Jedro

Spoštovanje zapovedanega razlikovanja med verjetnostjo krivde in prepričanjem v krivdo mora biti določno prepoznavno v razlogih sodbe in dokazni oceni, ki jo ti razkrivajo. Šele takšni razlogi prepričljivo sporočajo, da sodišče k odločanju ni pristopilo s predhodno oblikovanim stališčem o krivdi obdolženca, tj. z domnevanjem njegove krivde, in da je odločitev sprejelo ob upoštevanju zahtevanega dokaznega standarda.

Pravilo in dubio pro reo pri indičnih sodbah narekuje, da razlogi obravnavane sodbe razkrijejo individualizirano oceno spoznavnega prispevka vsakega posameznega indica pri ugotavljanju odločilnih dejstev, vključno s sklepom, ali in kako posamezen indic krepi ali šibi za obdolženca obremenilno obtožbeno tezo. Opustitev takšne individualizirane presoje izkazuje napačno razumevanje in s tem kršitev pravila in dubio pro reo.

Z naziranjem, da naj bi šlo med članstvom v hudodelski združbi in izvršitvijo kaznivega dejanja, zaradi česar je bila združba ustanovljena, za razmerje t. i. pravega steka, sta nižji sodišči brez razumnih razlogov odstopili od stališč v doktrini kazenskega materialnega prava ter od stališč Vrhovnega sodišča. Če združba načrtuje kaznivo dejanje, bo njen član odgovarjal kot storilec izvršenega kaznivega dejanja, če bo pri njem sodeloval kot storilec ali udeleženec, ne pa še za kaznivo dejanje po prvem odstavku 294. člena KZ-1, po katerem bo odgovarjal le, če nato ne bo sodeloval pri izvršitvi kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obdolženega A. A. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe, da je: A.

skupaj z že pravnomočno obsojenimi B. B., C. C. in D. D. in s še najmanj dvema do sedaj neugotovljenima sostorilcema sodeloval v hudodelski združbi, ki je imela namen storiti kazniva dejanja, za katera se sme izreči kazen več kot treh let zapora, s tem, ko so se v času od najmanj 2. 5. 2014 združili za storitev kaznivih dejanj na škodo E. E. (pod točko B.), pri čemer so v združbi sodelovali na način, da so se dogovorili, pripravili in do potankosti organizirali izvršitev spodaj navedenih kaznivih dejanj, za izvršitev le-teh pa so si vloge med seboj vnaprej načrtno razdelili, kot sledi spodaj, in sicer so v ta namen: na podlagi predhodnega telefonskega klica z dne 2. 5. 2014 s št. ... neugotovljenega lastnika, ki v nadaljevanju ni bila več dosegljiva, kartica pa je bila kupljena izključno v namen vzpostavitve stika s kupcem, dne 13. 5. 2014 od F. F. z lažno identiteto na ime G. G. kupili osebno vozilo ... bele barve, reg. št. KP ..., s katerim so načrtovali ugrabitev E. E., in kar se je tudi zgodilo dne 26. 6. 2014 okrog 18.45 ure na ..., pri tem so bile njihove vloge za izvršitev kaznivih dejanj, opisanih pod točko B., natančno vnaprej določene, in sicer je vloga voznika ugrabitve E. E. pripadla C. C. in A. A., vloga sougrabitelja pa B. B. ter še dvema neznanima sostorilcema, kar so se vnaprej podrobno dogovorili in vloge do potankosti vnaprej razdelili; A. A. pa je imel tudi nalogo, da z opazovanjem E. E. v dneh pred ugrabitvijo pridobi podatke o njenem načinu življenja in njenih vsakodnevnih življenjskih navadah, kar je bilo odločilnega pomena za izvršitev ugrabitve, saj so vnaprej morali vedeti, na kakšen način bodo izvršili ugrabitev, kje in kdaj ji bodo prestregli pot; pri čemer jo je opazoval točno neznane dni, najmanj pa dvakrat v obdobju od meseca maja 2014 do dneva ugrabitve 26. 6. 2014, in sicer je v vozilu neznane znamke ter neznanih registrskih številk svetlejše barve sedel pred njeno hišo na ... v Ljubljani in opazoval; imel pa je tudi nalogo, da ima v točno neugotovljenih dneh od 13. 5. 2014 pa do dneva ugrabitve oziroma v dneh neposredno pred ugrabitvijo E. E. v posesti vozilo ... bele barve, s katerim je bila E. E. kasneje tudi ugrabljena; namen združbe je bil ugrabitev E. E. izključno zaradi nadaljnje prisile za dosego določenih informacij, vsled česar se je združba vnaprej dobro pripravila za izvršitev kaznivega dejanja pod točko B. in v ta namen do potankosti vnaprej pripravila načrt poti oziroma traso, po kateri bodo oškodovanko odpeljali na točno vnaprej skrbno izbran določen neobljuden kraj v gozdu, prav tako pa so vnaprej določili kraj, kamor jo bodo po izvršenih kaznivih dejanjih odvrgli, vnaprej pa so se tudi pripravili na kasnejši požig vozila ... in predmetov ter sledi mučenja in pretepanja v gozdu; zavest, hotenje in naklep vseh štirih z neugotovljenimi sostorilci je torej obsegal tudi pripravo in načrt za izvršitev kaznivega dejanja mučenja, ki sta ga v nadaljevanju nato izvršila C. C. in B. B. skupaj s še neugotovljenimi sostorilci; v ta namen si je združba kot celota za izvršitev kaznivih dejanj priskrbela sredstva za mučenje (kovinske lisice za vklenjenje rok, lepilni trak za vezanje nog, kuhinjske krpe, solnico kot mučilno sredstvo), kar so imeli vnaprej že pripravljeno v torbi v enem izmed obeh vozil, ki sta sodelovali pri ugrabitvi; na izvršitev kaznivih dejanj so se pripravili tudi tako, da so na vozilo ... pod reg. tablice koprskega registrskega območja že namestili odtujene reg. tablice ... zaradi namena, da se v nadaljevanju poti zaradi neizsleditve policije znebijo reg. tablic, s katerimi so izvršili ugrabitev, in jih zamenjajo z drugimi reg. tablicami; na steklo vozila ..., kjer so zadnji sedeži, so namestili folijo, da se ni videlo v notranjost; v namen izvršitve v nadaljevanju opisanih kaznivih dejanj sta si B. B. in C. C. pridobila maskirne podkape, s katerimi so izvedli ugrabitev sredi belega dne, podkapo so priskrbeli tudi za kasneje ugrabljeno E. E., nadeli so si rokavice zaradi zakritja sledi, si priskrbeli mobilne telefone, iz katerih so izbrisali serijske številke, priskrbeli so si tudi radijske zveze in slušalke, D. D. pa je neugotovljenega dne v mesecu maju 2014 priskrbel tudi spremljevalno vozilo znamke ..., reg. št. ..., ki ga je vozil neznani voznik in ki je imelo nalogo spremljati ... od ugrabitve do lokacije mučenja ter opozoriti ali posredovati pri morebitnem prihodu policije; po tako pripravljenem načrtu pa sta E. E. nepripravljeno sredi belega dne 26. 6. 2014 okrog 18.45 ure C. C. in B. B. pričakala na ..., ko se je vozila s kolesom proti Ljubljanskemu gradu, pri čemer so glede na vse zgoraj navedeno kot celotna združba oz. njeni člani vnaprej točno vedeli, kje in kdaj se bo E. E. gibala ter kam in zakaj jo bodo odpeljali, kar je razvidno v nadaljevanju; B.

skupaj z B. B. in C. C. ter s še najmanj dvema do sedaj neugotovljenima sostorilcema z zavestnim sodelovanjem pri storitvi E. E. ugrabil z namenom, da jo prisilijo, da nekaj stori, pri tem pa so ji zagrozili najmanj s hudo telesno poškodbo, s tem, ko sta ji C. C. in B. B. dne 26. 6. 2014 okoli 18.45 ure na ... z vozilom znamke ..., reg. št. ..., in zamaskirana z nadetimi podkapami na obrazu z izrezom za oči zaprla pot, ko se je vozila s kolesom, pri čemer sta iz vozila izstopila, jo podrla na tla in jo s fizično silo, ob tem, da je ves čas vpila na pomoč in se branila, proti njeni volji zvlekla na zadnje sedeže vozila ..., kamor se je usedel z njo tudi B. B., vozilo pa je vozil C. C., nato pa so se z navedenim vozilom v spremstvu vozila ..., reg. št. ..., ki ga je vozil do sedaj še neugotovljen voznik, pri čemer je ena prav tako še neugotovljena oseba sedela tudi na zadnjem desnem sedežu vozila ..., in ki je imelo nalogo, da opozori na morebiten prihod policije, odpeljali proti Trnovski cesti do uvoza na gozdno pot na Cesti v Zgornji Log, kjer jih je na točno neugotovljenem mestu nekje ob uvozu na gozdno pot počakal A. A. in kjer so se zamenjali tako, da je vozilo ... vozil od tu dalje A. A. po vnaprej dogovorjenem planu do kraja mučenja v notranjost gozda, C. C. pa se je presedel na sovoznikov sedež, kraj, kamor so peljali E. E., je bil namreč že vnaprej izbran in pripravljen ter popolnoma neobljuden stran od naselij in ljudi, pri čemer je pot od tu dalje zaradi neobljudenosti dobro poznal ravno A. A., ki v neposredni bližini tudi živi; nakar so jo že globoko v gozdu iz vozila zvlekli, saj so morali pot zaradi neprevoznosti in drevja nadaljevati peš, ko pa so prispeli na kraj, so jo slekli do spodnjega perila, morala je poklekniti ob drevo, kjer so ji roke priklenili nazaj ob drevo z lisicami, noge so ji zvezali z lepilnim trakom, že v vozilu so ji nadeli na glavo maskirno podkapo tako, da je imela izrez za oči nazaj in jih ni mogla videti, ko sta si C. C. in B. B. snela podkapi, ki sta si ju nadela pri ugrabitvi; A. A. pa je nato v točno neugotovljenem časovnem obdobju po tem, ko je vozilo ... pripeljalo E. E. na vnaprej določen kraj v gozdu, kraj ugrabitve zapustil; C. C. in B. B. pa sta jo nato več ur skupaj tako klečečo na kolenih, v spodnjem perilu in priklenjeno za drevo zadrževala na kraju, in sicer vse do naslednjega dne 27. 6. 2014 do približno 3.45 zjutraj, kjer sta jo mučila in pretepala, nato pa jo v jutranjih urah dne 27. 6. 2014 v Podpeči odvrgla iz vozila, zaradi zadobljenih poškodb, povzročenih s pretepanjem in odvrženjem, pa je E. E. na kraju odvrženja pred prihodom reševalcev umrla; grožnje o povzročitvi najmanj hudih telesnih poškodb pa so izpolnili s pretepanjem že ob sami izvršitvi ugrabitve, kjer jo je eden izmed ugrabiteljev že na kraju samem oziroma ob sami vožnji v vozilu neposredno po tem, ko sta jo zvlekla v ..., s pestjo udaril v obraz in ji povzročil presekanino ustnice, kot tudi z nadaljnjim ravnanjem z oškodovanko ob odvlečenju v gozd, kjer so jo slekli ter jo priklenili z lisicami ob drevo, ter nadaljnjim večurnim pretepanjem; vse navedeno pod točkama A. in B. pa so C. C., B. B., A. A. ter D. D. storili z namenom, da jo prisilijo, da posreduje podatek oziroma da od nje pridobijo informacijo o lokaciji nahajanja večje količine denarja, za katero so predpostavljali, da je E. E. poznana, s čimer naj bi obdolženi A. A. storil z dejanjem pod točko A. kaznivo dejanje hudodelskega združevanja po prvem odstavku 294. člena KZ-1, z dejanjem pod točko B. pa kaznivo dejanje ugrabitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 134. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. II. Oškodovance H. H., I. I., J. J., K. K. in L. L. se s premoženjskopravnimi zahtevki napoti na pravdo.

III. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter nagrada in potrebni izdatki zagovornikov obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo A. A. spoznalo za krivega kaznivih dejanj pod tč. A izreka hudodelskega združevanja po prvem odstavku 294. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in pod tč. B izreka ugrabitve po prvem odstavku 134. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje pod tč. A mu je določilo kazen dve leti in tri mesece zapora, za kaznivo dejanje pod tč. B pa pet let zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen sedem let in dva meseca zapora, v katero je vštelo čas odvzema prostosti oziroma pripora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, vključno s sodno takso. Oškodovance je s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obdolžencu je kot strošek pritožbenega postopka naložilo v plačilo sodno takso.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik zaradi, kot je navedel uvodoma, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj ob ugoditvi zahtevi izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, naj sodbi nižjih sodišč v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje pred popolnoma spremenjenima senatoma obeh sodišč nižjih stopenj.

4. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je v odgovoru, ki ga je podal na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zatrjevane kršitve niso podane, in predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

5. Na odgovor vrhovnega državnega tožilca je zagovornik podal izjavo ter v njej vztrajal pri vloženi zahtevi.

B-1.

6. V predmetni zadevi je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zoper t. i. indično sodbo. Srž zagovornikovih navedb v zahtevi je utemeljevanje stališča, da sta sodišči nižjih stopenj pri presoji obstoja dokaznega standarda za obsodbo v kazenskem postopku, tj. prepričanja o krivdi obdolženca (drugi odstavek 3. člena ZKP), z neupoštevanjem pravila _in dubio pro reo_ prekršili domnevo nedolžnosti, ki je jamstvo ustavnega ter konvencijskega ranga (27. člen Ustave, drugi odstavek 6. člena EKČP).

_Domet varstva domneve nedolžnosti v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti_

7. Domneva nedolžnosti je eden od temeljev demokratičnega kazenskopravnega procesnega sistema, istočasno pa gre za enega nepogrešljivih elementov poštenega sojenja.1 Je tudi izhodiščna postavka za zgradbo celotne sheme dokazovanja v kazenskem postopku in se nerazdružljivo prepleta s številnimi drugimi dokaznimi pravili. Domneva nedolžnosti v okvirih dokaznega prava pomeni troje:2 (1) da je dokazno breme (_onus probandi_) na tožeči stranki oziroma tožilcu (državi); (2) da država kot tožeča stranka nosi dokazno tveganje, da ne bo zadostila dokaznemu standardu za obsodbo; (3) da sme sodišče izreči zgolj dve vrsti meritornih sodb – obsodilno ali oprostilno, v dvomu pa mora skladno s pravilom _in dubio pro reo_ obdolženca oprostiti. Načelo domneve nedolžnosti ne pomeni podlage za predpisovanje dokaznih pravil,3 ki bi nasprotovala načelu proste presoje izvedenih dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP). Sodišča prosto odločajo o tem, katera preiskovalna dejanja ali dokaze bodo izvedla.4 Če je sodišče navkljub izvedenim dokazom v dvomu glede krivde, pa mora odločiti v korist obdolženca.5 _In dubio pro reo_ je zato prvina domneve nedolžnosti, ki sodišču omogoča odločiti v situacijah, v katerih dejanskemu stanju ne more priti do dna.6 Pravilo _in dubio pro reo_ je uporabno zlasti takrat, kadar je mogoče v razlogih sodišč prepoznati t. i. spoznavno stisko o resničnosti obremenilnih ali razbremenilnih dejstev (verzij dogajanja), ki izvira bodisi iz konkurirajočih, nasprotujočih si dokazov, bodisi iz skromnosti razpoložljivega dokaznega gradiva. Izhod iz spoznavne stiske pa mora biti prepričljivo ter življenjsko logično obrazložen.7

8. Z domnevo nedolžnosti je torej neločljivo povezan dokazni standard, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe v kazenskem postopku. Dokazni standard za obsodilno sodbo je zrcalna slika višine dokaznega bremena tistega (tožilca), ki krivdo zatrjuje.8 V sodobnih kazenskoprocesnih sistemih je standard za obsodbo izredno strog. Postavljen je tako visoko, da ne sme dopustiti možnosti obstoja razumnega dvoma v upravičenost izreka obsodilne sodbe. Čeravno se kriterij »razumnosti« (dvoma) prvenstveno uporablja v anglo-ameriških ureditvah (dokazni standard »onkraj razumnega dvoma« – _proof beyond a reasonable doubt_), je vtkan tudi v evropsko-kontinentalne sisteme,9 vključno s slovenskim, kjer se zahteva dokazni standard gotovosti oziroma sodnikovo prepričanje (v francoski tradiciji denimo »intimno«,10 sicer razumno) v krivdo obdolženca.11

9. (Tudi) sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 53384/201412 sporoča, da je vprašanje, ali obstaja zadosten dokazni standard za obsodbo, (ustavno)pravne narave.13 Pravilo _in dubio pro reo_ pomeni, da bo obdolženec oproščen v primeru dvoma v njegovo krivdo; to velja toliko bolj v primeru (zgolj) verjetnosti ali (zgolj) utemeljenega suma, da je izvršil kaznivo dejanje. Dejstva v obdolženčevo breme morajo biti dokazana onkraj razumnega dvoma; za dejstva, ki gredo v prid obdolžencu, pa velja, da so resnična (obstoječa) že takrat, če za njihov obstoj govori zgolj verjetnost (tj. čeprav niso zanesljivo dokazana).14 Četudi je mogoče pravilo _in dubio pro reo_ pri odločanju o obtožbi uporabiti šele po celostni oceni zbranega dokaznega gradiva, se pravilo uporablja za presojo (ne)obstoja posameznih dejstev, ob katerih je odvisna uporaba kazenskega zakona.15

10. Ko Vrhovno sodišče presoja (pravno) vprašanje, ali je v konkretni zadevi prišlo do kršitve 27. člena Ustave, je vezano na dejansko stanje, kot je ugotovljeno v pravnomočni sodbi. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da izven pooblastila v 427. členu ZKP ne more posegati v pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje in da njegova naloga ni preverjanje logičnosti in pravilnosti argumentacije dokazne ocene.16 Še manj je naloga Vrhovnega sodišča, da vstopi v položaj tistega, ki neposredno izvaja dokaze in jih v nadaljevanju ovrednoti ne le v logičnem, ampak tudi v psihološkem smislu.17

11. Naloga sodišč, tudi Vrhovnega, pa je zagotoviti dejansko in učinkovito pravno varstvo temeljnih procesnih jamstev.18 Brez poseganja v dokazno oceno nižjih sodišč je mogoče varstvo _in dubio pro reo_ učinkovito in dejansko zagotoviti s presojo, ali je sodišče v izpodbijani sodbi sledilo pravno zapovedanemu razlikovanju med verjetnostjo krivde (ki za obsodbo ne more zadoščati) in prepričanostjo v krivdo (drugi odstavek 3. člena ZKP), ki dopušča izrek obsodilne sodbe. Predmet te presoje so razlogi, ki jih ponudi sodišče v obsodilni sodbi.19 Spoštovanje zapovedanega razlikovanja med verjetnostjo krivde in prepričanjem v krivdo mora biti določno prepoznavno v razlogih sodbe in dokazni oceni, ki jo ti razkrivajo.20 Šele takšni razlogi prepričljivo sporočajo, da sodišče k odločanju ni pristopilo s predhodno oblikovanim stališčem o krivdi obdolženca,21 tj. z domnevanjem njegove krivde, in da je odločitev sprejelo ob upoštevanju zahtevanega dokaznega standarda.

_Domneva nedolžnosti kot dokaznopravni okvir indičnih sodb_

12. Navedena izhodišča morajo biti upoštevana tudi pri t. i. indičnih sodbah, ki ne temeljijo na neposrednih, temveč na posrednih dokazih (indicih).22 V procesni teoriji so indici dejstva, ki na podlagi logičnega sklepanja (lahko) kažejo na obstoj odločilnih dejstev.23 Dokazovanje slednjih poteka v dveh fazah. V prvi se dokazuje dejstvo, ki samo zase ni pomembno (indic), v drugi pa se iz obstoja tega dejstva logično izpelje zaključek o obstoju pravno relevantnega dejstva.24

13. Vrhovno sodišče se je že opredelilo,25 da sodba, sprejeta na podlagi indicev, sama po sebi ne predstavlja kršitve domneve nedolžnosti, če je domneva nedolžnosti ovržena z razlogi sodbe, ki ustrezajo dokaznemu standardu za obsodilno sodbo. Izrek obsodilne sodbe na podlagi posrednih dokazov (indicev) je dopusten le v primeru, če gre za tak niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog in je na njihovi podlagi moč z gotovostjo sklepati, da je obdolženec storil kaznivo dejanje.26 Prek niza posredno relevantnih dejstev mora sodišče z uporabo logičnih in izkustvenih pravil sklepati o neposredno relevantnih dejstvih, takšno sklepanje pa ne sme biti samovoljno ter arbitrarno ali brez (razumnih) pravnih argumentov.27

14. Razlogi, ali dejstvena podlaga indične sodbe omogoča (logično, razumno, izkustveno sprejemljivo, argumentirano) izrek obsodilne sodbe na ravni onkraj razumnega dvoma oziroma na ravni prepričanja o krivdi, niso le razlogi o dejstveni podlagi sodbe, ampak imajo tudi pravni značaj. V njih se mora zrcaliti pravilno pravno razumevanje domneve nedolžnosti in s tem pravila _in dubio pro reo._

15. Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 53384/2014 sporoča, da mora sodišče v primeru indične sodbe, kakršna je pred nami, opraviti ne le celovito (holistično) dokazno oceno vseh indicev v njihovem medsebojnem součinkovanju, ampak tudi posamično (atomistično) oceno vsakega indica, na katerem gradi sklep o obstoju odločilnih dejstev. Atomistični pristop poudarja spoznavni prispevek vsakega (posrednega) dokaza posebej, holistični pristop pa pomeni ocenjevanje dokazov v večjih kognitivnih strukturah, na njihovo oceno pa vplivajo tako drugi dokazi (ali njihova odsotnost) kot tudi koherentnost sprejete odločitve (v primerjavi z alternativnimi verzijami dogodka).28

16. Vztrajanje, da mora imeti dokazna ocena indične sodbe tudi prvine atomističnega pristopa,29 skupaj z obveznostjo sodišča, da svoje sklepanje skrbno obrazloži, ima izrazit jamstveni pomen. V spoznavnem smislu prisili sodišče, da oceni vsak posamezni posredni dokaz (indic) in njegov obremenilni ali razbremenilni prispevek, ne pa zgolj indice kot celoto. Šele z dokazno oceno, ki sledi tem izhodiščem, je mogoče v največji meri zagotavljati jamstva, ki izvirajo iz domneve nedolžnosti. Prvič, ker se (pretežno) holistični pristop k dokazni oceni osredotoča na (večjo) koherentnost izbrane verzije krivde v primerjavi z alternativnimi (verzijami), je tveganje odločitve, ki sama zase ne zadosti dokaznemu standardu, večje.30 Drugič, poudarjeno holistični pristop ustvarja pričakovanje, naj obramba - če naj doseže oprostilno sodbo - preseže tožilčeva prizadevanja dokazati obdolženčevo krivdo, kar je le izraz nedovoljene prevalitve dokaznega bremena. In tretjič, ker dokazna moč posameznega indica po naravi stvari ne more nuditi podlage za več kot le sklep o verjetnosti obdolženčeve krivde,31 brez posamičnega vrednotenja indicev ni mogoče prepoznati vzajemnega učinkovanja njihovih prispevkov in s tem tudi ne vsebinskega preskoka od verjetnosti krivde k prepričanju o obdolženčevi krivdi. Tako samostojna obravnava indicev kot njihovo skupno vrednotenje sta torej neločljivi prvini indičnega sklepanja, če naj sledi pravilnemu razumevanje pravila _in dubio pro reo_.32 Rezultat tega premisleka mora sodišče racionalno utemeljiti v obrazložitvi sodbe.33 Obrazložitev sodbe mora biti skladna s pravili razumnega sklepanja, ki odražajo skrajno visoko raven intersubjektivne verjetnosti, tj. prepričanja, da sodba ustreza obravnavanemu historičnemu dogodku.34 Razlogi sodbe morajo torej prepoznavno sporočati podlago za preskok od verjetnosti krivde k prepričanju o krivdi.

17. Vprašanje, ali imamo v konkretnem primeru opraviti s t. i. vzporednim sistemom indicev35 ali s t. i. verigo (posrednih) dokazov,36 zato ni ključno. Bistveno je, da mora vrednotenje dokazne moči indicev potekati na dveh ravneh: najprej je treba prepoznati dokazno moč in spoznavni prispevek vsakega posameznega indica, zatem pa se opredeliti glede njihove skupne dokazne vrednosti. Skupna dokazna moč indicev je odvisna od medsebojnega (so)vplivanja posameznih indicev, iz česar izhaja zahteva po njihovem skupnem vrednotenju.

18. Spoštovanje zahtev pravila _in dubio pro reo_ pri indičnih sodbah narekuje, da razlogi obravnavane sodbe razkrijejo individualizirano oceno spoznavnega prispevka vsakega posameznega indica pri ugotavljanju odločilnih dejstev, vključno s sklepom, ali in kako posamezen indic krepi ali šibi za obdolženca obremenilno obtožbo tezo (tj. sklep o (ne)obstoju pravno pomembnega dejstva, ki je predmet dokazovanja). Opustitev takšne individualizirane presoje izkazuje napačno razumevanje in s tem kršitev pravila _in dubio pro reo._ B-2.

_Vsebina zahteve_

19. Vložnik zatrjuje, da je (indično) sklepanje nižjih sodišč o odločilnih dejstvih v takšni meri pomanjkljivo, da ne nudi podlage za obsodilno sodbo, ki ne bi nasprotovala domnevi nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Dejstva, na katera se opira sodba, dopuščajo več različnih in enako oziroma celo bolj verjetnih ter razumnih razlag, ki obdolženca ne obremenjujejo, zaradi česar je bilo z obsodilno sodbo prekršeno pravilo _in dubio pro reo_, ki je vpeto v dokazni standard prepričanja, zahtevanega za obsodbo. Vsi indici so pomensko docela odprti in zato izrazito nezanesljivi ter dokazno šibki, obe sodišči pa sta vse indice razlagali na način, ki učinkuje v škodo obdolženca, s čimer nista gradili na domnevi nedolžnosti, pač pa domnevi krivde. Vložnik izpostavlja, da že zaključek o »podobnosti« voznika ... z obdolžencem kaže na odsotnost prepričanja, da je bil voznik dejansko obdolženec; na tem indicu, ki je sam po sebi nezanesljiv,37 pa sodišči gradita še nadaljnje indice, ki so enako šibki, tj. vse do tolikšne mere, da ni mogoče govoriti o prepričanju o krivdi onkraj razumnega dvoma.

Vložnik poskuša z obsežnimi izvajanji ovreči verodostojnost izpovedbe priče 88 in prikazati, da voznik, podoben obdolžencu, ni bil obdolženi, za takšen sklep pa ponuja verjetne drug(ačn)e možne verzije dogajanja. S tem na nedovoljen način posega v ugotovljeno dejansko stanje. Na soroden način obširno izpodbija tudi prepričljivost ostalih omenjenih indicev. S tem navedbami ne more uspeti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo - v teh okvirih - zato lahko preizkusilo le z vidika, ali razlogi izpodbijane sodbe sporočajo pravilno razumevanje dokaznopravnih posledic pravila _in dubio pro reo._ _Razlogi izpodbijane sodbe_

20. Iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe38 je moč razbrati, da nižji sodišči kot osrednji (izhodiščni) obremenilni indic vrednotita izpovedbo priče 88, da je bil voznik bele ... na gozdni poti podoben obdolžencu. Že sodišče prve stopnje je zaključilo,39 na to ugotovitev pa je Vrhovno sodišče vezano, da je »_z gotovostjo izkazano vsaj, da je priča št. 88 v vozilu ... v trenutku, ko je to zapeljalo s Ceste v Zgornji Log na gozdno pot proti Cesti na Legarico, kot voznika zaznala osebo, podobno A. A._«.

Poleg tega sta sodišči v obremenilni smeri vrednotili sledeče okoliščine: (1) specifičnost izbranih izoliranih, težko dostopnih mikrolokacij za realizacijo hudodelskega načrta, pri čemer je obdolženec sodil v zaprt krog oseb, ki so jim bile te lokacije v gozdu poznane, sam pa je imel zaradi prebivanja v bližini možnost, da hitro in neopazno iz naselja »...« pride do kritičnih lokacij ter se vrne nazaj; (2) izpodbit alibi, tj. da naj bi bil obdolženec v kritičnem obdobju na pikniku s prijatelji; (3) lokacija parkirane ... v bližini obdolženčeve hiše v noči mučenja in kasnejšega odvrženja oškodovanke; (4) izpodbit zagovor, da niti ni poznal gozdnih poti, da prehajanje med naseljem »...« in krajem mučenja ni mogoče zaradi kanala z vodo ter da ni možen pregled nad lokacijo parkirane ... iz njegove hiše; (5) obsojeni sostorilci sodijo v krog oseb, s katerimi se je družil obdolženi, na povezavo z B. B. pa kaže skupno komuniciranje s telefonsko številko (enega) neznanega uporabnika; (6) odhod obdolženca v BiH v začetku julija 2014 in prenehanje uporabe številke telefona v istem obdobju, kar je bilo usklajeno z ravnanji drugih obsojencev; (7) pritiski, ustrahovanje ter fizični napad na pričo 88 med kazenskim postopkom; (8) namera obdolženca, da med prestajanjem pripora spremeni svoj izgled zaradi »prepoznave« priče 88, tj. da shujša; (9) obdolženčevo skrivanje pred policisti ob nezakonitem prehodu hrvaško-slovenske meje po ponovni odreditvi pripora; (10) »logičnost« tega, da obdolženi ni sprejel ponudbe tožilstva za podpis sporazuma o priznanju krivde, saj je bil seznanjen, da zoper njega (za razliko od C. C. in B. B.) ne obstaja noben neposreden materialni dokaz.

21. Razlogi sodb sodišč prve in druge stopnje razkrivajo najprej temeljito dokazno oceno posameznih indicev, ki ji sledi njihova celovita, skupna presoja (420. - 422. točka obrazložitve prvostopenjske in 78. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča). Višje sodišče je - povzeto - sprejelo stališče, da je iz prvostopenjske sodbe razvidna dokazna moč posameznih indicev, njihovo skupno vrednotenje pa enoznačno vodi k obsodilni sodbi (25. - 28. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča). Takšno stališče je na prvi pogled skladno z zgoraj opisanimi merili. Vendar pa podrobnejše branje razlogov pravnomočne sodbe razkrije, da tem zahtevam ne zadostijo.

22. Ocena posameznih indicev je zasnovana tako, da njihovo vrednotenje ne preseže teze o verjetnosti (sic!) krivde, kot ta izhaja iz izjave priče št. 88. Le razlogi o izpovedbi priče št. 88 ponujajo določen sklep, katero dejstvo (kot posreden dokaz, torej indic) je z izpovedbo te priče dokazano (tj. da je priča "kot voznika zaznala osebo, podobno A. A.«). To je edini sklep, ki se določno nanaša na predmet dokazovanja, tj. obtožno tezo, po kateri naj bi obdolženec vozil vozilo ..., reg. št. ..., od bližine uvoza v gozdno pot pa do kraja mučenja oškodovanke. Zato je bila naloga preostalih v sodbi ugotovljenih obremenilnih indicev spoznavno okrepiti prispevek izpovedbe priče 88. 23. Nobenega dvoma ni, da sta sodišči ugotovljene indice šteli za skladne z obtožno tezo in zato nista sledili (za sodišči manj prepričljivim) prizadevanjem obrambe. Vendar pa pravilo _in dubio pro reo_, če naj se izogne tveganju prevalitve dokaznega bremena na obrambo, od sodišča terja, da preseže golo primerjavo prepričljivosti strankarskih verzij o krivdi obdolženca. Ugotovitve, da so se obrambna prizadevanja izjalovila (alibi, teza o nepoznavanju kraja dejanja, teza o razlogu odhoda v BiH, teza o vidnosti vozila iz obdolženčeve hiše, hujšanje zaradi spremembe videza in nepriznavanje krivde) zaradi svoje oddaljenosti od konkretizirane obtožne teze (ki je predmet dokazovanja) terjajo določna stališča tudi o tem, ali samostojno prispevajo k njeni potrditvi. Enako velja za indice o nahajališču vozila ..., o dogajanju ob nočnem speljevanju vozila in o ustrahovanju priče 88. Teh stališč v pravnomočni sodbi sodišče ni ponudilo ali pa se vrednotenje indicev opira na vrednotenje izpovedbe priče 88, ne da bi preseglo njen spoznavni prispevek o utemeljenosti obtožne teze.40 Zato razlogi sodbe ne ponudijo takšne presoje vzajemnega (domnevno obremenilnega) učinkovanja nespecifičnih indicev, ki bi verjetnost krivde neodvisno okrepili nad stopnjo gole podobnosti obdolženca s storilcem kaznivega dejanja, s tem pa izpričali dodano spoznavno vrednost zaznavam očividca - priče 88. Razlogi v sodbah nižjih sodišč ostajajo na ravni nizanja (sicer natančno presojenih) posameznih indicev in njihove umestitve v obtožno verzijo, a brez specifične navezave na odločilna dejstva, konkretizirana v obtožbi. Takšni razlogi ne zadostijo dokaznopravnim izhodiščem indične sodbe.

24. Očitno je sicer, da sta nižji sodišči pravilno razbrali, da za obsodbo v kazenskem postopku ob dokaznem standardu prepričanja v krivdo ne zadošča zgolj izjava priče 88, tj. da je ta zaznala osebo, podobno obdolžencu.41 Da je ta indic nezadosten za izrek obsodilne sodbe, saj izpričuje zgolj verjetnost (ne gotovost) obdolženčeve krivde, je navsezadnje mogoče prepoznati tudi v prizadevanjih obeh nižjih sodišč, da bi z opiranjem na druge indice okrepili dokazno moč izhodiščnega indica do ravni prepričanja o krivdi. Ta prizadevanja sporoča stališče prvostopenjskega sodišča, da " osamezne obremenilne okoliščine, v kolikor se jih presoja izolirano, lahko pomenijo le naključnost; v primeru, da se jih presoja kot celoto, pa enoznačno vodijo k obsodilni sodbi."42 Vendar pa prav zaradi vsebinske izvotljenosti razlogov o vrednotenju posamičnih indicev, ki ne zadostijo zgoraj razgrnjenim dokaznopravnim kriterijem indičnih sodb, zvodeni sklep nižjih sodišč, da je obdolžencu krivda dokazana z gotovostjo. To pomeni, da - kljub odločnemu zatrjevanju obeh sodišč - v razlogih ni mogoče prepoznati preseženega razkoraka med verjetnostjo krivde, ki jo vzpostavlja izjava priče 88, ter prepričanjem v krivdo, do katerega naj bi vodili preostali indici. Na ta način ni bila uresničena zahteva, ki jo pred sodišče z domnevo nedolžnosti postavlja 27. člen Ustave, in ne udejanjena (dokazno)pravna izhodišča, ki jih narekuje pravilo _in dubio pro reo._

25. Napačno razumevanje dokaznopravnih zahtev t. i. indičnih sodb dodatno razkrivajo tudi druga stališča v izpodbijani sodbi. Prvič, sodišče prve stopnje (65. točka obrazložitve) je odsotnost neposrednih dokazov zoper obdolženca, kar je razbremenilno dejstvo,43 z argumentacijskim preobratom razlagalo v njegovo škodo. Okoliščino, da z izsledki izvedenskih mnenj, prikritih preiskovalnih ukrepov, hišne preiskave in analize baznih postaj ni bilo mogoče najti povezave obdolženca z ugrabitvijo in mučenjem oškodovanke, je pripisalo »dobri organizaciji« ter »zaščitnim ukrepom« storilcev kaznivih dejanj (v hudodelski združbi). Drugič, obe sodišči sta v njegovo breme vrednotili obdolženčeva ravnanja, ki pomenijo (obrambni) odziv na potekajoč kazenski postopek, zlasti njegovo obnašanje v priporu, odziv na vnovič odrejen pripor v drugem sojenju in – ne nazadnje - dejstvo, obdolženec na predobravnavnem naroku ni želel priznati krivde oziroma da ni sklenil sporazuma o priznanju krivde. In tretjič, podobno velja za stališče višjega sodišča,44 da zagovornik »ni konkretiziral, zakaj ocenjuje, da je indični krog toliko razredčen oz. pomensko odprt, da v skupnem vrednotenju vseh indicev dopušča več enako verjetnih razlag, saj ni pojasnil, kakšne vrzeli ali praznine vidi v medsebojnem povezovanju in dopolnjevanju ugotovljenih indicev ter drugih okoliščin«. Četudi preizkus sodbe v pritožbenem postopku sledi načelu dispozitivnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), odločitev o pritožbi ne sme temeljiti na pričakovanjih, naj obramba ponudi razbremenilno razlago posrednih dokazov.

26. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da je vložnik pravilno prepoznal kršitev domneve nedolžnosti in pravila _in dubio pro reo_, na kateri temelji izpodbijana sodba.

B-3.

27. Vložnik pravnomočno sodbo v delu, v katerem se obdolžencu očita kaznivo dejanje hudodelskega združevanja (294. člen KZ-1), izpodbija tako zaradi kršitve kazenskega zakona kot tudi zaradi kršitve določb kazenskega postopka, konkretneje domneve nedolžnosti.

_O kršitvi kazenskega zakona_

28. Vložnik navaja, da sta nižji sodišči z obsodbo obdolženca tako za kaznivo dejanje hudodelskega združevanja po prvem odstavku 294. člena KZ-1 kot za kaznivo dejanje ugrabitve po prvem odstavku 134. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, izvršeno v hudodelski združbi, zmotno uporabili materialno pravo. Kljub temu, da se nosilni razlogi odločitve Vrhovnega sodišča v tej zadevi opirajo na ugotovljeno kršitev domneve nedolžnosti, razlogi enotne uporabe prava narekujejo, da odgovori tudi na to vprašanje. Z naziranjem, da naj bi šlo med članstvom v hudodelski združbi in izvršitvijo kaznivega dejanja, zaradi česar je bila združba ustanovljena, za razmerje t. i. pravega steka, sta nižji sodišči brez razumnih razlogov odstopili od stališč v doktrini kazenskega materialnega prava ter od stališč Vrhovnega sodišča. 29. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik utemeljeno navaja, da gre v razmerju med članstvom v hudodelski združbi, kar je t. i. kaznivo pripravljalno dejanje, in dokončanim (ali vsaj poskušenim) kaznivim dejanjem za navidezni stek, kolikor je bilo torej kaznivo dejanje, v odnosu do katerega je bilo hudodelsko združevanje pripravljalne narave, tj. v konkretni zadevi ugrabitev oškodovanke, tudi izvršeno.

30. Prvič, dostopna doktrinarna stališča45 poenoteno pokažejo, da je glede na pripravljalno naravo hudodelskega združevanja po 294. členu KZ-1 praviloma podan navidezni stek z dokončanimi (poskušanimi) kaznivimi dejanji, ki so jih izvršili organizator ali člani hudodelske združbe. Če združba načrtuje kaznivo dejanje, bo njen član odgovarjal kot storilec izvršenega kaznivega dejanja, če bo pri njem sodeloval kot storilec ali udeleženec, ne pa še za kaznivo dejanje po prvem odstavku 294. člena KZ-1, po katerem bo odgovarjal le, če nato ne bo sodeloval pri izvršitvi kaznivega dejanja. Hudodelsko združevanje kot predhodna faza k nato izvršenim kaznivim dejanjem v hudodelski združbi, zaradi katerih je bila združba ustanovljena, po razmerju subsidiarnosti izgubi samostojnost in se logično vključi v izvršena (ali vsaj poskušena) kazniva dejanja kot naravni ter pravni sestavni del hudodelskega združevanja. Ekskludiranje ustanovitve hudodelske združbe, ki v odnosu pravega steka z izvršenimi kaznivimi dejanji ohranja kaznovalno samostojnost, je - sledeč citirani literaturi - prvenstveno mogoče zgolj izjemoma, v vsakem primeru pa le za organizatorja (ustanovitelja) združbe, kolikor je bila že ta pripravljalna dejavnost (ustanovitev združbe) sama zase pomembna in nevarna kriminalna količina.46 Z razlago drugega odstavka 294. člena KZ-1 velja sorodno tudi za vodjo združbe.47

31. In drugič, Vrhovno sodišče je v zadevi I Ips 39865/201048 navedlo, da gre pri hudodelskem združevanju za inkriminacijo pripravljalne faze k zatem izvršenim (poskušenim) kaznivim dejanjem, kar je posebno (samostojno) kaznivo dejanje (delictum sui generis). Tako organizator kot član združbe v kasnejših fazah s kaznivimi dejanji uresničujeta hudodelski načrt, zato predhodna faza, tj. ustanavljanje hudodelske združbe, izgubi samostojnost, kolikor storilec v združbi izvrši (ali poskusi izvršiti) kaznivo dejanje, zaradi katerega je bila združba ustanovljena. Opraviti imamo z razmerjem subsidiarnosti, ki prinaša izgubo samostojne kaznivosti hudodelskega združevanja oziroma njegovo vključitev v izvršeno (poskušeno) kaznivo dejanje v hudodelski združbi kot naravni (pravni) sestavni del, tj. po pravilu _lex primaria derogat legi subsidiariae_.49 V zadevi I Ips 39865/2010 je Vrhovno sodišče nakazalo zgolj eno možno izjemo – kriminalitetnopolitično upravičeno istočasno kaznovanje storilcev tako za fazo ustanovitve in/ali vodenja hudodelske združbe kot za fazo izvršitve kaznivih dejanj, ki so del hudodelskega načrta. Upravičenost samostojne kaznivosti hudodelskega združevanja v odnosu do izvršenih kaznivih dejanj pa mora biti razvidna že iz dejstev, substanciranih v opisu kaznivih dejanj.

32. V povzetih stališčih ni prepoznati, da bi član hudodelske združbe (ki torej ni njen ustanovitelj oziroma organizator ali vodja) v pravem steku odgovarjal tako za kaznivo dejanje po prvem odstavku 294. člena KZ-1 kot za načrtovano kaznivo dejanje (v konkretnem primeru ugrabitev po 134. členu KZ-1), ki je bilo naposled izvršeno. Utemeljevanje višjega sodišča,50 da naj bi Vrhovno sodišče v zadevi I Ips 39865/2010 »odprlo vrata« tudi nekoliko bolj ekstenzivni razlagi 294. člena KZ-1, lahko drži le v obsegu nakazane možnosti za samostojno kaznivost pripravljalnega hudodelskega združevanja za ustanovitelja (organizatorja) ali vodjo hudodelske združbe, ne pa za »le« člana združbe, kar je obtožbeni očitek, uperjen zoper obdolženca. Zakaj bi bilo prav v tej zadevi na mestu evidentno širjenje polja kriminalnosti v obdolženčevo škodo, tj. v nasprotju z obstoječo literaturo in z odstopom od dosedanje sodne prakse, nižji sodišči nista utemeljili z dovolj prepričljivimi razlogi. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ima prav, da so razlogi v tej smeri scela posplošeni ter zato navidezni. Prvo sodišče51 se je v bistvenem opredelilo zgolj, da »_kriminalna količina, zajeta v opisu sodelovanja obdolženca pri ugrabitvi E. E., ne zajema celotne kriminalne količine, zajete v kaznivem dejanju hudodelskega združevanja_«, kar ne more biti odločilen, toliko manj pa edini argument, saj praviloma noben član hudodelske združbe ni neposredno povezan z vsemi oziroma s pretežnim delom izvršitvenih ravnanj, namenjenih uresničevanju hudodelskega načrta. Dopolnitev tovrstne obrazložitve z zaključevanjem o »razsežnostih« direktnega naklepa pri obdolžencu52 prvenstveno ne izhaja že iz opisov kaznivih dejanj, kot je v zadevi I Ips 39865/2010 judiciralo Vrhovno sodišče, nadalje pa, kot je bilo pojasnjeno,53 ostaja v esenci (nerazumno) nedokazano. Tudi višje sodišče54 razloge o »_bistveno večji kriminalni količini vloge obdolženca kot člana hudodelske združbe od tiste, ki jo je realiziral sam_« utemeljuje izključno s kopičenjem okoliščin, ki pokažejo na »_časovne in organizacijske razsežnosti hudodelskega načrta, ki so jih člani združbe predvideli za uspešno izvedbo ugrabitve in mučenja_«, s tem pa ne more biti vsebinsko upravičen niti razumno sprejemljiv sklep o samostojni kaznivosti hudodelskega združevanja v optiki presoje položaja člana hudodelske združbe.

_O kršitvi določb kazenskega postopka: domneva nedolžnosti_

33. Utemeljitev sodišča prve stopnje55 glede povezave obdolženca z drugimi člani hudodelske združbe je mogoče strniti v pripisovanje obremenilne narave dejstvom, da je obdolženec obiskoval lokal A. (...), katerega najemnik je bil M. M., hkrati trener v klubu B., kjer sta trenirala B. B.56 in N. N., ki je od obdolženčevega prijatelja O. O. nabavil osebno vozilo. Kot »nezanemarljivo« je prepoznalo tudi okoliščino, da sta tako obdolženec kot B. B. komunicirala z (eno!) isto telefonsko številko neznanega uporabnika. Prek skrajno ohlapnih poznanstev obdolženca in predvsem B. B. z nekaterimi osebami blizu oškodovanke, celo zgolj po kraju bivanja, je sodišče prve stopnje zaključevalo o »sklenjenosti kroga hudodelske združbe«.57

34. Vložnik zahteve utemeljeno zatrjuje, da v sodbi ni razlogov, ki bi obdolženca na ravni dokazanega skupnega namena izvrševanja kaznivih dejanj, torej zavesti in volje o skupnem delovanju ter naklepa za izvrševanje kaznivih dejanj,58 povezali s sodelovanjem v hudodelski združbi (česar ni dopustno izpeljevati iz posplošenih ugotovitev, ki niso obremenjujoče). Poskusi utemeljevanja,59 da naj bi bil obdolženi »bistveni člen« združbe, ki je pomembno prispeval k določitvi trase vožnje oškodovanke, v ... pa se je usedel po predhodnih dogovorih z drugimi člani združbe, za katere je vedel in je vedel tudi za hudodelski načrt ter nadalje še za načrtovano mučenje oškodovanke, so dani brez vsebinskega temelja, razvidno izhajajoč iz domneve obdolženčeve krivde. Enako velja za zaključke prvostopenjskega sodišča,60 da je obdolženec vstopil v hudodelsko združbo premišljeno in zavedajoč se celotnega kriminalnega načrta ter potrebnih izvršitvenih ravnanj za njegovo realizacijo, oziroma razloge višjega sodišča,61 da se je obdolženec zavedal kriminalnega načrta, čeprav je imel v hudodelski združbi »le« vlogo voznika ... Posledično se izkaže, da izpodbijano pravnomočno sodbo tudi v delu obsodbe za kaznivo dejanje pod tč. A izreka obremenjuje kršitev domneve nedolžnosti.

C.

35. Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja, da sta nižji sodišči z izdajo izpodbijane sodbe kršili domnevo nedolžnosti. Način saniranja ugotovljene kršitve po naravi stvari odstopa od načina saniranja drugih kršitev določb kazenskega postopka, praviloma z razveljavitvijo sodbe in vrnitvijo v ponovno sojenje, v katerem naj se ponovno in pravilno izvedejo sporna procesna dejanja. V tem se obravnavana zadeva razlikuje od sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 53384/2014, ki temelji na ugotovitvi kršitev 257. in 258. člena ZKP ter ugotovitvi kršitev pravic obrambe.

36. V prepoznani kršitvi tudi ni mogoče videti kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Nasprotja med izrekom in razlogi sodbe ni, razlogi izpodbijane sodbe pa so dovolj jasni in razumljivi, da jo je mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi tudi ni prepoznalo razlogov, ki bi narekovali razveljavitev sodbe na podlagi 427. člena ZKP. Pri odločanju je v celoti izhajalo iz dokazne ocene in ugotovljenih dejstev, ki jih ponuja izpodbijana sodba. Ker je Vrhovno sodišče na dejanske ugotovitve vezano, ne more opraviti "drugačne presoje že ugotovljenih dejstev" v smislu petega odstavka 392. člena ZKP. "Drugačna presoja že ugotovljenih dejstev" je namenjena oblikovanju pravilne dokazne ocene in s tem odpravljanju zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter zato pridržana nižjim sodiščem.

37. Ugotovljena kršitev domneve nedolžnosti pomeni, da sta nižji sodišči v spoznavni stiski pri izdaji sodbe obdolžencu zmotno pripisali krivdo za očitana kazniva dejanja, s tem pa storili kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Ta zmota je posledica napačnega razumevanja procesnopravnega pravila, katerega posebnost je, da ob pravilnem razumevanju dopušča le dve vsebinski odločitvi o obtožbi: bodisi oprostilno bodisi obsodilno sodbo. Bistvena pomanjkljivost izpodbijane sodbe je v tem, da v razlogih ni mogoče prepoznati izpolnitve zahtev, ki jih pri indičnih sodbah narekuje pravilo _in dubio pro reo._ Ugotovitev, da je izrečena obsodilna sodba obremenjena s takšno kršitvijo, neizogibno pomeni, da je na mestu izdaja oprostilne sodbe. Zato za saniranje te kršitve ni potrebe po ponavljanju procesnega dejanja, tj. izdaje sodbe v ponovljenem sojenju. Kršitev lahko odpravi Vrhovno sodišče sámo tako, da sodbo spremeni. Takšna odločitev je v celoti v skladu z zahtevo, naj način saniranja ugotovljene kršitve sledi njeni naravi (prvi odstavek 426. člena ZKP).

Vrhovno sodišče je zato pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obdolženega na podlagi 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za obe očitani mu kaznivi dejanji. Zato se tudi ni opredeljevalo do navedb o drugih kršitvah določb kazenskega postopka, ki so glede na sprejeto odločitev postale brezpredmetne.

38. Odločitev o premoženjskopravnih zahtevkih je sprejelo na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP, odločbo o stroških kazenskega postopka pa na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP.

39. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Šugman Stubbs K. et al.: Temelji kazenskega procesnega prava; Lexpera & GV Založba, Ljubljana 2020, str. 111-112. 2 Odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-743/03 z dne 9. 3. 2004 (tč. 5), U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (tč. 67), U-I-296/02 z dne 20. 5. 2004 (tč. 12-13). 3 Sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-19/93 z dne 25. 2. 1993. 4 Odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, U-I-27/95 z dne 24. 10. 1996. 5 Sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice Ajdarić proti Hrvaški z dne 13. 12. 2011, Barbera, Messegue & Jabardo proti Španiji z dne 6. 12. 1988, Lavents proti Latviji z dne 28. 11. 2002, Melich in Beck proti Češki z dne 24. 7. 2008. 6 Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (tč. 66-67). 7 Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 11169/2010 z dne 5. 11. 2020 (tč. 17). 8 Šugman et al., nav. delo, str. 113-115. 9 Damaška M.: Dokaz krivnje – od rimsko-kanonskog do suvremenog prava; Školska knjiga, Zagreb 2021, str. 222-223. 10 Fr. intime conviction. 11 V obeh velikih procesnih družinah primerljivo velja, kar je o vsebini dokaznega standarda za obsodbo judiciralo kanadsko Vrhovno sodišče v še danes nosilni sodbi R vs. Lifchus z dne 18. 9. 1997. Med drugim je zapisalo, da prepričanje onkraj razumnega dvoma ne more pomeniti stanja neke moralne, temveč izključno pravne gotovosti. Za obsodbo se zahteva več kot dokazi, da je obdolženec verjetno kriv; v takem primeru morata porota ali sodnik obdolženca oprostiti. 12 Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2018 (tč. 8, sledeč stališčem Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Evropskega sodišča za človekove pravice). 13 Ne glede na dejstvo, da je šele novela ZKP-K v drugem odstavku 3. člena izrecno uzakonila dokazni standard (prepričanja) za obsodilno sodbo, sporočilo te odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije ni zbledelo. Z izpeljevanjem dokaznega standarda za obsodbo iz domneve nedolžnosti je bil dokazni standard postavljen na ustavnopravno raven (Mozetič P.: Glavna obravnava v kazenskem postopku – dokaznopravni in organizacijski vidiki; GV Založba, Ljubljana 2010, str. 219). Prim. tudi sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-124/16 z dne 27. 10. 2017 (tč. 7). 14 Prim. Šugman et al., nav. delo, str. 492; Dežman Z., Erbežnik A.: Kazensko procesno pravo Republike Slovenije; GV Založba, Ljubljana 2003, str. 255. 15 Npr. Šugman et al., nav. delo, prav tam. Krapac D. et al.: Kazneno procesno pravo, Prva knjiga: Institucije; Narodne novine, Zagreb, 2015, str. 127. Anderson T., Schum D., Twining W.: Analysis of Evidence, Second Edition; Cambridge University Press, Cambridge 2005, str. 104. 16 Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 48043/2016 z dne 7. 11. 2019 (tč. 10 in sl.). 17 Prav tam. 18 Sledeč judikaturi Evropskega sodišča za človekove pravice, tudi Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997 (8. tč.). 19 Prim. sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice Ajdarić proti Hrvaški, št. 20883/09 z dne 13. 12. 2011 (tč. 36 in sl., zlasti tč. 51); SA-Capital OY proti Finski, št. 5556/10 z dne 14. 2. 2019 (tč. 107 in sl.). Tudi Ustavno sodišče Republike Hrvaške v odločbi U-III-1371/2007 z dne 30. 6. 2010. 20 Sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-743/03 - 8 z dne 9. 3. 2004. Prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Hrvaške št. U-III-1098/2011 z dne 6. 6. 2014 (tč. 6. in sl.). 21 Prim. sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice Grande Stevens in drugi proti Italiji, št. 18640/10 idr., z dne 4. 3. 2014 (tč. 159); SA-Capital OY proti Finski, št. 5556/10 z dne 14. 2. 2019 (tč. 109). 22 Še v (inkvizitornem) rimsko-kanonskem kazenskem postopku so se indici nahajali na dnu lestvice zanesljivosti dokazov, celo pod lokalnimi govoricami (Damaška, nav. delo, str. 45). 23 Dežman & Erbežnik, nav. delo, str. 523, 540. 24 Damaška, nav. delo, str. 45-46. Grubač M.: Krivično procesno pravo, 7. izdanje; Pravni fakultet Univerziteta Union u Beogradu/Službeni glasnik, Beograd 2011, str. 295 – 296. Krapac, nav delo, str. 413. 25 Sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 2457/2010-1438 z dne 1. 10. 2014, I Ips 109/2009 z dne 21. 5. 2009. 26 Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Kp 4/2006 z dne 17. 7. 2006. 27 Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 2457/2010-1438 z dne 1. 10. 2014. 28 Mozetič, nav. delo, , str. 148 – 149. M. Schweitzer: Comparing holistic and atomistic evaluation of evidence, v: Law, Probability and Risk, 13 (2014), str. 65 – 89. Anderson, Schum & Twining, nav. delo, str. 157. 29 Drugi odstavek 355. člena ZKP. 30 Za obsodilno sodbo ne zadošča, da je "obremenilna verzija" zgolj prepričljivejša od obrambne. Če ne vodi do prepričanja v krivdo, obsodilne sodbe ni mogoče izreči. 31 Grubač, nav. delo, str. 295 - 296. 32 Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2018. 33 Mozetič, nav. delo, str. 148-149. 34 Prim. prav tam, str. 223-224. 35 Vzposredni sistem indicev sestavljajo posredni dokazi, ki vsak zase neodvisno kažejo na neko odločilno dejstvo, njihova skupna dokazna vrednost pa se povečuje. Dežman & Erbežnik, nav. delo, str. 544. 36 Verigo (posrednih) dokazov sestavljajo posredni dokazi, ki so vezani en na drugega, tj. indic temelji na drugem indicu; negotovost posameznih indicev se multiplicira, saj se skupna dokazna moč indicev zmanjšuje. Prav tam. 37 Zagovornik v tem kontekstu navaja tudi, da je priča 88 govorila izključno o »podobnosti« obdolženca z voznikom vse od prve izjave v predkazenskem postopku naprej, še preden sta jo v zvezi z izpovedovanjem pred sodiščem napadli (vsaj) dve neznani osebi. 38 Tč. 420-421 prvostopenjske in tč. 78 drugostopenjske sodbe. 39 Tč. 164 obrazložitve prvostopenjske in tč. 59 drugostopenjske sodbe. 40 Primeroma sklepno vrednotenje ustrahovanja priče 88 v 420. točki obrazložitve sodbe okrožnega sodišča: "Nobene logike tudi ni najti v prizadevanjih, da se ustrahuje pričo številka 88, kot tudi, da se za vsako ceno zatrjuje, da prav kritičnega popoldneva obdolženi od doma ni hodil nikamor, razen logike tega, da se na navedeno pričo pritiska glede njene izjave v zvezi s podobnostjo obdolženega in zaznanega voznika ... oziroma da se obdolžencu zagotovi alibi za kritični čas." Tudi ugotovitve, da kritične noči ob speljevanju vozila ... za vozilom ni tekel obdolženec (40. točka sodbe višjega sodišča) ali da obdolženca ni bilo na pikniku večer pred tem (in je torej njegov alibi lažen), ostajajo brez umestitve v povezavo z obtožno tezo, da naj bi obdolženec vozil vozilo z oškodovanko. 41 Zaznavo podobnosti, ne zanesljive prepoznave, potrjuje okoliščina, da je bil obdolženec v tem postopku že zamenjan z obsojenim C. C. (priča P. P.), ki je bil pred vstopom ... na gozdno pot nedvomno voznik. 42 Tč. 421 obrazložitve prvostopenjske sodbe; podobno 58. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe. 43 Neobstoj materialnih dokazov sicer ne izključuje verzije, da je obdolženec tudi storilec, vendar zmanjšuje verjetnost takšne razlage. Prim. Dežman & Erbežnik, nav. delo , str. 544 - 545. 44 Tč. 78 obrazložitve. 45 Bavcon L., Šelih A. et al.: Kazensko pravo – splošni del; Uradni list RS, Ljubljana 2013, str. 359. Deisinger M.: Kazenski zakonik 2017 – posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo; Poslovna založba, Maribor 2017, str. 667-668, tč. 9. Valenčič B.: Komentar 294. člena; v: Korošec D. et al., ur.: Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1, JP Uradni list RS ter Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 395-396, tč. 24. Ferlinc A.: Nekaj problemov kaznivih dejanj hudodelskega združevanja in dogovora za kaznivo dejanje; Pravna praksa, let. 2010, št. 24-25, str. 26. Sedej Grčar A.: Kaznivo dejanje hudodelskega združevanja v razmerju do kaznivih dejanj, storjenih v hudodelskih združbah; Pravna praksa, let. 2019, št. 34-35, str. 11-12. 46 Eno predlaganih meril za ugotovitev o pomembni kriminalni količini je presoja, ali je bila dejansko dosežena kriminalna posledica mnogo manjša ali šibkejša od pričakovane, saj je bila le del uresničitve hudodelskega načrta (Ferlinc, nav. delo, str. 26). 47 Pravi stek je torej mogoč izključno med kaznivim dejanjem po drugem odstavku 294. člena KZ-1 (ustanovitev ali vodenje hudodelske združbe) in kaznivimi dejanji, pri katerih je bil ustanovitelj ali vodja (so)storilec oziroma udeleženec, kadar je pripravljalno dejanje velike teže v razmerju do izvršenih kaznivih dejanj (Bavcon & Šelih, nav. delo, str. 359). Pravega steka ni moč aplicirati na inkriminacijo samega sodelovanja v združbi po prvem odstavku 294. člena KZ-1. 48 Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 39865/2010-511 z dne 18. 7. 2013. Na naziranja v citirani zadevi se je sklicevalo tudi v sodbi I Ips 90103/2010-110 z dne 10. 10. 2013. 49 Omenjeno pravilo sporoča, da je nesmiselno in nepotrebno obtožiti ter obsoditi storilca za obe kaznivi dejanji. Inkriminacija pripravljalnega dejanja v luči hudodelskega združevanja ima preventivni pomen, vendar če namen ni bil dosežen, samostojna inkriminacija izgubi svoj smisel in se vključi v celotno storilčevo dejavnost, ki je predmet kazenskega postopka. 50 Tč. 80 obrazložitve. Podobno tudi tč. 432 prvostopenjske sodbe. 51 Tč. 433 obrazložitve. 52 Tč. 434 obrazložitve. 53 Tč. 16 te sodbe. 54 Tč. 81 obrazložitve. 55 Tč. 410-419 obrazložitve. 56 Po stališču prvostopenjskega sodišča (tč. 428) je bil vezni člen med člani združbe B. B., medtem ko je višje sodišče (tč. 50) kot »povsem možno« prepoznalo verzijo, da je vez med obdolžencem in B. B. predstavljal kateri od neidentificiranih (so)storilcev. B. B. ter C. C. sta, zaslišana kot priči, vključenost obdolženca v združbo zanikala. 57 Tč. 419 obrazložitve. 58 Ambrož M.: Komentar 41. člena; v: Šepec M., ur.: Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem – splošni del; GV Založba, Ljubljana 2021, str. 635-640. Gl. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 13288/2019 z dne 1. 4. 2021 ter sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 23071/2014 z dne 7. 2. 2018. 59 Tč. 422 obrazložitve. 60 Tč. 434 obrazložitve. 61 Tč. 81 obrazložitve.