Jedro

Dolžnik je med ukrepi finančnega prestrukturiranja predvidel tudi dogovor z ločitvenimi upniki o znižanju obrestne mere in s tem o znižanju terjatev teh upnikov, vendar s tem ločitvenim upnikom ni podal predloga za sklenitev prisilne poravnave v nasprotju s 143. členom ZFPPIPP, ki izrecno določa, da je predlog prisilne poravnave ponudba dolžnika upnikom, da pristanejo na zmanjšanje svojih navadnih terjatev oziroma odložitev rokov za njihovo poplačilo. Dolžnik je namreč odlog in zmanjšanje poplačila terjatev ločitvenih upnikov predvidel zgolj za potrebe izvedbe načrta finančnega prestrukturiranja dolžnika, tak ukrep pa v času veljavnosti ZFPPIPP, ki se uporablja glede na čas začetka postopka prisilne poravnave zoper dolžnika, ni bil prepovedan.

Izrek

I. Pritožba J. K. se zavrže. II. Pritožbi upnikov A., d.o.o., in S., d.o.o., se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče postopek prisilne poravnave ustavilo in začelo stečajni postopek nad dolžnikom C., d.d., in odločilo, da M. R., ki je bila imenovana za upraviteljico v postopku prisilne poravnave, nadaljuje z delom kot upraviteljica v stečajnem postopku. Ugotovilo je, da upraviteljica opravlja naloge in pristojnosti upravitelja v postopku prek pravno organizacijske oblike, ki je v poslovni register vpisana s temi podatki: upraviteljica v insolvenčnih postopkih M. R., s.p., matična številka: 000. 2. Zoper navedeni sklep so se pravočasno pritožili J. K. ter upnika A., d.o.o., in S., d.o.o. Uveljavljali so pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, S., d.o.o., pa še pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagali so razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

O pritožbi J. K.:

3. Pritožba ni dovoljena.

4. Po 126. členu ZFPPIPP lahko proti sklepu vloži pritožbo vsaka stranka postopka zaradi insolventnosti, razen, če za posamezni sklep zakon določa, da pritožbo lahko vložijo samo nekatere stranke. Upravitelj ali druga oseba, ki ni stranka postopka, ima pravico vložiti pritožbo samo proti tistim sklepom, za katere tako določa zakon. V glavnem postopku zaradi insolventnosti so po 56. členu ZFPPIPP procesna dejanja upravičeni opravljati: vsak upnik, ki v tem postopku uveljavlja terjatev do insolventnega dolžnika in insolventni dolžnik, če zakon za posamezen postopek tako določa. Upnik pridobi upravičenje opravljati procesna dejanja v glavnem postopku zaradi insolventnosti, če v tem postopku prijavi svojo terjatev v roku za prijavo terjatev, določenem v 59. členu ZFPPIPP (prvi odstavek 57. člena ZFPPIPP).

5. Pritožnik J. K. v pritožbi navaja, da je upnik dolžnika, ki mu je dolžan izplačilo dela plače, zato ima status prednostnega upnika in s tem v skladu s 57. členom ZFPPIPP procesno legitimacijo za vložitev pritožbe.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik v postopku prisilne poravnave svoje terjatve ni prijavil, niti tega ni storil v začetem stečajnem postopku do vložitve predmetne pritožbe, zato mu je v tej fazi postopku treba odreči status upnika in s tem stranke tega postopka, le v tem svojstvu pa pritožnik utemeljuje svojo procesno legitimacijo za vložitev pritožbe (prvi odstavek 57. člena ZFPPIPP).

7. Pritožbeno sodišče je zato njegovo pritožbo na podlagi 1. točke 365. člena v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP kot nedovoljeno zavrglo.

O pritožbi upnika A., d.o.o.:

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom Cst 382/2013 z dne 8. 10. 2013 zavrglo dolžnikovo pritožbo zoper sklep Okrožnega sodišča v Kopru St 2659/2012 z dne 12. 7. 2013, s katerim je zavrnilo dolžnikovo zahtevo za dovolitev spremembe načrta finančnega prestrukturiranja (v nadaljevanju: NFP), torej je navedeni sklep postal pravnomočen. Po prejemu sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 8. 10. 2013 pa je dolžnik z vlogo z dne 11. 10. 2013 (redna št. 229) podal izjavo, da bo nadaljeval z izvajanjem prvotnega NFP. Do izdaje izpodbijanega sklepa v spisu ni nobenega obvestila dolžnika, da je pri Ustavnem sodišču vložil ustavno pritožbo. Ni dolžnost sodišča, da brez kakršnegakoli podatka o vloženem pravnem sredstvu zoper pravnomočen sklep poizveduje, ali je dolžnik morda vložil pravno sredstvo.

10. Prvo naznanilo sodišču, da je dolžnik ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 8. 10. 2013 vložil, je navedba pritožnika v pritožbi, podprta s potrdilom (dopisom) Ustavnega sodišča, da je ustavna pritožba vložena. Gre torej za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP ni smelo presojati, saj pritožnik ni izkazal, da tega dejstva vložitve ustavne pritožbe brez svoje krivde ni mogel pravočasno navesti že v postopku na prvi stopnji.

11. Edini podatek o tem, da namerava dolžnik izpodbijati odločitev Višjega sodišča v Ljubljani, je izhajal iz njegovega predloga za izdajo začasne odredbe z dne 11. 10. 2013, v katerem je med drugim predlagal izdajo začasne odredbe „do pravnomočne odločitve Vrhovnega sodišča RS o reviziji zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Cst 382/2013 z dne 8. 10. 2013 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. St 2659/2012 z dne 12. 7. 2013“. Očitek prvostopenjskemu sodišču, ker je pri Vrhovnem sodišču RS poizvedovalo o vloženi reviziji, čeprav bi moralo vedeti, da je možno sklep višjega sodišča izpodbijati le z ustavno pritožbo, se torej izkaže kot neutemeljen, saj ni relevantno vedenje sodišča, kakšnih pravnih sredstev se v konkretnem primeru stranka lahko posluži. 12. Glede na zgoraj obrazloženo ni utemeljen pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče izpodbijani sklep oprlo na NFP, ki sploh ni več veljaven, saj je dolžnik v vlogi z dne 11. 10. 2013 izrecno navedel, da „bo nadaljeval z izvajanjem prvotnega NFP“.

O pritožbi upnika S., d.o.o.:

13. Pritožba ni utemeljena.

14. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je dolžnik v NFP z dne 17. 12. 2012 ponudil navadnim upnikom brezobrestno poplačilo v višini 50 % terjatve v roku štirih let od pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave ali alternativni predlog konverzije terjatev v kapital, možnost prenosa terjatev na dolžnika kot stvarni vložek, na podlagi povečanja osnovnega kapitala dolžnika pa je ponudil tudi ločitvenim upnikom, pri čemer bi si navadni in ločitveni upniki eno delnico zagotovili za 4,17 EUR terjatve. Dolžnik je določil tudi najnižji skupni znesek navadnih in zavarovanih terjatev, ki jih morajo upniki prenesti na dolžnika kot stvarni vložek, da bi bilo mogoče uspešno uresničiti dolžnikovo finančno prestrukturiranje – to je 12,000.000,00 EUR. Nadalje je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da iz poročila pooblaščene ocenjevalke vrednosti podjetij D. K. izhaja sicer pritrdilno mnenje, da je s stopnjo verjetnosti, ki presega 50 % ocenila, da bo izvedba NFP omogočila tako finančno prestrukturiranje, da bo postal dolžnik kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben (nasprotno je bil prav v tej smeri uveljavljan ugovor upnika proti vodenju postopka prisilne poravnave po 3. točki 172. člena ZFPPIPP), pri čemer je sodišče izpostavilo ugotovitve pooblaščene ocenjevalke pod točko 3. 5. 7. njenega poročila, da je mogoče iz analize projekcij računovodskih izkazov dolžnika za obdobje 10. - 12. 2012 – 2017 in predpostavk, na katerih temeljijo, ugotoviti, da bodo na uspešno izvedbo predlagane prisilne poravnave pomembno vplivali ločitveni upniki, na katere prisilna poravnava ne učinkuje, vendar bo moral dolžnik z njimi skleniti dogovor o reprogramu plačevanja svojih obveznosti.

15. Na podlagi tega poročila ter dolžnikovega NFP je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da bo finančno prestrukturiranje dolžnika uspešno le v primeru, če bi tudi ločitveni upniki pristali na odlog plačila in zmanjšanje zneskov njihovih terjatev. Protispisna je namreč pritožbena trditev, da zmanjšanje zneskov terjatev ločitvenih upnikov v NFP ni bilo predvideno. Med drugimi ukrepi finančnega prestrukturiranja je bilo predvideno tudi zniževanje obresti za kredite s strani ločitvenih upnikov, dogovor o moratoriju na servisiranje dolga in reprogram kreditov s predvidenim dogovorom o štiriletnem moratoriju na plačilo glavnice in regulirano višino obrestne mere (3 % letno) ter nato ustrezno dinamiko odplačila. Pri tem je dolžnik navedel, da se bo posledica izvedbe navedenega ukrepa odrazila na plačilni sposobnosti dolžnika v zmanjšanju skupnih odhodkov delovanja družbe na letni ravni zaradi občutnega znižanja skupne obrestne mere (stran 26 NFP – redna št. 4). Denarna terjatev pa so po OZ tako glavnica kot glavna terjatev (371. člen OZ), kot tudi obresti kot stranska terjatev (374. člen OZ, primerjaj še 1. in 2. točko drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP). Iz obrazloženega izhaja, da je dolžnik med ukrepi finančnega prestrukturiranja predvidel tudi dogovor z ločitvenimi upniki o znižanju obrestne mere in s tem o znižanju terjatev teh upnikov. Vendar pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da dolžnik s tem ločitvenim upnikom ni podal predloga za sklenitev prisilne poravnave v nasprotju s 143. členom ZFPPIPP, ki izrecno določa, da je predlog prisilne poravnave ponudba dolžnika upnikom, da pristanejo na zmanjšanje svojih navadnih terjatev oziroma odložitev rokov za njihovo poplačilo. Dolžnik je namreč po presoji pritožbenega sodišča odlog in zmanjšanje poplačila terjatev ločitvenih upnikov predvidel zgolj za potrebe izvedbe NFP dolžnika, tak ukrep pa v času veljavnosti ZFPPIPP, ki se uporablja glede na čas začetka postopka prisilne poravnave zoper dolžnika, ni bil prepovedan.

16. Prvostopenjsko sodišče pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča po zgoraj navedenem opozorilu pooblaščene ocenjevalke pravilno zaključilo, da ni verjetnosti konstruktivnega sodelovanja ločitvenih upnikov glede v NFP predvidenega reprograma dolžnikovih obveznosti, ki bi privedla do ponovne kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti dolžnika. S takim zaključkom pritožbeno sodišče soglaša, saj dolžnik z ničemer ni izkazal pripravljenosti ločitvenih upnikov za reprogram njegovih obveznosti, niti s predložitvijo morebiti že sklenjenega dogovora s katerim od ločitvenih upnikov, niti s predložitvijo pisma o nameri, čeprav je v NFP dolžnik sam opredelil časovni okvir izvedbe tega ukrepa (sklenitev dogovora z ločitvenimi upniki) do polovice leta 2013. 17. Pooblaščenca ocenjevalka je v svojem poročilu očitno izhajala iz predpostavk izpolnitve ukrepov, ki jih je v NFP predvidel dolžnik, saj se nanašajo na bodoče ukrepe, ki v času izdelave njenega poročila še niso bili izvršeni. Opozorilo v točki 3. 5. 7. njenega poročila je dovolj jasno, da ne terja še dodatnega njenega pojasnila, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi prvostopenjsko sodišče odločilnost pripravljenosti ločitvenih upnikov na reprogram dolžnikovih dolgov za presojo zadostne stopnje verjetnosti uspešne izvedbe dolžnikovega NFP moralo zaslišati tudi pooblaščeno ocenjevalko.

18. Tako iz dolžnikovega NFP, njegove izjave o upnikovem ugovoru proti vodenju postopka prisilne poravnave, kot tudi pritožnikovih pritožbenih navedb izhaja zgolj hipotetično sklepanje, da bodo ločitveni upniki konstruktivno delovali v smeri predvidenega ukrepa reprogramiranja dolžnikovih dolgov, saj za tako sklepanje nista ponudila nobenega dokaza, ki bi izkazoval tako pripravljenost ločitvenih upnikov in s tem realnost njunega pričakovanja za tako delovanje ločitvenih upnikov. Že na tej podlagi je po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da dolžnik ni s potrebno 50 % stopnjo verjetnosti izkazal, da bo izvedba NFP omogočila tako finančno prestrukturiranje, da bo dolžnik postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, saj ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal predpostavke, na kateri temelji njegov NFP.

19. Sicer pa pritožnik neutemeljeno prvostopenjskemu sodišču očita bistveno postopkovno kršitev, ker naj ne bi izvedlo nobenega predlaganega dokaza glede ugotavljanja dejstev, na katera je oprlo svojo odločitev. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev oprlo na navedbe dolžnika iz njegovega NFP in poročilo pooblaščene ocenjevalke vrednosti podjetja, v katerem je pooblaščena ocenjevalka dala pritrdilno mnenje, ki sta obvezni sestavini dolžnikovega predloga za začetek postopka prisilne poravnave (prvi odstavek 141. člena ZFPPIPP), saj za odločilno dejstvo za presojo uspešne izvedbe prisilne poravnave (to je pripravljenost ločitvenih upnikov za reprogram) dolžnik ni predložil nobenih dokazov, torej jih sodišče tudi ni moglo izvesti.

20. Glede pritožbenega očitka o preuranjenosti odločanja o upnikovem ugovoru proti vodenju postopka prisilne poravnave zaradi neizčrpanosti vseh pravnih sredstev dolžnika pa se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge, ki jih je navedlo že pri obravnavi pritožbe upnika A., d.o.o..

21. Pritožbeno sodišče je presojalo le navedbe pritožnika, ki so bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

21. Ker so se izrecno uveljavljani relevantni pritožbeni razlogi obeh pritožnikov izkazali za neutemeljene, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je neutemeljeni pritožbi zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).