Jedro

Za škodo, ki jo povzroči žival, odgovarja tisti, ki žival redi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in razsodilo, da mu je toženec dolžna plačati znesek 71.794,00 SIT ter pravdne stroške v znesku 123.183,00 SIT, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe dalje, v 15 dneh. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga ugoditev pritožbi in stroškovno zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po njegovem mnenju sta si izjavi priče policista M., na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, in tožnika, nasprotujoči. Tožnik namreč trdi, da je prav od policista izvedel, da je bil povoženi pes toženčev, medtem ko je policist izpovedal, da o lastništvu psa ni bil seznanjen, v nadaljevanju pa z izjavo, da je toženec imel psa privezanega na verigi pred hišo, prihaja sam s seboj v nasprotje. Policist je opravil ogled škode osebnega avtomobila v spremenjenih okoliščinah, ko psa ni bilo več, zato ni nobenega verodostojnega dokaza, katere pasme psa je tožnik povozil in da je povozil prav nemškega ovčarja, ki bi bil last toženca. O tem izpovesta le tožnik in njegov sopotnik I. M., ki je razumljivo pritrdil tožniku, saj sta prijatelja, vse ostalo pa so domneve. Naprotno pa sta po mnenju pritožnika priči A. Z. in B. F. kljub provokativno postavljenim vprašanjem skladno in prepričljivo izpovedala, kako se je potepuški pes občasno zadrževal pri hiši in kako je prišlo do zabeležke v veterinarskih evidencah, kar je močan dokaz resnice, kajti na takšen način izpovedovati neresnico je nemogoče. Nadalje pritožnik navaja, da A. Z. nikoli ni dal dovoljenja, da lahko psa obdrži, nasprotno, celo izrecno ji je to prepovedal. Kot lastnik hiše ni bil nikoli lastnik psa, zgolj njegovo zadrževanje pri hiši pa še ne pomeni lastništva in tudi ne odgovornosti. Pritožnik se pritožuje tudi zoper odločbo o stroških pravdnega postopka, saj so po njegovem mnenju previsoko odmerjeni, še posebno ob primerjanju vloženega stroškovnika njegove pooblaščenke. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan, pri čemer ni ugotovilo kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom drugega odst. 365. čl. ZPP/77 po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo ter po izvedenem dokaznem postopku v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Pritožbeno sodišče sprejema razloge izpodbijane sodbe in le kot odgovor na pritožbene trditve tem razlogom še dodaja: Prvi del pritožbenih trditev je mogoče razumeti tako, da se nanašajo na dvome o tem, ali je bil povoženi pes tisti, ki se je sicer zadrževal pri toženčevi hiši, skratka, ali je sploh šlo za psa z imenom A.. S tem v zvezi pritožba očita bistveno kršitev, ko trdi, da gre za nasprotje med izjavo toženca in policista M.. V zvezi s tem je treba poudariti, da v postopku na prvi stopnji to vprašanje ni bilo sporno in je tudi toženec, zaslišan izjavil, da ne trdi, da tožnik ni povozil psa, za katerega je občasno skrbela A. (list. št. 34). Tako torej za pritožbene trditve v tem delu v spisu ni podlage in so torej odveč dvomi o tem, ali je res šlo za psa z imenom A.. Podrobneje na te pritožbene trditve, ki se nanašajo tudi na dokazno oceno v zvezi s tem vprašanjem, tako ni potrebno odgovarjati. Ko gre za vprašanje, ali toženec odgovarja za psa, je treba ugotoviti, da ima izpodbijana sodba o tem vprašanju prepričljive razloge, saj v zvezi s tem vprašanjem oceni dokaze in pove, zakaj šteje, da je toženca treba šteti kot lastnika psa, s tem v zvezi pa sodišče prve stopnje vsebinsko pravilno citira določbo pravnega pravila paragrafa 1320 ODZ, katerega določbe se v zvezi s škodo, ki jo povzroči žival, še vedno uporabljajo. Pri tem je treba poudariti, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem zavzelo celo strožje stališče, kot izhaja iz že citiranih določb, saj je ugotovilo, da je bil toženec lastnik. Po tej določbi namreč odgovarja že tisti, ki žival redi. Tem pogojem pa toženec na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v celoti ustreza. Tako torej pritožbene trditve, ki izpodbijajo tisti del dokazne ocene, ki se nanaša na priči A. Z. in B. F., niti niso odločilne. Ko pritožba vztraja, da je šlo za potepuškega psa, je spet treba ugotoviti, da je o tem vprašanju sodišče prve stopnje zavzelo stališče, ki ga je obrazložilo in za katerega je imelo podlago v izvedenih dokazih. Zato tudi te pritožbene trditve niso upoštevne. Neutemeljena pa je pritožba tudi zoper odločbo o stroških pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je v skladu s čl. 154 ZPP/77 odločilo, da je toženec, ki je v pravdi popolnoma propadel, dolžan tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 123.183,00 SIT. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje stroške pravilno odmerilo v skladu z vloženim stroškovnikom, ki specificira potrebne stroške pravdnega zastopanja tožeče stranke, Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, zato jih je toženec dolžan v tej višini tudi povrniti tožniku. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določilom 368. čl. ZPP/77 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Določbe Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 4/77, (ZPP/77) s spremembami in dopolnitvami so v tej sodbi uporabljene glede na 498. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99.