Jedro

V Zakonu o kazenskem postopku ni določbe, ki bi narekovala drugačno štetje rokov v primeru, da je obdolžencu sodba vročena dvakrat. Zato velja splošno pravilo prvega odstavka 87. člena ZKP, da se roki, ki so določeni v zakonu, ne smejo podaljšati. Pravno relevantna je zgolj prva vročitev odločbe, saj rok za vložitev pritožbe ni podaljšljiv. Z njegovim iztekom, če pritožba ni vložena, nastopi pravnomočnost.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenec je dolžan plačati 700,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sklepom I K 15372/2020 z dne 30. 5. 2025, kot prepozno zavrglo pritožbo obsojenčevega zagovornika z dne 26. 5. 2025 zoper sodbo I K 15372/2020 z dne 24. 1. 2025, s katero je obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo denarno kazen. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom IV Kp 15372/2020 z dne 17. 9. 2025 pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeno ter obsojencu v plačilo naložil sodno takso.

2.Obsojenčevi zagovorniki so zoper izpodbijani pravnomočni sklep vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V obrazložitvi zahteve trdijo, da je bil z izpodbijanim pravnomočnim sklepom pravnomočno končan kazenski postopek, zato je ta skladno s prvim odstavkom 420. člena ZKP dopustna. Ne glede na navedeno pa menijo tudi, da je v predmetni zadevi od odločitve sodišča moč pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je izjemno pomembno, saj se nanaša na tek roka za vložitev pravnih sredstev. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in vrne zadevo v vnovično sojenje sodišču prve stopnje.

3.Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je po drugem odstavku 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne. Meni namreč, da sta sodišči utemeljili, od kdaj sta šteli, da je bila sodba vročena, sodišče druge stopnje pa je odgovorilo tudi na pritožbene navedbe, da je odločilen za izračun poteka prekluzivnega roka datum prve vročitve sodbe obsojencu, zato zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka in ustavnih pravic niso podane.

4.Obsojenec in njegovi zagovorniki so bili seznanjeni z odgovorom vrhovne državne tožilke, vendar se o njem niso izjavili.

B.-I.

5.Zagovorniki vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o zavrženju pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje kot prepozne, ki ni odločba, s katero je bil kazenski postopek končan, temveč odločba, izdana po pravnomočno končanem postopku.

Po prvem odstavku 420. člena ZKP je zahteva za varstvo zakonitosti zoper t. i. drugo odločbo dovoljena le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za (i) zagotovitev pravne varnosti, (ii) enotne uporabe prava ali za (iii) razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče navedenega vprašanja ni dolžno samo izluščiti iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, temveč ga mora vložnik dovolj določno zastaviti in obrazložiti njegovo pomembnost skozi enega od navedenih kriterijev.

Bistvo vložene zahteve je vprašanje, ali teče pritožbeni rok pri dvakratnem vročanju iste odločbe, isti osebi od prve ali zadnje vročitve. Zagovorniki menijo, da je odgovor na navedeno vprašanje relevanten za pravno varnost, da vlagatelji pravnih sredstev jasno vedo, kakšen vpliv ima večkratno vročanje iste sodne odločbe, kot tudi nujen za enotno uporabo prava, saj sodne prakse glede večkratnega vročanja iste odločbe, od katere teče rok, v kazenskem postopku ni. Ob tem navajajo, da (napačen) pravni pouk v odločbi sodišča ne sme imeti škodljivih posledic za stranko. Sklicujejo se na četrti odstavek 120. člena ZKP, kateri določa, da v primeru vročitve zagovorniku in obtoženemu "teče rok za vložitev pravnega sredstva oziroma odgovora na pritožbo od zadnje vročitve".

Pritrditi je vložniku, da v Zakon o kazenskem postopku ni izrecne določbe, ki bi se nanašala na začetek teka pritožbenega roka v primeru večkratnih vročitev istemu subjektu, prav tako se o tem vprašanju do sedaj Vrhovno sodišče še ni opredelilo. Gre pa za vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve, od odločitve je mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev enotne uporabe prava, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti sprejelo v obravnavo.

B.-II.

8.Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa izhaja, da je bila sodba sodišča prve stopnje obsojencu vročena dvakrat - prvič dne 17. 4. 2025 prek njegovega delodajalca, drugič pa dne 25. 4. 2025 na pošti. Sodišči sta presodili, da dva ali večkratna vročitev iste odločbe isti stranki ne ustvarja vedno znova (iste) pravice do pritožbe in pritožbenega roka ne podaljšuje. Presodili sta, da je prva vročitev, ne glede na morebitne hkratne oziroma nadaljnje ponovne vročitve, tista vročitev, od katere teče zakonski tridesetdnevni rok iz prvega odstavka 366. člena ZKP za vložitev pritožbe.

9.Zakon o kazenskem postopku tek rokov ureja v VIII. poglavju. Splošno pravilo o štetju rokov je določeno 1. odstavku 87. člena ZKP, ki določa, da se roki, ki so določeni v tem zakonu, ne smejo podaljšati, razen če to zakon izrecno dovoljuje. Takšna zakonska izjema je določena v 4. odstavku 120. člena ZKP, na katero se sklicujejo vložniki. Ta določba ureja položaj, ko ima obdolženec zagovornika. V tem primeru sodišče pisanja vroči tako zagovorniku kot obdolžencu in rok za vložitev pravnega sredstva oziroma odgovora na pritožbo, teče od zadnje vročitve.

10.Določba 4. odstavka 120. člena ZKP tako ne ureja položaja, ki je nastal v obravnavanem postopku. Predmet presoje je položaj, da je bila obdolžencu sodba vročena dvakrat, ob različnih datumih, zato je potrebno presoditi ali se rok za vložitev pravnega sredstva šteje od prve ali od druge vročitve.

11.V Zakonu o kazenskem postopku ni določbe, ki bi narekovala drugačno štetje rokov v primeru, da je obdolžencu sodba vročena dvakrat. Zato velja splošno pravilo prvega odstavka 87. člena ZKP, da se roki, ki so določeni v zakonu, ne smejo podaljšati. To pomeni, da je pravno relevantna zgolj prva vročitev odločbe, saj rok za vložitev pritožbe ni podaljšljiv. Z njegovim iztekom, če pritožba ni vložena, nastopi pravnomočnost. Razlaga, za katero se zavzema vložnik, da bi bil rok podaljšljiv, ne da bi to bilo izrecno določeno v zakonu, bi zato nasprotovala pravnomočnosti. Ker je to vrednota ustavnega ranga, bi bila zato takšna razlaga tudi v nasprotju z ustavnoskladno razlago. Presoja nižjih sodišč, da rok za vložitev pritožbe začne teči s prvo vročitvijo, je zato pravilna.

12.Končno pa gre zavrniti tudi izvajanje zagovornikov, v katerem obravnavani položaj primerjajo z napačnim pravnim poukom v odločbi, ki da stranki ne more iti v škodo. Vrhovno sodišče je bilo s takšnim vprašanjem že večkrat soočeno ter je pri tem vsakokrat zavzelo stališče,

da napačen pravni pouk v odločbi ne vzpostavlja pravice do pritožbe, saj je ta določena na podlagi samega zakona.

C.

13.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo po prvem odstavku 425. člena ZKP.

14.Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Višino sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), pri čemer sodna taksa temelji na tarifnih številkah 7113 in 7152 Taksne tarife. Pri izračunu sodne takse je Vrhovno sodišče upoštevalo podatke o premoženjskem stanju obsojenca, razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, ter trajanje in zapletenost postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

15.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Prim. odločbi Vrhovne sodišča RS I Ips 28006/2012 z dne 19. 9. 2013 in Ips 19826/2015 z dne 12. 10. 2017.

2Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 23026/2012 z dne 7. 11. 2024, I Ips 16278/2010 z dne 21. 9. 2023, I Ips 24267/2017 z dne 11. 11. 2021 in druge.

3Prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 429/2008 z dne 15. 1. 2009, I Ips 27089/2010-37 z dne15. 9. 2011 in I Ips 38432/2010 z dne 16. 11. 2023.