Jedro

Na podlagi ugotovljenih malo verjetnih in neprepričljivih tožnikovih izjav je tožena stranka pravilno ugotovila, da so imele dejavnosti in ravnanja tožnika v povezavi z evangeličansko vero od odhoda iz izvorne države zgolj namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka je pravilno ocenila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj je pravilno ugotovila, da so navedbe glede razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, malo verjetne in neprepričljive, torej neverodostojne in da zato, ker ni bil prepričljiv in ker so njegove izjave malo verjetne, tudi ni mogoče zaključiti, da bi tožniku v primeru vrnitve v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (v Republiki Sloveniji).

2. V obrazložitvi odločbe najprej povzema tožnikove navedbe, kot jih je podal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Kot razlog za odhod iz izvorne države je navedel, da je v Iranu njegovo življenje ogroženo zaradi spremembe vere iz islama v krščansko vero. Štiri mesece preden je zapustil Iran, je preko prijatelja, ki je tudi spremenil vero v krščansko, spoznal to vero in začel obiskovati domačo cerkev. V cerkvi so molili in se poglabljali o veri, vabila na sestanke so prejemali preko Whatsappa nekaj ur pred sestankom. Približno en teden pred odhodom iz Irana je preko Whatsappa prejel sporočilo, da sestanek odpade, ker je tajna policija prijela nekaj vernikov, zato mu je bilo svetovano, da naj se skrije in izgine. Domneva, da sta ga izdala druga dva vernika, ki sta bila prijeta, saj mu je prijatelj povedal, da so dva iz skupine prijeli, drugi pa so pobegnili.

3. Dalje tožena stranka navaja, da iz dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik v večji skupini migrantov prišel v Slovenijo dne 11. 2. 2016 z vlakom iz Hrvaške na mejni prehod Dobova, kjer je bila opravljena registracija, nato pa so bili nastanjeni v nastanitveni center Šentilj. Dne 13. 12. 2016 so avstrijski varnostni organi ugotovili, da ne izpolnjujejo pogojev za vstop v Avstrijo, zato so bili vrnjeni v Slovenijo. Tožnik je bil nastanjen v Center za tujce, dne 19. 2. 2016 pa premeščen v Zbirni center Stara Vrhnika. Dne 1. 3. 2016 se je sam zglasil na policijski postaji v Ljubljani, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Za mednarodno zaščito ni zaprosil v državah, ki jih je prečkal; v Sloveniji pa ne, ko je prvič stopil na njeno ozemlje, niti ne potem, ko mu je bil vstop v Avstrijo s strani avstrijskih organov zavrnjen, tako da za mednarodno zaščito ni zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče. 4. Tožnikovi pooblaščenci so dne 6. 5. 2016 posredovali krstni list, izdan v evangeličanski cerkvi v Ljubljani, iz katerega je razvidno, da je bil tožnik dne 13. 3. 2016 krščen v tej cerkvi, dne 7. 6. 2016 so predložili še tožnikovo vozniško dovoljenje in rojstno knjižico, dne 19. 7. 2016 pa je tožena stranka prejela še 11 strani informacij o tožnikovi izvorni državi, ki jih je preučila in upoštevala pri pripravi odločbe.

5. Nato tožena stranka povzema navedbe tožnika, kot jih je podal na osebnem razgovoru. Poleg tega, kar je povedal ob podaji prošnje, je med drugim povedal še, da se ni počutil kot musliman in da se je že v Iranu poglabljal v krščansko vero preko interneta in preko udeležbe v domači cerkvi. V Sloveniji se je krstil in hodi v protestantsko cerkev, to je v cerkev brata A.A. 6. Tožena stranka na podlagi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, opravljenega osebnega razgovora s tožnikom in predložene dokumentacije ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca, določenih v drugem odstavku 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Ocenjuje, da so tožnikove izjave glede dogodkov zapustitve izvorne države neprepričljive in malo verjetne in da so tudi njegovi odgovori glede zanimanja za krščansko vero v Iranu na splošno neprepričljivi. Toženi stranki se zdi malo verjetno, da se je tožnik, ki je zatrjeval, da je od pubertete dalje približno 20 let živel tako, da mu vera v vsakdanjem življenju ni predstavljala kakšnega posebnega mesta, ravno štiri mesece pred odhodom iz izvorne države pričel zanimati in spoznavati krščansko vero. Še manj verjetno je, da bi ga za to navdihnil nekdo, ki mu je (tožnik) prodal stanovanje in v tako kratkem času postal tako dober prijatelj, da bi z njim razpravljal o veroizpovedi. Prav tako se zdi toženi stranki malo verjetno, da bi tožnik glede na to, da je splošno znano, da je v njegovi izvorni državi dostop do interneta zelo omejen, do verskih vsebin lahko prihajal preko pametnega telefona, pri čemer ni vedel povedati internetnih strani. Malo verjetno je tudi to, da naj bi tožnik informacijo o tem, da sta bila prijeta dva pripadnika domače cerkve, prejel od svojega prijatelja, s katerim naj bi domačo cerkev tudi obiskovala, in da tožnik ni niti poskušal poizvedeti, kako je prijatelj pridobil informacijo o odkritju domače cerkve, in nenazadnje, kaj se je z njim zgodilo. Poleg tega je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da se je v Sloveniji krstil dva tedna po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, medtem ko iz dokumentacije v spisu izhaja, da je bil krščen zgolj 6 dni po vložitvi prošnje in to brez posebne priprave, čeprav je pred tem zatrjeval, da je za krst potrebna temeljita priprava. Ti dve izjavi pa si nasprotujeta. Od molitev pozna samo Oče naš, druge molitve nimajo imena in so osebne molitve. Tudi tožnikov opis krsta je neprepričljiv, kar tudi opredeljuje. Krstni list tudi še ne pomeni, da je resnično spremenil vero. Krst je po mnenju tožene stranke zgolj izkoristil v namen lažje pridobitve statusa begunca.

7. Tožena stranka sklepa, da tožnikova sprememba vere v evangeličansko ni pristna in zato ocenjuje, da so imele dejavnosti in ravnanja tožnika v zvezi z evangeličansko vero od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite (drugi odstavek 30. člena ZMZ-1). Ker tožnik drugih razlogov ni uveljavljal, tožena stranka ugotavlja, da ni upravičen do statusa begunca na podlagi 2. točke 20. člena ZMZ-1. Iz istega razloga tudi ni upravičen do podelitve statusa subsidiarne zaščite na podlagi 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1.Tožena stranka ugotavlja tudi, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ-1, kar tudi opredeljuje.

8. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu ZUS-1. Navaja, da tožena stranka njegove prošnje ni obravnavala sistematično, saj ni podala ocene verodostojnosti tožnika po prvem elementu (notranja (ne)konsistentnost) in ni presojala drugega kriterija ocene (zunanja (ne)konsistentnost). Navaja, da je tožena stranka pri ugotovitvi, da prošnje ni vložil v najkrajšem možnem času spregledala, da je prišel v Slovenijo v okviru tako imenovanega begunskega vala, ko so si države begunce podajale iz rok v roke. Glede na navedeno tožniku ni mogoče očitati, da prošnje ni vložil nemudoma, temveč šele po določenem času, saj je bil povsod zavrnjen. Tožena stranka tudi ni preverila, koliko in kako je bil seznanjen s stanjem v drugih državah, ki jih je prečkal. Spregledala je tudi, da je tožnik samoiniciativno pristopil na policijsko postajo in podal prošnjo za mednarodno zaščito. O teh okoliščinah se tožena stranka ni opredelila, ampak je to štela njemu v škodo, ne da bi mu dala možnost, da se o tem ustrezno izjavi. Dalje se tožnik ne strinja z zaključki tožene stranke, da je v njegovi izpovedi prišlo do določenih neprepričljivih pojasnitev glede dogodkov, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo. Pojasnjuje, da se ni najprej odločil za odhod iz izvorne države, temveč je moral oditi zaradi svojega zanimanja za krščansko vero. Neustrezen je zaključek tožene stranke, da ni znal navesti, na katerih straneh je dostopal do informacij o krščanski veri, saj je to ustrezno pojasnil; če pa je tožena stranka menila, da do tovrstnih informacij v izvorni državi ni mogoče dostopati, bi ga morala o tem dodatno izprašati. Tožena stranka je tudi spregledala, da je za spremembo vere v tožnikovi izvorni državi predpisana najhujša kazen in da je zato tožnik potem, ko je prejel obvestilo, da so oblastni organi odkrili domačo cerkev in aretirali dva pripadnika, to zahtevalo njegovo takojšnje ukrepanje in sicer takojšnji odhod, ne pa, da bi raziskoval, kaj se je zgodilo. Tožena stranka ga je ocenila kot neprepričljivega tudi zaradi tega, ker naj bi bil njegov odgovor o tem, kako se je življenje zaradi vere spremenilo, zelo splošne narave, pri tem pa je tožena stranka spregledala, da je težko konkretno in specificirano pojasniti, kaj se v posameznikovem življenju spreminja zaradi vere. Nepravilen je tudi zaključek tožene stranke, da je malo verjetno, da bi tožnik v tako kratkem času sprejel svojo notranjo odločitev v zvezi s krstom, pri čemer je tožena stranka spregledala, da se je na to že prej pripravljal, saj se s krščansko vero ni spoznaval v Sloveniji, temveč že prej v svoji izvorni državi. Ker je tožena stranka tudi štela, da je zelo skopo opisal obred krsta, bi mu morala v zvezi s tem dati možnost dodatnih vprašanj ali podvprašanj, česar pa ni storila. Tožena stranka tožnika tudi ni ustrezno izprašala o tem, kaj mu grozi v Iranu, če bi kdo od njegovih bližnjih ali širša okolica izvedela, da je spremenil vero. Tožnik opozarja, da kadar so podane nekonsistentnosti in neskladja v izjavah prosilca, mora uradna oseba prosilcu dati možnost, da neskladnosti pojasni oziroma razčisti, ker je to sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tožena stranka pa tožniku pred izdajo odločbe ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je tožena stranka štela za protislovne ali malo verjetne, čeprav je na njih oprla svojo odločbo. K tožbi prilaga izjavo drugih prosilcev, da so tudi drugi prosilci skušali zaprositi za mednarodno zaščito, vendar so prejeli odgovor naj počakajo. Sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Navaja, da je tožnik v tožbi navedel vire, ki bi jih moral, če je menil, da so pomembni za postopek, predložiti pred izdajo izpodbijane odločbe in gre zato za nedopustne tožbene novote. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da dela kot spremljevalec avtističnega otroka in kot pomočnik pri pripravi kulturnih prireditev starejših učencev. Poudarja, da je v Iranu sprememba vere iz islama v krščanstvo pogubno dejanje in da bi mu zato ob vrnitvi v Iran nastala resna škoda, kot jo določa 28. člen ZMZ.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Sodišče uvodoma navaja, da je v predmetni zadevi najprej s sodbo I U 1288/17 z dne 23. 8. 2017 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Po pritožbi tožene stranke je Vrhovno sodišče RS s sodbo I Up 219/17 z dne 22. 11. 2017 pritožbi ugodilo, navedeno sodbo Upravnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v nov postopek. Vrhovno sodišče RS je navedeno sodbo Upravnega sodišča razveljavilo, ker se je ne da preizkusiti, zaradi česar gre za bistveno kršitev določb postopka.

13. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je odločba tožene stranke, s katero je le-ta na podlagi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, s tožnikom opravljenega osebnega razgovora ter s strani tožnika predloženih informacij o izvorni državi, tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

14. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona.

15. Na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1 se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Po 28. členu ZMZ-1 pa resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi in resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

16. Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval s spremembo vere, ker je spremenil vero iz islamske v krščansko. Po prihodu v Slovenijo se je tudi krstil, o čemer je predložil tudi krstni list. 17. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke, ob upoštevanju podatkov v spisu, pravilna in zakonita. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, niti ne za subsidiarno zaščito. Svojo odločitev je tudi argumentirano obrazložila, upoštevajoč pri tem vse okoliščine konkretnega primera. Sodišče lahko sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zaradi česar, skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, temveč se sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj dodaja, da je tožena stranka na podlagi tožnikovih malo verjetnih izjav pravilno sklepala, da tožnikova sprememba vere ni pristna in da se je tožnik v Sloveniji krstil (zgolj) zato, da bi na ta način lažje prišel do priznanja statusa begunca. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je s tem v zvezi navedla bistvene tožnikove izjave glede dogodkov za zapustitev njegove izvorne države, ki so malo verjetne, in neprepričljivost njegovih odgovorov glede njegovega zanimanja za krščansko vero v njegovi izvorni državi, da je (kar) dvajset let živel tako, da mu vera ni predstavljala kakšnega posebnega mesta, nato pa se je (ravno) štiri mesece pred odhodom iz izvorne države pričel zanimati za krščansko vero; da je do verskih vsebin dostopal tudi preko interneta, čeprav je dostop do slednjega v njegovi izvorni državi močno omejen in da pri tem ni znal navesti imen internetnih strani; da ni poskušal zvedeti, kako je prijatelj pridobil informacijo o odkritju domače cerkve, in ni vedel povedati, kdo naj bi bil ob odkritju domače cerkve priprt in kaj se je zgodilo s prijateljem; da je navedel, da v Iranu ni imel možnosti, da bi se krstil, ker je za to potrebna temeljita priprava, potem pa se je v Sloveniji krstil brez posebne priprave; da je navedel, da se je krstil dva tedna po vložitvi prošnje, čeprav iz dokumentacije izhaja, da se je krstil samo 6 dni po vložitvi prošnje in to brez posebne priprave; od krščanskih molitev po imenu pozna samo Oče naš). Na podlagi ugotovljenih malo verjetnih in neprepričljivih tožnikovih izjav je tožena stranka pravilno ugotovila, da so imele dejavnosti in ravnanja tožnika v povezavi z evangeličansko vero od odhoda iz izvorne države zgolj namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka je tako v konkretnem primeru pravilno ocenila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj je pravilno ugotovila, da so navedbe glede razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, malo verjetne in neprepričljive, torej neverodostojne in da zato, ker ni bil prepričljiv in ker so njegove izjave malo verjetne, tudi ni mogoče zaključiti, da bi tožniku v primeru vrnitve v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ.

18. Ni utemeljen očitek, da tožniku ni mogoče očitati, da za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj, ko je bilo to mogoče, ker je potoval v okviru begunskega vala in so si ga države podajale iz rok v roke. Ne glede na to, da je potoval v času begunskega vala, bi tožnik lahko zaprosil za mednarodno zaščito že v prvi varni državi, pa tega ni storil in tudi v Sloveniji ni zaprosil za mednarodno zaščito že prvič, ko je prestopil hrvaško-slovensko mejo, čeprav je gotovo prišel v stik z uradnimi osebami (opravljena registracija na mejnem prehodu Dobova), ampak šele potem, ko je bil v Slovenijo vrnjen iz Avstrije. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da se je tožnik sam javil na policijski postaji in tam podal prošnjo za mednarodno zaščito, torej je to okoliščino ustrezno upoštevala.

19. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da tožena stranka tožnikove prošnje ni sistematično presojala po vseh elementih ocene njegove (ne)verodostojnosti. Pogoji za mednarodno zaščito se ugotavljajo po določbah 21. in naslednjih členov ZMZ-1. Prosilec mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred resno škodo (prvi odstavek 21. člena), in predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo (drugi odstavek). Zakonodajalec je ob upoštevanju okoliščin, v katerih se znajdejo prosilci za mednarodno zaščito, posebej v tretjem odstavku uredil tudi situacijo, ko prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov. Gre torej za primere, ko bo pristojni organ odločal zgolj na podlagi prosilčevih izjav, ki jih prosilec dokazno ne more kakorkoli dodatno podkrepiti z drugimi dokazi oziroma dokumentacijo. V takem primeru je prosilec razbremenjen dokazovanja pod določenimi pogoji, in sicer: da se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje (1. alineja); da je podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (2. alineja); da so njegove izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim z njegovim primerom (3. alineja); da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil (4. alineja), in da je bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost (5. alineja).

20. Iz navedenih pogojev tako izhaja, da splošna verodostojnost ni enaka pogoju iz 3. alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, ki zahteva, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter da ne nasprotujejo specifičnim in splošnim informacijam, povezanim z njegovim primerom.

21. V okviru ugotavljanja splošne verodostojnosti gre torej za ugotavljanje okoliščin, ali je prosilcu mogoče verjeti. To pa se ocenjuje na podlagi njegovih izjav in ravnanja pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. Glede na navedeno je treba pogoj iz 3. alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ razumeti ožje, in sicer tako, da se nanaša na tiste prosilčeve izjave v zvezi z okoliščinami, pomembnimi z vidika njegovega primera, ki so preverljive na podlagi specifičnih in splošnih informacij o izvorni državi (22. člen v zvezi z 8. in 9. alinejo 23. člena ZMZ-1), to pa so okoliščine, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih prosilec vlaga prošnjo, oziroma okoliščine, ki predstavljajo oviro za njegovo vrnitev v izvorno državo.

22. V sodni praksi se je izoblikovalo in ustalilo stališče, da je splošna neverodostojnost prosilca za mednarodno zaščito podana, če so izjave prosilca nasprotujoče glede bistvenih okoliščin in se teh kontradiktornosti ne da razumno razložiti. In ravno na podlagi tožnikovih izjav glede bistvenih okoliščin je tožena stranka tudi ocenila splošno neverodostojnost tožnika. Tožena stranka je torej ugotavljala splošno neverodostojnost po vseh alinejah tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, in to v povezavi z informacijami o izvorni državi, ki jih je predložil tožnik.

23. Do tega, da gre pri tožnikovih izjavah glede razlogov oziroma dogodkov za zapustitev izvorne države in njegovega zanimanja za krščansko vero za neprepričljive in malo verjetne izjave, se je sodišče opredelilo že zgoraj. Tožnik zato ne more uspeti s tožbenim očitkom, da se ne strinja z zaključki tožene stranke o neprepričljivih pojasnitvah glede dogodkov, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo, kot tudi ne z očitkom o neprepričljivih pojasnitvah v zvezi s spremembo vere. Tožena stranka je tožnika utemeljeno ocenila za neprepričljivega glede na njegove (zgoraj navedene) neprepričljive in malo verjetne izjave o seznanjanju s krščansko vero v širšem smislu. Tožnik je povedal, da je za odkritje domače cerkve zvedel od prijatelja, ne da bi poskušal zvedeti, kaj se je nato z njim zgodilo. S tem v zvezi se sodišče sicer strinja, da je bilo treba po obvestilu o odkritju domače cerkve in aretaciji dveh pripadnikov hitro ukrepati, vendar pa bi se po mnenju sodišča tožnik kljub temu, če bi šlo res za prijatelja, tudi pozanimal, kaj se je z njim zgodilo. Tožnik med drugim tudi ni znal povedati natančnega datuma krsta, saj je povedal, da se je krstil dva tedna po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, čeprav se je krstil v zelo kratkem času po vložitvi prošnje (v 6 dneh od podaje prošnje, kot izhaja iz krstnega lista), brez kakršnekoli predhodne priprave, čeprav bi se po lastnih navedbah moral prej na to posebej pripraviti. Sam obred krsta pa je zelo skopo opisal. V zvezi tem toženi stranki glede na to, kako je tožnik ta dogodek (po spominu) zelo na splošno opisal, ni bilo treba postaviti dodatnih vprašanj. Tožena stranka je tožnika utemeljeno ocenila za neverodostojnega tudi glede na njegove izjave o tem, kako naj bi že v Iranu prihajal v stik s krščansko vero in poglabljal svoje znanje v zvezi s to vero. Tožnika glede na njegove nekonkretizirane odgovore o seznanjanju s krščansko vero, pri čemer niti ni znal pojasniti kako in preko katerih spletnih strani je dostopal do verskih vsebin, ni bilo treba dodatno izprašati o tem, kako je lahko (preko interneta) dostopal do informacij o krščanski veri. Tožena stranka je zato pravilno ugotovila, da tožnik s svojimi neprepričljivimi in malo verjetnimi izjavami ni izkazal pristnosti sprejema krščanske vere, zaradi katere naj bi bil v izvorni državi preganjan. Glede na navedeno ni utemeljen tožbeni očitek, da tožena stranka tožniku ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je tožena stranka štela za malo verjetne in protislovne in na njih oprla svojo odločitev. Posledično tudi ne more iti za poseg v ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS.

24. Ker je glede na vse navedeno odločitev tožene stranke po presoji sodišče pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je tožnik v tožbi predlagal tudi, da se ga zasliši, sodišče pojasnjuje, da za njegovo zaslišanje ni bilo potrebe, ker to, glede na v postopku pravilno ugotovljena dejstva in okoliščine, ne bi pripeljalo do drugačne odločitve.