Jedro

Priključek se od komunalne opreme (tudi sekundarne vodovodne infrastrukture) razlikuje glede temeljne funkcije. Funkcija priključka je namenjena zgolj koristi posameznega objekta, medtem ko javna infrastruktura služi izvajanju javne službe in je v tem smislu v javno korist kot jo opredeljujejo predpisi, ki urejajo posamezno (lokalno, gospodarsko) javno službo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana št. 06182-2321/2016-28 z dne 4. 1. 2017 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožnikom - inšpekcijskim zavezancem z dnem 3. 4. 2017 prepovedal lastno oskrbo s pitno vodo, ker na območju naselja B. Občina Litija zagotavlja javno službo oskrbe s pitno vodo. V obrazložitvi se sklicuje na 10. člen Uredbe o oskrbi s pitno vodo, iz katere izhaja, da se morajo stavbe, ki ležijo znotraj območja javnega vodovoda, kjer se izvaja javna služba, priključiti na javni vodovod v skladu s predpisom občine, ki ureja javno službo ter da gradnjo priključka na javni vodovod zagotovi lastnik stavbe, ki se priključuje na javni vodovod. V zvezi z nerešenimi pravnimi vprašanji med občino in tožniki pa pojasnjuje, da ta niso del ali predmet inšpekcijskega postopka. Pri določitvi roka je inšpektorica upoštevala, da morajo tožniki izvesti dodatna gradbena dela za priključitev, ki zahtevajo ugodne vremenske razmere ter pridobitev vseh dovoljenj za izvedbo del. 2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zavrnil z obrazložitvijo, da se njihove stavbe nahajajo znotraj območja javnega vodovoda. Navedbe, da voda iz javnega vodovoda B. ni pitna, pa na odločitev v zadevi ne vplivajo, kar pojasnjuje s sklicevanjem na Odlok o oskrbi s pitno vodo na območju občine Litija ter na Pravilnik o pitni vodi.

3. Tožniki se z odločitvijo ne strinjajo in v tožbi med drugim navajajo, da njihovi hiši (...) ne ležita znotraj območja javnega vodovoda, saj je njun priklop na hotiški vodovod mogoč približno 150 metrov stran v skladu s soglasjem KSP z dne 15. 9. 2016. Takšen priključek bi po mnenju tožnikov pomenil dejansko dograditev vodovoda, in sicer gradnjo sekundarnega voda. Gradnja slednjega pa je naloga in dolžnost ter breme Občine Litija. Za takšen "priključek" bi morali namreč prekopati pol vasi C., saj bi prečkal oziroma sekal štiri obstoječe priključke, kar ni logično oziroma je nerazumljivo in nesorazmerno ter jih spravlja v neenakopraven položaj. Prepričani so, da je izgradnja sekundarnega in hidrantnega omrežja naloga, dolžnost in strošek Občine Litija na način, da se bosta tudi njihovi hiši nahajali znotraj območja javnega vodovoda. Da njihovi hiši ležita zunaj območja javnega vodovoda potrjuje tudi dejstvo o enormnem strošku gradnje takšnega "priključka", saj cena znaša preko 6.000,00 EUR, pri čemer v navedenem znesku niti niso upoštevani vsi stroški. Nadalje pojasnjujejo, da so sami gradnjo takšnega sekundarnega voda že pričeli, a so v zvezi s pridobitvijo služnostne pravice naleteli na ovire s strani občine, ki je želela izkoristiti njihovo stisko za komunalno opremo druge parcele. Na izsiljevanje niso pristali, zato jim občina ni izdala dovoljenja za zaporo ceste s pojasnilom, da nimajo ustanovljene služnostne pravice. Upravna organa obeh stopenj se sploh nista opredelila do njihovih navedb v zvezi s spornostjo priključka na vodovodno omrežje v razdalji 150 metrov od obeh hiš. Navajajo pa tudi, da voda iz hotiškega vodovoda ni pitna. Sodišču predlagajo, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev njihovih stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba je utemeljena.

6. Med strankami ni sporno, da se naselje B. oskrbuje s pitno vodo preko vodohrama B., ki je sestavni del javnega sistema za oskrbo s pitno vodo C. ter da se stanovanjski objekti tožnikov (na naslovih ...) nahajajo v omenjenem naselju. Prav tako ni spora o tem, da so tožniki s strani D. d.o.o. (D. d.o.o.) dne 15. 9. 2016 prejeli soglasje za priključitev na javno vodovodno omrežje, in sicer v oddaljenosti cca 150 metrov od njihovih stanovanjskih objektov. Sporno ni niti, da se na koncu obstoječega voda (v bližini njihovih objektov) ne morejo priključiti zaradi preobremenjenosti tega dela cevovoda, ker so tam priključeni že objekti B. ..., ... in ..., kar je pojasnil vodja vodovoda in kanalizacije D. d.o.o. A.A. prvostopenjskemu organu na zapisnik dne 15. 12. 2016 in izhaja iz upravnega spisa zadeve.

7. Sporno pa je, kar tožniki zatrjujejo ves čas postopka, ali gre v tem primeru za gradnjo sekundarnega voda in s tem za obveznost občine ali za priključek in s tem za obveznost tožnikov. Spor je torej o tem, ali je mogoče kot priključek na javno vodovodno omrežje šteti tudi del cevovoda v dolžini cca 150 metrov, ki so ga za potrebe stanovanjskih objektov B. ... in B. ... glede na takšno soglasje D d.o.o. dolžni zgraditi tožniki, ali pa gre v tem primeru že za gradnjo sekundarnega vodovodnega omrežja, kar zatrjujejo tožniki ves čas postopka. Ugovarjajo tudi, da voda iz javnega vodovoda C. ni pitna.

8. Skladno z določbo 1. točke prvega odstavka 149. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) oskrba s pitno vodo predstavlja obvezno občinsko gospodarsko javno službo varstva okolja, katere izvajanje je dolžna zagotoviti občina skladno s četrtim odstavkom te določbe. Po 3. točki 2. člena Uredbe o oskrbi s pitno vodo (Uredba) je javni vodovod vodovod, ki je kot občinska gospodarska javna infrastruktura namenjen izvajanju javne službe; del javnega vodovoda je tudi zunanje hidrantno omrežje za gašenje požarov, ki je neločljivo hidravlično povezano z javnim vodovodom. Območje javnega vodovoda pa je območje, ki vključuje območja poselitve, obstoječa in predvidena poselitvena območja ali njihove dele ter posamezne stavbe ali gradbene inženirske objekte, za katere občina zagotavlja izvajanje javne službe ali je v občinskih predpisih zanje predvideno izvajanje javne službe iz enega javnega vodovoda (6. točka 2. člena Uredbe). Priključek stavbe ali gradbenega inženirskega objekta na javni vodovod je cevovod od javnega vodovoda do odjemnega mesta in njegova oprema; priključek na javni vodovod je v lasti lastnika stavbe ali gradbenega inženirskega objekta in ne sodi med objekte in opremo javne infrastrukture; priključni sklop na javni vodovod, odjemno mesto in obračunski vodomer so sestavni del priključka na javni vodovod (15. točka 2. člena Uredbe). V okviru javne službe, ki jo izvaja občina, se izvaja oskrba stavb in gradbenih inženirskih objektov s pitno vodo iz javnega vodovoda, če se v njih zadržujejo ljudje ali se pitna voda uporablja za oskrbo živali (prvi odstavek 3. člena Uredbe). Lastna oskrba s pitno vodo se lahko izvaja (le) na območjih poselitve in za posamezne stavbe ali gradbene inženirske objekte, kjer občina ne zagotavlja javne službe (6. člen Uredbe). Skladno s prvim odstavkom 10. člena Uredbe morajo biti stavbe ali gradbeni inženirski objekti, ki ležijo znotraj območja javnega vodovoda, kjer se izvaja javna služba, priključeni na javni vodovod v skladu s predpisom občine, ki ureja javno službo. Načrtovanje in gradnjo priključka na javni vodovod mora zagotoviti lastnik stavbe ali gradbenega inženirskega objekta, ki se priključuje na javni vodovod (šesti odstavek 10. člena Uredbe). Prvi odstavek 12. člena Uredbe pa določa, da v stavbi, ki leži znotraj območja javnega vodovoda, kjer se izvaja javna služba, ni dovoljena lastna oskrba prebivalcev s pitno vodo.

9. Po definiciji pojmov Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) je objekt gospodarske javne infrastrukture tisti gradbeni inženirski objekt, ki tvori omrežje, ki služi določeni vrsti gospodarske javne službe državnega ali lokalnega pomena ali tvori omrežje, ki je v javno korist (točka 1.6. prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Tudi skladno z Zakonom o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) so gospodarska javna infrastruktura objekti ali omrežja, ki so namenjeni opravljanju gospodarskih javnih služb skladno z zakonom ter tista gospodarska infrastruktura, ki je kot taka določena z zakonom ali odlokom lokalne skupnosti, kakor tudi drugi objekti in omrežja v splošni rabi (4. točka prvega odstavka 2. člena tega zakona).

10. Priključek se od komunalne opreme (tudi sekundarne vodovodne infrastrukture) razlikuje glede temeljne funkcije. Funkcija priključka je namenjena zgolj koristi posameznega objekta, medtem ko javna infrastruktura služi izvajanju javne službe in je v tem smislu v javno korist kot jo opredeljujejo predpisi, ki urejajo posamezno (lokalno, gospodarsko) javno službo1. 11. Vendar pa upravna organa obeh stopenj na zatrjevanje tožnikov, da v tem primeru sploh ne gre za priključek, temveč za gradnjo sekundarnega vodovodnega omrežja, nista odgovorila, zato je ostalo to vprašanje odprto. Tega razlikovanja in s tem povezane ugotovitve dejanskega stanja namreč upravni organ prve stopnje ni ugotavljal. Te kršitve pa ni odpravil niti pritožbeni organ. Zato sodišče izpodbijane odločbe v tem delu, ki je pravno relevanten za odločitev, ni moglo preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

12. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V ponovljenem postopku je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

13. Na tem mestu pa sodišče zgolj pripominja, da tožbeni ugovor, da voda iz javnega vodovoda Hotič ni pitna, ni pravno pomemben za odločitev v tej zadevi, zato tožniki z njim ne morejo uspeti. S tem v zvezi sodišče v celoti pritrjuje pojasnilu drugostopenjskega organa v pritožbeni odločbi in se na njene razloge tudi sklicuje2 (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

14. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji, na podlagi določbe prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

15. Odločitev o ugoditvi stroškovnemu zahtevku tožnikov temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanem Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožniki pa v postopku niso imeli pooblaščenca, zato se jim skladno z določbo prvega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 15,00 EUR. Sodna taksa pa jim bo vrnjena po uradni dolžnosti.

1 Glej: sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 94/2'17 z dne 17. 4. 2019, točka 20 obrazložitve. 2 Glej: zadnji odstavek na 5. strani in prvi odstavek na 6. strani pritožbene odločbe.