Jedro

Tožena stranka je izvedla reorganizacijo in je tožničino delo „administrator“ prenesla na drugo sodelavko, ki pa je poleg dela, ki ga je opravljala tožnica, opravljala tudi drugo delo. Tako je toženka dejansko združila delovni mesti „administrator“ in „vodja splošno kadrovskih del“ v delovno mesto „poslovni sekretar“. Na podlagi spremembe v organizaciji dela je potreba po opravljanju dela po pogodbi o zaposlitvi, ki jo je imela tožnica sklenjeno s toženo stranko, prenehala, kar je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem ni pomembno, da je potreba po delu administratorja tudi po reorganizaciji še obstajala, saj je to delo tožena stranka reorganizirala in ga združila z drugim delom v delovno mesto „poslovni sekretar“, delovno mesto „administrator“ pa je ukinila, kar je po 2. odstavku 89. člena ZDR-1 utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni: - v točkah II/4, III/4 in IV/3 izreka tako, da se kot enotna odločitev glede vseh navedenih točk izreka na novo glasi: „ II/4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2014 v višini 659,50 EUR bruto, od navedenega zneska obračunati in odvesti akontacijo dohodnine, tožeči stranki pa plačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni, višji zahtevek pa se zavrne.“ - v točki V izreka izreka tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 296,26 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 61,49 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati nadomestilo za neizrabljen dopust za leto 2013 v višini 668,00 EUR, od navedenega zneska odvesti davke in prispevke ter ji neto znesek izplačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni, višji zahtevek iz tega naslova in sicer plačilo zamudnih obresti od neto zneska za čas od 14. 2. 2014 do vključno 4. 11. 2014 je zavrnilo (točka I izreka). Zavrnilo je zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 9. 2007, sklenjena med toženo stranko in tožečo stranko, ki je bila 13. 2. 2014 vročena tožeči stranki in po kateri tožeči stranki preneha delovno razmerje pri toženi stranki po preteku 80-dnevnega roka, štelo od dneva vročitve dne 13. 2. 2014, nezakonita in kot takšna brez pravnega učinka in se odpravi.

2. Ugotovi se, da je tožeča stranka še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu administrator, št. delovnega mesta ..., na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 30. 6. 2010 v zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 4. 9. 2007, sklenjeno med toženo stranko in tožečo stranko.

3. Tožena stranka je dolžna uskladiti in spremeniti Pravilnik o notranji sistemizaciji delovnih mest, nazadnje spremenjen dne 30. 10. 2013, tako da ponovno umesti in sistemizira delovno mesto administrator, št. delovnega mesta ..., in je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ter ji za čas od odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 2. 2014, oziroma od poteka 80-dnevnega odpovednega roka, do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja (plača, regres, potni stroški, malica in drugi prejemki iz naslova plače), zagotoviti priznanje delovne dobe za ta čas, jo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, od bruto zneskov plače odvesti predpisane davke in prispevke, nato pa plačati tožeči stranki neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2014 v višini 783,56 EUR bruto, od navedenega zneska obračunati in odvesti akontacijo dohodnine, tožeči stranki pa plačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.“ Zavrnilo je tudi prvi podredni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 9. 2007, sklenjena med toženo stranko in tožečo stranko, ki je bila 13. 2. 2014 vročena tožeči stranki in po kateri tožeči stranki preneha delovno razmerje pri toženi stranki po preteku 80-dnevnega roka, šteto od dneva vročitve dne 13. 2. 2014, nezakonita in kot takšna brez pravnega učinka in se odpravi.

2. Ugotovi se, da je tožeča stranka še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 9. 2007 in aneksa k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 30. 6. 2010, sklenjena med toženo stranko in tožečo stranko.

3. Tožena stranka je dolžna uskladiti in spremeniti Pravilnik o notranji sistemizaciji delovnih mest, nazadnje spremenjen dne 30. 10. 2013, tako da ponovno umesti in sistemizira delovno mesto administrator, št. delovnega mesta ..., in je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ter ji za čas od odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 2. 2014, oziroma od poteka 80-dnevnega odpovednega roka, do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja (plača, regres, potni stroški, malica in drugi prejemki iz naslova plače), zagotoviti priznanje delovne dobe za ta čas, jo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, od bruto zneskov plače odvesti predpisane davke in prispevke, nato pa plačati tožeči stranki neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2014 v višini 783,56 EUR bruto, od navedenega zneska obračunati in odvesti akontacijo dohodnine, tožeči stranki pa plačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.“ Zavrnilo je tudi drugi podredni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 9. 2007, sklenjena med toženo stranko in tožečo stranko, ki je bila 13. 2. 2014 vročena tožeči stranki in po kateri tožeči stranki preneha delovno razmerje pri toženi stranki po preteku 80-dnevnega roka, štelo od dneva vročitve dne 13. 2. 2014, nezakonita in kot takšna brez pravnega učinka in se odpravi.

2. Ugotovi se, da je tožeča stranka še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 9. 2007 in aneksa k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 30. 6. 2010, sklenjena med toženo stranko in tožečo stranko, do odločitve sodišča prve stopnje in ji je tožena stranka za ta čas dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja (plača, regres, potni stroški, malica in drugi prejemki iz naslova plače), zagotoviti priznanje delovne dobe za ta čas, jo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, od bruto zneskov plače odvesti predpisane davke in prispevke, nato pa plačati tožeči stranki neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2014 v višini 783,56 EUR bruto, od navedenega zneska obračunati in odvesti akontacijo dohodnine, tožeči stranki pa plačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 12-ih mesečnih bruto plač, to je 8.016,00 EUR, po pogodbi o zaposlitvi z dne 4. 9. 2007 in aneksa k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 30. 6. 2010 sklenjene med toženo stranko in tožečo stranko, v roku 15 dni, pod izvršbo.“ Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 28,60 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila (točka V izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (pravilno: izpodbijani del sodbe) spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje pred drugim sodnikom, saj sodnica, ki je svoje mnenje že zavzela v izdani sodbi, ni pravilno upoštevala dejanskega stanja, materialnega prava in določil ZPP. V obširni pritožbi, ki je delno napisana v tretji, delno pa v prvi osebi, delno v imenu tožnice delno pa tožnika, ter tako sestavljena iz prekopiranih izvlečkov vlog, ki jih je tožeča stranka vložila v postopku pred sodiščem prve stopnje, tožeča stranka navaja, da ji je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj ji ni odpovedala Aneksa k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 30. 6. 2010, kar pomeni, da pogodba o zaposlitvi še velja. Stališče sodišča prve stopnje, da je s tem, ko je odpovedana pogodba odpovedan tudi aneks, je materialnopravno zmotno, saj aneks predstavlja povsem samostojno obliko pogodbe. Stvari namreč ureja drugače kot pogodba. Tožena stranka je odpoved pogodbe o zaposlitvi izvedla tako, da je sistemizirala novo delovno mesto poslovnega sekretarja s širšim opisom delovnih nalog, dejansko pa z istim vsebinskim in konkretnim delom ter za eno stopnjo višjo izobrazbo in na to delovno mesto zaposlila drugo osebo. Ker je tožena stranka navedla, da se je delo tožeče stranke prerazporedilo na druga delovna mesta, je njeno delo še vedno potrebno. Isto delo, kot ga je opravljala tožeča stranka, sedaj opravljata dve delavki in sicer poleg poslovne sekretarke A.A. še B.B.. Tako potrebe po ukinitvi delovnega mesta administrator ni bilo, kar pomeni da je bila tožeča stranka diskriminirana, še posebej glede na to, da tožena stranka ni preverila možnosti njene zaposlitve na drugem delovnem mestu. Dodatno tožeča stranka utemeljuje neobstoj utemeljenih odpovednih razlogov tudi s primerjavo višine svoje plače z višino plače nove poslovne sekretarke in navaja, da je tožena stranka sklenila z novo zaposlenimi individualne pogodbe o zaposlitvi. Navaja še, da je dejanski razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi njen bolniški stalež. Sodišču prve stopnje pritožba tudi očita, da ni dokazno ocenilo vseh predlogov tožeče stranke in predvsem dejstev, ki nasprotujejo navedbam v obrazložitvi sodbe. Uveljavlja pa tudi pritožbeni razlog absolutne (verjetno bistvene kršitve) po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba v nasprotju z na glavni obravnavi izvedenimi dokazi. O predloženih listinskih dokazih se sodišče prve stopnje, po navedbah pritožbe, sploh ni dokazno opredelilo oziroma jih ni ocenilo, kar je po pritožbenem stališču relativna bistvena kršitev določil 339. člena ZPP, saj »sodbe v tem delu ključnega pravnega vprašanje (ne)obstoja poslovnega razloga in z navidezno reorganizacijo doseganje sicer legitimnega in legalnega cilja, v konkretnem primeru pa neutemeljenega s sklicevanjem na njegov dejanski obstoj pa obid zakonodaje! ni mogoče preizkusiti in pritožbeno učinkovito izpodbijati, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe«. Pritožba pa uveljavlja tudi kršitev temeljnih ustavnopravnih varovalnih načel 14., 22. in 23. člena Ustave RS. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da tožeča stranka v zelo nerazumljivi pritožbi v pretežnem delu zgolj ponavlja tožbene navedbe z dne 13. 3. 2014, zato se tožena stranka, kolikor je to zaradi nerazumljivega načina in sloga pisanja sploh mogoče, izjasnjuje le o pritožbenih razlogih po 1. odstavku 338. in 340. člena ZPP. Navaja, da so ne glede na nejasnost in nerazumljivost pritožbene navedbe povsem pavšalne in nekonkretizirane. Sodišče prve stopnje je jasno, izčrpno in logično obrazložilo, zakaj so predlagani dokazi tožnice bodisi nepotrebni bodisi nerelevantni, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kršitev po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tako izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, kot tudi ne v pritožbi zatrjevanih kršitev ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje in v pretežnem delu sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, vendar je materialno pravno napačna odločitev o zavrniti tožbenega zahtevka o regresu za letni dopust za leto 2014, kar bo prav tako pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo očita pritožba. Sodba sodišča prve stopnje ima jasne razloge o odločilnih dejstvih, ti si med seboj niso v nasprotju in se tako sodba da preizkusiti. Prav tako v sodbi sodišča prve stopnje ni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami, zato tudi s pritožbo očitane kršitve po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje ni storilo.

7. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse potrebne dokaze, zakaj ni izvedlo vseh s strani tožeče stranke predlaganih dokazov, pa je obširno in razumljivo obrazložilo v točki 3 obrazložitve sodbe.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbeni očitki o kršitvah z ustavo zajamčenih pravic iz 14., 22. in 23. člena Ustave RS neobrazloženi, iz sodbe sodišča prve stopnje ter iz poteka postopka na prvi stopnji pa izhaja, da je bila v postopku spoštovana tako pravica tožeče stranke do enakosti pred zakonom, kot tudi pravici do sodnega varstva in do enakega varstva pravic.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba dejansko sestavljena iz tožbenih navedb in ostalih navedb, podanih že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tekst je prekopiran, zato navedbe niso smiselno urejene in so podane enkrat v prvi, drugič pa v tretji osebi, enkrat za tožnico, drugič pa za tožnika. Pritožba je dejansko izredno težko razumljiva, kot pravilno ugotavlja tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo, saj ne vsebuje jasnih pritožbenih navedb.

10. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici pravilno na podlagi določbe 1. alineje 1. odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je namreč izvedla reorganizacijo in je tožničino delo „administrator“ prenesla na drugo sodelavko, ki pa je poleg dela, ki ga je opravljala tožnica, opravljala tudi drugo delo. Tako je toženka dejansko združila delovni mesti „administrator“ in „vodja splošno kadrovskih del“ v delovno mesto „poslovni sekretar“. Na podlagi spremembe v organizaciji dela je potreba po opravljanju dela po pogodbi o zaposlitvi, ki jo je imela tožnica sklenjeno s toženo stranko, prenehala, kar je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem ni pomembno, da je potreba po delu administratorja tudi po reorganizaciji še obstajala, saj je to delo tožena stranka reorganizirala in ga združila z drugim delom v delovno mesto „poslovni sekretar“, delovno mesto „administrator“ pa je ukinila, kar je po 2. odstavku 89. člena ZDR-1 utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

11. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je bila tožnici odpovedana pogodba skupaj z aneksom, saj aneks nima pravne narave samostojne pogodbe o zaposlitvi in je le dodatek k pogodbi.

12. Ker ZDR-1 nima več določbe, da je v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalec dolžan preveriti, ali ima na razpolago za delavca ustrezno delovno mesto, so tudi te pritožbene navedbe neutemeljene.

13. Sodišče prve stopnje je že v sodbi odgovorilo na navedbe tožeče stranke o tem, da tožena stranka ni zaposlovala novih delavcev. Z razlogi za takšno ugotovitev se pritožbeno sodišče v celoti strinja, zato na pritožbene navedbe s tem v zvezi ne odgovarja.

14. Na podlagi ugotovitve o zakonitosti tožeči stranki podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi tožničin zahtevek za reintegracijo in reparacijo ter podredni zahtevek za razvezo pogodbe o zaposlitvi in odškodnino po 118. členu ZDR-1. 15. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za dosojeni znesek odškodnine za neizrabljeni letni dopust za leto 2013 za obdobje od 14. 2. 2014 do 4. 11. 2014, saj zapade odškodnina za neizrabljeni letni dopust v plačilo z dnem prenehanja delovnega razmerja, ki je tožnici prenehalo 4. 11. 2014, zato je tožena stranka s plačilom v zamudi od 5. 11. 2014 dalje.

16. Napačna pa je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni upravičena do regresa za letni dopust. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na izpoved zakonitega zastopnika C.C., ki je izrecno potrdil, da je tožnica regres za letni dopust za leto 2014 prejela, saj naj tožnica, na kateri je dokazno breme, ne bi dokazala, da regresa ni prejela. Takšno stališče sodišča prve stopnje je napačno, saj tožnica tega, da nečesa ni prejela, ne more dokazati. Tožnica je v postopku trdila, da regresa ni prejela, zato bi morala tožena stranka dokazati, da ji je bil regres izplačan, kar bi lahko dokazala z listino o nakazilu tožnici, tega pa ni storila. Skladno s 131. členom ZDR-1 je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Tožnici je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 4. 11. 2014, zato je bila v tem letu upravičena le do izrabe sorazmernega dela dopusta in ji po 2. odstavku 131. člena ZDR-1 pripada le sorazmerni del regresa za letni dopust (10/12 in 2 delovna dneva v novembru od osnove 783,56 EUR).

17. Tožnica uveljavlja primarni in dva podredna tožbena zahtevka. ZPP v 3. odstavku 182. člena določa, da lahko dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, tožeča stranka uveljavlja z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. Uveljavljanje podrednega tožbenega zahtevka po 3. odstavku 182. člena ZPP je posebna vrsta objektivne kumulacije zahtevkov, ki ga tožeča stranka postavi za primer, če bi bil njen primarni tožbeni zahtevek zavrnjen. Bistvo podrednega tožbenega zahtevka je, da v njem tožeča stranka zahteva nekaj drugega kot v primarnem tožbenem zahtevku. Če je podredni tožbeni zahtevek že vsebovan v primarnem tožbenem zahtevku, ker stranka enak (isti) zahtevek uveljavlja kot primarni in nato še kot podredni tožbeni zahtevek, potem ne gre za eventualno kumulacijo, ampak je opisana eventualna kumulacija le navidezna. Prav takšni pa so zahtevki, ki jih je vtoževala tožnica. Kolikor pa je eventualna kumulacija le navidezna, mora sodišče šteti, da do eventalne kumulacije sploh ni prišlo in mora zahtevke obravnavati kot enoten tožbeni zahtevek. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da je pritožba tožeče stranke v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust za leto 2014, delno utemeljena, je pritožbi ugodilo in točke II/4, III/4 in IV/3 izreka sodbe, kjer je tožbeni zahtevek identičen in napačno postavljen, štelo kot en tožbeni zahtevek ter sodbo v izpodbijanem delu delno spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe (skladno s 1. odstavkom 351. člena in 5. alinejo 358. člena ZPP).

18. Posledično se je spremenil uspeh strank v postopku. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje z denarnim delom zahtevka uspela 91,45 %, tožena stranka pa 8,55 %. Sodišče prve stopnje je pravilno priznalo kot potrebne stroške tožeči stranki stroške postopka v višini 347,33 EUR, toženi stranki pa stroške v višini 242,90 EUR. Glede na uspeh v postopku znašajo stroški tožeče stranke 317,63 EUR, tožene stranke pa 21,37 EUR in je po pobotu zneskov tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 296,26 EUR v roku 15 dni, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče skladno s 1. odstavkom 351. člena in 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo tudi odločitev o stroških postopka.

19. Pritožbeno sodišče je skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica s pritožbo uspela le majhnim delom in je njen uspeh ocenilo na 10%. Zato je skladno s 154. in 155. členom ZPP odločilo, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 61,49 EUR (10% od 504,00 EUR x 22%), svoje stroške odgovora na pritožbo pa skladno s 155. členom ZPP krije sama, saj z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla.