Jedro

Objava akta o sistemizaciji delovnih mest oz. njegova veljavnost nima odločilnega vpliva na obstoj poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz tega razloga je dokaz s sodnim izvedencem računalniške stroke v zvezi s tem aktom v sporu o zakonitosti odpovedi nepotreben, tako da je sodišče prve stopnje predlog tožnika za zavarovanje dokazov utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za zavarovanje dokazov s postavitvijo izvedenca računalniške stroke.

Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče prve stopnje zavzelo napačno pravno stališče, da sprememba obstoječega ali sprejem novega akta o sistemizaciji ni pogoj za reorganizacijo. Sodišče je po mnenju tožeče stranke napačno povzelo vsebino in smiselno dosedanje sodne prakse v zvezi z vprašanjem pomena notranjih aktov delodajalca v povezavi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Res je, da vsebina in sprememba notranjega akta delodajalca ni bistvena v vseh tistih primerih, kadar delodajalec zatrjuje obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi v obliki ekonomskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov. V teh primerih mora delodajalec dokazati obstoj teh razlogov, katere tudi zatrjuje. Vsebina njegovih internih aktov v zvezi z naštetimi razlogi ni bistvenega pomena, povsem drugače pa je, kadar delodajalec sam zatrjuje obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi v obliki organizacijskih razlogov, torej zatrjuje dejstvo reorganizacije. V obravnavanem primeru delodajalec sam zatrjuje, da je določenega dne spremenil svoje interne akte in je ukinil tožnikovo delovno mesto. To dejstvo je med strankama sporno, saj tožeča stranka med drugim trdi, da delodajalec zatrjevanega dne sploh ni spremenil svojih internih aktov in sploh ni ukinil tožnikovega delovnega mesta. Zato je potrebno najprej ugotoviti, ali je delodajalec res spremenil svoje interne akte tako, kot zatrjuje. Šele ko bo ugotovljeno, ali je bila reorganizacija vsaj formalno izpeljana, bo sodišče ugotavljalo tudi druga dejstva o tem, ali formalno izpeljana reorganizacija po vsebini pomeni spremembo organizacije ali ne in je torej le navidezna. Sodišče mora torej glede na spornost dejstva izvedbe reorganizacije ugotoviti ali je bila organizacija vsaj formalno izpeljana ali ne. Tožeči stranki sicer kljub zavrnitvi njenega predloga za zavarovanje dokazov povsem ustreza pretežno vsebinski pogled sodišča prve stopnje na sporno pravno razmerje, saj zatrjuje, da njeno delo sedaj opravlja drug delavec pod drugačnim nazivom delovnega mesta. Kljub temu pa zgolj to ugotovljeno dejstvo še ne bi nujno pomenilo uspeha tožnika v tem postopku, saj je npr. Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 246/2007 z dne 28. 4. 2008 zapisalo, da pomeni poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi prenehanja potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi, ne pa nujno tudi prenehanja potreba po opravljanju del, ki spadajo v opis nekega delovnega mesta. V obravnavanem primeru je sporno, ali je bila zatrjevana reorganizacija sploh izpeljana ali ne in tožeča stranka opozarja na nujnost hitre izvedbe predlaganega zavarovanja dokaza, saj če se že uresničijo njene bojazni o tem, da bo tožena stranka poskušala za nazaj prikrojiti dokumentacijo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, nanj pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožeča stranka je pred sodiščem prve stopnje podala predlog za zavarovanje dokazov s postavitvijo izvedenca računalniške stroke, ker tožena stranka v odgovoru na tožbo ni priložila listine, na katero se sklicuje v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je pravilnika o notranji organizaciji z dne 10. 9. 2010. Tožeča stranka je prepričana, da tožena stranka vse do 23. 11. 2010 ni sprejela in objavila na običajen način pravilnika o notranji organizaciji z dne 10. 9. 2010, ki je bil podlaga redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar naj bi pomenilo, da v trenutku odpovedi pogodbe o zaposlitvi odpovedni razlog ni podan. Sodišče prve stopnje je za zavrnitev predloga tožeče stranke za zavarovanje dokaza pravilno obrazložilo, da objava akta o sistemizaciji oziroma njegova veljavnost nima odločilnega vpliva na obstoj razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zaključilo je, da vprašanje, kdaj in ali je bil sploh sprejet in objavljen pravilnik o notranji organizaciji, na katerega se v odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklicuje tožena stranka in ki ga je dne 24. 12. 2010 tudi predložila, za odločitev v konkretni zadevi ni pravno pomembno, saj bo tožena stranka morala dokazati le, da je prenehala potreba po delu tožeče stranke pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v številnih odločbah zavzelo stališče, da je za presojo odločilna dejanska ukinitev oziroma odločitev o ukinitvi delovnega mesta, ni pa odločilen datum uveljavljitve pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki je le posledica odločitve o ukinitve delovnega mesta (npr. sodba VIII Ips 181/2006 z dne 24. 10. 2006 in opr. št. VIII Ips 82/2007 z dne 26. 6. 2007 in opr. št. VIII Ips 405/2008 z dne 20. 4. 2010). Tako iz dosedanje prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije izhaja, da je za ugotovitev okoliščin iz 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR pomembno, kdaj so potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi dejansko prenehale in ne, kdaj je formalno začel veljati akt delodajalca, s katerim je bilo delovno mesto ukinjeno. Prenehanje potreb po delu ni nujno vezano na sočasen sprejem novega akta o sistemizaciji delovnih mest (sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 67/2004 z dne 23. 11. 2004 in sklep opr. št. VIII Ips 115/2009 z dne 15. 2. 2011). Presoja in razlaga pojma „preneha potreba po opravljanju določenega dela“ kaže, da v bistvu v praksi datum začetka veljavnosti splošnega akta (pravilnika) ni odločilen, čeprav je v posameznih primerih lahko pomemben. Tako je Vrhovno sodišče Republike Slovenije tudi na podlage prej veljavne zakonodaje sprejelo stališče, da ugotovitev navedene okoliščine ni „nujno“ vezana na sočasen sprejem novega akta o sistemizaciji delovnih mest (sodba opr. št. VIII Ips 67/2004 z dne 23. 11. 2004). Podobna so stališča v nekaterih drugih sodba tega sodišča (npr. v sodbah opr. št. VIII Ips 196/2006 z dne 20. 6. 2006 in opr. št. VIII Ips 313/2006 z dne 21. 11. 2006). Glede na obrazloženo je dokazno breme, da je prenehala potreba po delu tožeče stranke pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi na toženi stranki, zato je neutemeljen predlog tožeče stranke po izvedbi dokaza s postavitvijo izvedenca računalniške stroke, ki bi ugotavljal, kateri akt o notranji organizaciji je bil pri toženi stranki objavljen v času podaje odpovedi tožniku.

Ker pritožbeni razlogi niso podani prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 265. člena ZPP).