Jedro

Pogodba o nadzoru nad gradnjo ima pravno naravo mandatne pogodbe (člen 749. ZOR in nadaljnji).

Odgovornost za škodo, ki nastane naročniku zaradi nepravilne izpolnitve mandatarjeve storitvene obveznosti, ki ima značilnost obligacije prizadevanja, ima značilnost poslovne odškodninske obveznosti (analogna uporaba splošnih pravil o poslovni odškodninski obveznosti). Med predpostavkami mandatarjeve odgovornosti za nepravilno izpolnitev je tudi kršitev poslovne obveznosti, ki ima znake protipravnega stanja. Mandatarjeva izpolnitev je nepravilna, če bi škodo lahko preprečil, če bi opravljal nadzor v skladu s pravili stroke. Da v skladu s pravili stroke tožnik ni ravnal, pa mora dokazati naročnik - toženec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je potem, ko je dovolilo spremembo tožbe, delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in tožencu naložilo, da tožeči stranki plača znesek 345.698,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.10.1991 dalje do plačila (točka 2. izreka sodbe). Višji tožbeni zahtevek (točka 3 izreka sodbe) je pravnomočno zavrnilo. Pod točko 4. izreka pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 190.222,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.9.2004 dalje do plačila.

Proti sodbi se pritožuje toženec in jo v obsodilnem delu izpodbija iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da objekt ni bil zgrajen brez napak, in to je nesporno. Strop je odpadel, mavčni ometi so bili izdelani nekvalitetno, tožnik je izpovedal, "da je G. ves čas opozarjal na nekvalitetno izdelavo mavčnih ometov", torej je to nekvalitetno delo videl. Samo opozarjanje pa ni dovolj: tožnik nekvalitetnega dela izvajalcem v gradbenem dnevniku ne bi smel priznati ali ga izvajalec tako tožencu ne bi smel zaračunati. Res je G. kasneje strop na svoje stroške popravil, a toženec je zaradi tega imel škodo. Iz povedanega izhaja, da tožnik saj delno svojega dela ni opravil, niti si ni ustrezno prizadeval, torej ni strokovno ukrepal. Samo opozarjanje ni dovolj, marveč je treba preprečiti oziroma doseči kvalitetno delo s tem, da se nekvalitetnega dela v gradbenem dnevniku ne prizna in ne plača. Toženec očita tožniku, da je potrdil v gradbenem dnevniku 8676 dodatnih režijskih ur, čeprav je hotel toženec z izvedenskim mnenjem dokazati, da je bilo potrebnih le 655 ur. Dokaz, da so bile ure potrebne, in zakaj, pa je na tožeči strani.

V nadaljevanju pojasnjuje, zakaj toliko ur po njegovi oceni ni bilo opravljenih. Med strankama je bila dogovorjena valutna klavzula, zato je tožnik upravičen le do plačila tolarske protivrednosti po obračunu na dan plačila. Zato je sprememba tožbe neutemeljena (tako tudi sodba II Ips 487/97). O tem ugovoru se sodišče ni izreklo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama obstoji soglasje o tem, da je bila med njima sklenjena pogodba o nadzoru nad gradnjo, ki ima po pravilnem materialnopravnem naziranju prvega sodišča pravno naravo mandatne pogodbe (člen 749 ZOR in nadaljnji). S takšno pogodbo se nadzorni inženir (tožnik) ne zaveže, da bo uresničil končni interes naročnika (toženec), to je zgrajen objekt brez napak, temveč zgolj, da si bo (s skrbnim opravljanjem nadzora) prizadeval (obligacija prizadevanja), obveznosti (analogna uporaba splošnih pravil o poslovni odškodninski obveznosti). Med predpostavkami mandatarjeve odgovornosti za nepravilno izpolnitev je tudi kršitev poslovne obveznosti, ki ima znake protipravnega stanja. Mandatarjeva izpolnitev je nepravilna, če bi škodo lahko preprečil, če bi opravljal nadzor v skladu s pravili stroke. Da v skladu s pravili stroke tožnik ni ravnal, pa mora dokazati naročnik - toženec. Drugačno pravno naziranje pritožbe je zmotno.

Toženec svojo trditev o nepravilni izpolnitvi tožnika (zaradi katere mu je nastala škoda), zatrjuje z dvema dejstvoma: da je priznal tožnik izvajalcu preveliko število ur, ki jih je izvajalcu toženec plačal, in da je popokal in odpadel ves omet na stropu. Glede prve trditve toženec svojega dokaznega bremena, da tožnik ni ravnal v skladu s pravili stroke, ni izpolnil, iz razlogov, ki jih je v svoji sodbi popolno in pravilno navedlo že prvo sodišče, tudi v zvezi z neupoštevanjem mnenjem izvedenca Č., ki ga je toženec dobil pred pravdo, in ki ga tožeča stranka ni sprejela.

O dejstvu, da je popokal in odpadel ves omet na stropu, obstaja med strankama soglasje, prav tako kot tudi, da je izvajalec na svoje stroške to napako odpravil. Toženčeva trditev, da je ta napaka posledica slabega nadzora tožnika, je ostala v postopku pred prvim sodiščem, po pravilni ugotovitvi prvega sodišča in iz razlogov, ki jih je navedlo, na ravni pavšalnosti in zato tudi nedokazana. Toženec te svoje trditve sicer poskuša dopolnjevati v pritožbi, za kar pa je glede na določbo 337. člena ZPP prekludiran. Sicer pa iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča celo izhaja, da je tožnik na nekvalitetno izdelavo ometa opozarjal izvajalca in tudi poskrbel, da se je napaka odpravila. Da bi tožnik, če bi ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo, to napako lahko preprečil, toženec ni dokazal (že povedano o mnenju izvedenca Č., na katerega se je toženec skliceval).

Zaradi povedanega toženec neutemeljeno odklanja plačilo tožnikovega dela in stroškov v zahtevanem znesku, ki je po višini iz razlogov, ki jih je podrobno navedlo v svoji sodbi prvo sodišče, utemeljeno.

Med strankama je bila glede plačila dogovorjena dovoljena valutna klavzula, ki po pravilni ugotovitvi prvega sodišča (razlogi o tem so na 4. strani sodbe in je nasprotni pritožbeni očitek neutemeljen) omogoča tožniku, da zahteva plačilo le v tolarjih, pri čemer se je utemeljeno poslužil možnosti, da opravi preračun tuje valute na dan zapadlosti terjatve (tako tudi sodba II Ips 121/2001 Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, medtem ko sodba II Ips 487/97 istega sodišča na obravnavano pravno vprašanje ne odgovarja).

Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbo toženca zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi

353. člena ZPP.

Odločitev o stroških tožene stranke v zvezi s pritožbo je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (1. odstavek 154., 1. odstavek 165. člena ZPP).