Jedro

Oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo RS z naturalizacijo, mora po 4. točki 10. člena ZDRS imeti med drugim zagotovljen trajen vir preživljanja, najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost, ta pogoj pa zgolj z navedbo, da so ji njeni starši in starejši brat pripravljeni pomagati pri preživljanju, ni izpolnjen, ker ni izkazano, da bi bil tak vir preživljanja iztožljiv.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju: ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I v zvezi z odločbama Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 10.12.1992, objavljeni v Uradnem listu RS, št. 61/91), ker ne izpolnjuje pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona, ki zahteva trajno zagotovljen vir preživljanja v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost. Tožena stranka je ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje navedenega pogoja, ker ni zaposlena, denarnega nadomestila pa ne prejema več od 14.7.1994, kar dejansko pomeni, da nima več sredstev za preživljanje. Tožnica je bila seznanjena z možnostjo umika vloge, vendar je pri vlogi vztrajala. Tožena stranka ni preverjala, ali tožnica izpolnjuje ostale pogoje iz 1. odstavka 10. člena ZDRS, ker izpolnjevanje teh drugih pogojev ne bi vplivalo na drugačno rešitev zadeve. Pogoj, da je trajno zagotovljen vir preživljanja, je namreč temeljni pogoj za pridobitev državljanstva na podlagi redne naturalizacije in neizpolnjevanje tega pogoja zadostuje za izdajo zavrnilne odločbe.

Tožnica je mnenja, da izpodbijana odločba ni pravilna, saj je v času izdaje izpodbijane odločbe imela zaposlitev in sicer za določen čas in vsak mesec zadostna sredstva za preživljanje. Kot skladiščna delavka je namreč od 1.12.1994 zaposlena v trgovini in prejema osebni dohodek, ki v povprečju znaša 33.387,00 SIT. Sicer pa se je zaposlila po končani osnovni šoli in je 8 let in pol delala v Tovarni usnja, kjer so jo odpustili, ker si ni uredila državljanstva. Nato je 9 mesecev dobivala denarno nadomestilo na Zavodu za zaposlovanje, vmesni čas do ponovne redne zaposlitve pa se je preživljala s priložnostnimi deli in s pomočjo staršev in starejšega brata, ki je zaposlen. Ker so od tožnice po vložitvi vloge zahtevali le potrdilo o zaposlitvi, tožnica pa je takšno potrdilo v upravni spis tožene stranke predložila v januarju (na MNZ ga je odnesla tožničina soseda, ki je na MNZ zaposlena), je očitno, da odločitev tožene stranke ne ustreza dejanskemu stanju. Glede ostalih pogojev, ki jih tožena stranka niti ni preverjala, pa tožnica meni, da jih izpolnjuje.

Tožnica se je slučajno rodila v Bosni in Hercegovini, kjer je bila takrat njena mati na obisku. Od petega dne svoje starosti ves čas redno biva v Sloveniji, tu je končala osemletko in se zaposlila.

Slovensko govori in piše, nikoli ni bila kaznovana. Dala je izjavo, da se odpoveduje državljanstvu Bosne in Hercegovine, če bo dobila slovensko. Je edini član družine, ki je dobil zavrnilno odločbo.

Tožničina mati in oče ter mlajši brat (rojen v Sloveniji) so državljanstvo dobili 14.1.1994, starejši brat (rojen v Sloveniji) pa 24.11.1993. Tožničin oče je v Sloveniji od leta 1958, mati pa od 1964. Tako starši kot starejši brat so pripravljeni tožnici pomagati pri preživljanju, stanovanje pa ima pri starših. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz v njej navedenih razlogov, ter se pri tem sklicuje tudi na 5. člen uredbe Vlade Republike Slovenije o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo, v katerem je določeno, kaj se šteje, da ima oseba zagotovljeno trajno materialno in socialno varnost po 4. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS.

Tožba ni utemeljena.

V prvem odstavku 10. člena zakona o državljanstvu RS so predpisani pogoji, ki jih mora izpolnjevati oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo RS z naturalizacijo. Po 4. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS mora imeti oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, zagotovljen trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost. Ta pogoj pomeni, da mora imeti prosilec za državljanstvo Republike Slovenije bodisi lastna sredstva, s katerimi se bo preživljal sam, bodisi drug trajen vir preživljanja, vendar pa tožnica ni izkazala, da bi imela tak vir preživljanja zagotovljen. Zgolj s tožbeno navedbo, da so ji njeni starši in starejši brat pripravljeni pomagati pri preživljanju, ne pomeni, da ji je s tem že zagotovljen trajen vir preživljanja, to je vir, ki bi bil tudi prisilno izterljiv.

Sodišče se strinja z dokazno oceno tožene stranke, da prihodki iz zaposlitve za določen čas ne štejejo kot trajni vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča socialno in materialno varnost. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določili 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).