbe. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da se tožničino stanovanje nahaja v drugi stavbi kot drvarnica, tako ni pomembno. Stavbi tudi sicer nista povsem ločeni, kot to prikazuje pritožba, saj hiša na R. nima svojega vhoda in je vstop mogoč le skozi hišno vežo in hišno dvorišče S..
(8) Toženci šele v pritožbi prvič navajajo, da brez navedb izmer in lege drvarnica v pogodbi ni dovolj določno opredeljena, zaradi česar naj bi bila pogodba v tem delu nična. Takšne navedbe predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto in jih ni mogoče upoštevati (286. in 337. čl. ZPP). Ne glede na to pritožbeno sodišče dodaja, da je predmet pogodbe dovolj jasno opredeljen, kar nenazadnje potrjuje tudi dejstvo, da med pravdnima strankama nikoli ni bilo sporno, za katero drvarnico gre.
(9) Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, oziroma s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (povezanost trditvenega in dokaznega bremena, 212. čl. ZPP). Glede na to, da so toženci zatrjevali, da bivši lastnik V. B. ni mogel razpolagati z drvarnico, bi morali to dokazati toženci in ne tožnica, kot zmotno meni pritožba. Razloge o tem, da je bil prenos lastništva na drvarnici veljaven kljub temu, da je bila stavba na S. oziroma R. nacionalizirana (z izjemo nekaterih posamičnih delov, med katerimi pa drvarnica ni (izrecno) navedena), je obširno navedlo že sodišče prve stopnje (na strani 8, 9 in 10 sodbe) in jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. V čem naj bi bilo takšno stališče napačno, pa pritožba ne pojasni.
O posegu v lastninsko pravico tožnice
(10) V odgovoru na tožbo so toženci priznali, da so na železna vrata, ki vodijo v klet, namestili dodatno ključavnico (glej drugi odstavek na list. št. 12). Kdo od tožencev jo je dejansko namestil, v dokaznem postopku niti ni bilo treba ugotavljati, saj priznanih dejstev ni potrebno dokazovati (1. odst. 214. čl. ZPP). Pritožbeno prizadevanje tožencev za zavrnitev zahtevka zoper prvega, tretjega in četrtega toženca (glede na izpoved druge toženke, da je sama namestila ključavnico, s čemer so ostali sicer soglašali), zato ne more biti uspešno.
(11) Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da takšno ravnanje predstavlja neupravičen poseg v lastninsko pravico tožnice. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki ni verjelo drugi toženki, da so tožnici ključ pustili v nabiralniku in obesili obvestilo, kje je mogoče dobiti ključ. Razhajanje med navedbami v odgovoru na tožbo ter izpovedbo druge toženke glede okoliščin izročitve ključa tožnici oziroma ostalim stanovalcem, tudi pritožbenemu sodišču vzbuja dvom v verodostojnost njene izpovedi.
O vznemirjanju oziroma odvzemu posesti
(12) Tožnica pa utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek na opustitev vsakršnega poseganja v nepremičnino (I. točka izreka) zato, ker je presodilo, da ne gre za vznemirjanje, temveč za odvzem posesti. Predmet varstva je (predvsem) stanovanje v drugem nadstropju R., h kateremu sodi kot pritiklina tudi sporna drvarnica oziroma klet na S., kar jasno izhaja iz vsebine tožbenega zahtevka. Toženci s tem, ko so zaklenili vrata kleti oziroma drvarnice, tožnici niso odvzeli neposredne dejanske oblasti (odvzem v smislu 37. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 6/80 - ZTLR) na celotni nepremičnini, torej stanovanju in vsem, kar sodi zraven, temveč so ji onemogočili izvrševanje njene lastninske pravice v polnem obsegu. Takšen poseg tožencev predstavlja vznemirjanje tožnice, ki utemeljuje negatorno tožbo (42. čl. ZTLR). Tožbeni zahtevek se v takšnem primeru glasi na prenehanje vsakega vznemirjanja, na vzpostavitev prejšnjega stanja in na prepoved bodočih posegov (Tone Frantar, Stvarno pravo, str. 64.). Temu ustrezno je bil postavljen tudi zahtevek v obravnavanem primeru. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica lastnica drvarnice, poseg tožencev pa je bil neutemeljen, bi moralo zahtevku v celoti ugoditi. Ker je na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu ustrezno spremenilo (peta alineja 358. čl. ZPP).
(13) Glede na to, da vznemirjanje tožnice izvira iz ravnanja tožencev, ne pa iz lastnosti same nepremičnine, (morebitna) odtujitev stanovanj na S. s strani tožencev ne predstavlja ovire za ugoditev zahtevku. Ker ne gre za odločilno dejstvo, je neupošteven pritožbeni očitek o zmotno ugotovljenem dejstvu, da so toženci še vedno solastniki nepremičnin, vpisanih v vl. št. 282/1 k.o. L.. Tudi zatrjevana procesna kršitev po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana, če sodišče prve stopnje ni navedlo, na podlagi česa je prišlo do takšne ugotovitve. Izpolnitev obveznosti iz sodbe v II. točki izreka, ki tožencem nalaga odklenitev vrat, pa bo kljub temu mogoča ob ustreznem sodelovanju novih lastnikov stanovanj na S., ki razpolagajo s ključem kletnih vrat. Pritožbeni očitki, da je sodba v tem delu neizvršljiva, zato ne držijo.
(14) Ob ugotovitvi, da je tožnica (so)lastnica drvarnice, ter da so jo toženci pri uporabi drvarnice protipravno ovirali, je odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka materialnopravno pravilna. Ker pri tem ni zagrešilo procesnih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožencev zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. čl. ZPP).
(15) Glede na delno spremembo sodbe je pritožbeno sodišče ponovno odločalo tudi o stroških postopka (2. odst. 165. čl. ZPP). Po odmeri sodišča prve stopnje, ki je pravdni stranki ne izpodbijata, znašajo tožničini stroški postopka na prvi stopnji 499,11 EUR. Glede na njen uspeh (1. odst. 154. čl. ZPP) so toženci tožnici dolžni povrniti stroške v celoti, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
(16) Tožnica je upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odst. 154. čl. ZPP). Stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo ter Zakonom o sodnih taksah in znašajo 252,64 EUR (sestava pritožbe 250 točk, 20% DDV, sodna taksa 114,94 EUR). Sestanek s stranko in študij sodbe po tar. št. 39 in 40 Odvetniške tarife ne predstavljata samostojne storitve, temveč so ti izdatki zajeti v sestavi pritožbe. Tožničinega odgovora na pritožbo glede na njegovo vsebino ni mogoče šteti kot potreben strošek (155. čl. ZPP), zato ga tožnica nosi sama.