Jedro

Sodišče prve stopnje bi lahko ugotovilo dejansko stanje in na tej podlagi spremenilo pravno opredelitev kaznivega dejanja tatvine iz prvega na drugi odstavek 211. člena KZ šele, ko bi opravilo glavno obravnavo in bi presoja na njej izvedenih dokazov utemeljevala sklepanje, da je obdolžencema šlo za to, da si prilastita stvari majhne vrednosti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da so bile z izpodbijanim sklepom pod točko 2 kršene določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku in prvega odstavka 355. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena istega zakona.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Celju je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zoper obdolžena D.E. in G.T. na podlagi tretjega odstavka 293. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pod točko 2 ustavilo kazenski postopek tudi za kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena in 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter odločilo, da tudi v tem delu stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolžencev bremenijo proračun.

2. Zoper ta del sklepa o ustavitvi kazenskega postopka je vrhovni državni tožilec H.J. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve prvega odstavka 355. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena istega zakona, ki da je vplivala na zakonitost pravnomočne sodne odločbe, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je iz obtožnega predloga razvidno, da je državni tožilec obdolžencema očital storitev tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ, ki pa ni predlagalni delikt. Sodišče glede ugotavljanja namena obdolžencev, da si prilastita stvar majhne vrednosti, ni izvedlo nobenega dokaza, pač pa je izhajalo iz stališča, da sta obdolženca s tatvino registrskih tablic imela izključni namen, da ju uporabita za tatvine pogonskega goriva. Sklep pa bi lahko sodišče po mnenju vložnika sprejelo le, če bi opravilo glavno obravnavo in bi na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo dejstva, ki bi utemeljevala sprejeto dejansko in nato tudi pravno presojo. Zato je sodišče ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 355. člena ZKP, saj svoje odločitve ni oprlo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi, kar pa dalje pokaže, da gre za tako kršitev, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Poudarja tudi, da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj v njem sploh ni opisana vrednost teh tablic, kar pa je zakonski znak kaznivega dejanja po drugem odstavku 211. člena KZ, prav tako pa niso navedene okoliščine, na podlagi katerih je sodišče sklepalo, da je obdolžencema šlo, da si prilastita stvar majhne vrednosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi, da je prvostopenjsko sodišče storilo uveljavljane kršitve, ne da bi posegalo v pravnomočen sodni sklep (drugi odstavek 426. člena ZKP).

3. Obdolženca D.E. in G.T. se o zahtevi vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

B.

4. Državni tožilec je obdolžencema pod točko 2 očital, da sta v sostorilstvu s sodelovanjem pri izvršitvi vzela tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilastita, s tem da sta dne 5.6.2006 med 8.00 in 15.30 uro pri Zdravilišču D. iz osebnega avtomobila, last M.Š., odtujila obe registrski tablici in si ju protipravno prilastila.

5. Sodišče prve stopnje je ustavitev kazenskega postopka v izpodbijanem delu utemeljilo s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 220/2008 z dne 28.8.2008, iz katere je razvidno, da gre pri tatvini registrskih tablic vozila za kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ, če so bile pozneje te tablice nameščene na vozilo, ki so ga storilci uporabljali za izvrševanje tatvin goriva na bencinskih servisih. Na tej podlagi je sklepalo, da iz opisa dejanja izhaja, da ne gre za tatvino po prvem odstavku 211. člena KZ, ampak za njeno privilegirano obliko, ki se preganja na predlog oškodovanca. Navedlo je tudi, da je oškodovanka M.Š. dne 6.10.2008 sodišču sporočila, da ne vztraja pri kazenskem pregonu zoper obdolženca in je po oceni sodišča prve stopnje predlog za pregon obdolžencev umaknila, je ugotovilo, da so podani vsi pogoji za ustavitev kazenskega postopka tudi glede kaznivega dejanja pod točko 2. 6. Zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa je odvisna od odgovora na vprašanje, ali je mogoče na podlagi obtožbenega očitka tatvine dveh registrskih tablic, ki naj bi ju obdolženca nato uporabila za izvrševanje tatvin goriva na bencinskih servisih, sprejeti pravno presojo, da gre za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ. Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 220/2008 z dne 28.8.2008 odstopilo od ustaljene prakse, da pomeni prilastitev premičnih stvari, pri katerih vrednost ni njihova osnova, temveč gre za stvari, ki obsegajo kakšno pravico (osebna izkaznica, potni list, oporoka ipd.) za temeljno obliko kaznivega dejanja tatvine. V navedeni pravnomočni sodbi pa se je Vrhovno sodišče postavilo na stališče, da je v primeru, ko si je obsojenec prilastil dve registrski tablici, torej predmeta z določeno vrednostjo, ki ju je uporabljal za izvrševanje tatvin goriva na bencinskih servisih, podano kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ. Takšno stališče je podkrepilo z navedbo, da je vrednost registrskih tablic splošno znano dejstvo, torej da gre za stvari majhne vrednosti in da zato ni odločilnega pomena, ali registrske tablice v povezavi s prometnim dovoljenjem dajejo pravico uporabe avtomobila v javnem prometu. Še posebej zato, ker ta pravica ni premoženjske narave in je tudi ni mogoče vrednostno opredeliti.

7. Privilegirana oblika kaznivega dejanja tatvine je podana, če sta izpolnjena dva pogoja: 1) da je vrednost ukradene stvari majhna in 2) da je storilec ravnal z namenom prilastiti si stvar takšne vrednosti. O stvareh majhne vrednosti ni mogoče govoriti, če gre za premične stvari, pri katerih je njihova vrednost izrazito drugotnega pomena, ampak imajo lastnost, da obsegajo ali omogočajo udejanjanje kakšne pravice. V to kategorijo je mogoče uvrstiti tudi registrske tablice, ki v povezavi s prometnim dovoljenjem dajejo pravico uporabe avtomobila v javnem prometu. Pri teh premičnih stvareh gre za to, da z njihovo prilastitvijo storilec udejanji vse zakonske znake temeljne oblike kaznivega dejanja. Storilčev namen glede poznejše uporabe teh predmetov na pravno opredelitev kaznivega dejanja nima nobenega vpliva. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je razlaga, ki je veljala pred sprejemom odločbe I Ips 220/2008 z dne 28.8.2008 prepričljiva in konsistentna, zato je že v tem postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti spremenilo stališče, sprejeto v citirani sodbi. Na ta način pa se odpira prostor za presojo utemeljenosti postopkovnih kršitev, ki jih v izrednem pravnem sredstvu uveljavlja vrhovni državni tožilec.

8. V obtožnem predlogu je bilo kaznivo dejanje, ki naj bi ga obdolženca storila v škodo M.Š., opredeljeno kot kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 211. člena v zvezi s 25. členom KZ, ki ni predlagalni delikt. Okrajno sodišče se je sicer sklicevalo na navedeno sodbo Vrhovnega sodišča, vendar je v njej imelo podlago le za sklepanje o tem, da je šlo za stvari majhne vrednosti, ne pa tudi za nadaljnjo ugotovitev, da sta storilca ravnala z namenom prilastiti si stvar take vrednosti, saj je lahko samo stvar presoje dokazov in na podlagi teh ugotovljenih dejstev, kar pa lahko sodišče stori šele po izvedenem dokaznem postopku. Zato se je strinjati z vrhovnim državnim tožilcem, da bi lahko sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje in na tej podlagi spremenilo pravno opredelitev dejanja šele, ko bi opravilo glavno obravnavo in bi presoja na njej izvedenih dokazov utemeljevala sklepanje, da je obdolžencema šlo za to, da si prilastita stvari majhne vrednosti. Sodišče je odločilna dejstva, pomembna za presojo namena obdolžencev, ugotovilo, ne da bi opravilo glavno obravnavo, zato se je strinjati z zahtevo, da je v tem pogledu kršilo določbo prvega odstavka 355. člena ZKP in s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa.

9. Točna je tudi navedba v zahtevi, da v opisu dejanja v izpodbijanem sklepu ni navedena (majhna) vrednost odtujene stvari, kar je zakonski znak kaznivega dejanja po drugem odstavku 211. člena KZ. V obrazložitvi sklepa pa so navedeni skrajno lapidarni in razen na ravni trditve praktično neobrazloženi razlogi, s katerimi je sodišče utemeljevalo svojo ugotovitev, da gre za privilegirano obliko kaznivega dejanja. Zato je treba vrhovnemu državnemu tožilcu pritrditi tudi, kolikor na tej podlagi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Vrhovno sodišče se z vprašanjem procesne korektnosti umika predloga za pregon (oškodovanka je namreč sodišču sporočila, da pri kazenskem pregonu zoper obdolženca ne bo vztrajala) ni ukvarjalo, ker zahteva tega ni problematizirala.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so podane kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja vrhovni državni tožilec, zato je ob dejstvu, da je izredno pravno sredstvo vloženo v obdolženčevo škodo na podlagi 426. člena ZKP le ugotovilo, da sta zatrjevani procesni kršitvi podani, ne da bi posegalo v pravnomočen sklep o ustavitvi postopka.