Jedro

Presoja prispevka oškodovanca k nastali škodi in višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zoper odločitev o stroških postopka in v delu, ki se nanaša na plačilo 25,14 EUR, zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil kot voznik osebnega vozila poškodovan v prometni nesreči, ki se je zgodila 31. 1. 2003. Trdil je, da je nesrečo povzročil zavarovanec toženke F. B., zato je od toženke zahteval povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je utrpel v prometni nesreči. 2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je zavarovanec toženke v celoti odgovoren za prometno nesrečo, tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v višini 2.470.082,00 SIT (10.307,47 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo in prisojeno odškodnino zaradi ugotovljenega 30 % prispevka tožnika k nastali škodi znižalo na 7.215,23 EUR ter spremenilo odločitev v obrestnem delu.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da odločitev pritožbenega sodišča o 30 % prispevku oškodovanca ne vsebuje nikakršne obrazložitve. Dovozna pot na gradbišče, na katero je hotel zaviti tožnik, je bila zelo ozka in omejena z varnostno ograjo, zato je moral tožnik vso pozornost usmeriti v vožnjo v uvoz in ni mogel ponovno preveriti stanja na cesti za seboj. Sodišče druge stopnje je povsem prezrlo, da je izvedenec cestnoprometne stroke v svojem mnenju izpostavil, da je tožnik v skladu z načelom zaupanja iz 2. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP) pričakoval, da bodo zaradi upočasnjevanja vozil v koloni pred tožnikom, tako ravnali tudi vsi vozniki za njim. Da mora tožnik tik pred zavijanjem v levo ponovno preveriti, če to lahko stori varno, mu ne nalaga noben zakon. Sodišče druge stopnje je to dolžnost tožniku pripisalo napačno. Drugostopenjsko sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je zaradi prekluzije zavrnilo dokazni predlog tožnika za postavitev izvedenca nevrologa. Tožnik je ta dokazni predlog podal pravočasno, zato obstaja nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov ter med samimi listinami in zapisniki. Prisojena odškodnina za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prenizka, zavrnitev dela zahtevka, ki se nanaša na odškodnino iz naslova skaženosti, pa nepravilna. Napačna je tudi odločitev pritožbenega sodišča o stroških postopka.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških, in v delu, ki se nanaša na plačilo premoženjske škode, nedovoljena, v ostalem delu pa je neutemeljena.

O nedovoljenosti revizije:

6. Glede trditev, da je sodišče druge stopnje tožniku napačno odmerilo stroške postopka, je revizija nedovoljena. Odločitev o stroških postopka se šteje za sklep, revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker sklep o stroških ni tak sklep, revizija zoper njega ni dovoljena in jo je v tem delu potrebno zavreči (377. člen ZPP).

7. Revizija izpodbija odločitev sodišč v zavrnilnem delu, torej smiselno tudi odločitev sodišča druge stopnje v delu, v katerem je znižalo odškodnino za premoženjsko škodo zaradi odštetega prispevka oškodovanca. Revizija je dovoljena zoper pravnomočno sodbo, če vrednost izpodbijanega predmeta presega 1.000.000,00 SIT oziroma sedaj 4.172,93 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Nepremoženjska in premoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago, zato se tudi vrednost spornega predmeta upošteva ločeno (drugi odstavek 41. člena ZPP). Dopustnost revizije se presoja za vsako terjatev, ki izhaja iz različne podlage, posebej. Z revizijo izpodbijani del zahtevka, ki se nanaša na plačilo premoženjske škode, znaša le 25,14 EUR. Revizija proti temu delu sodbe ni dovoljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije:

8. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je v času škodnega dogodka promet na cesti potekal v koloni vozil, ki so počasi ustavljala. Tožnik je pričel z zavijanjem levo z glavne ceste na gradbišče, kjer je bil zaposlen. Od zadaj je pripeljal zavarovanec toženke F. B., ki je prehiteval kolono vozil, in trčil v tožnika. Tožnik je 3 do 4 sekunde pred zavojem v levo pogledal v vzvratno ogledalo, vendar takrat ni mogel videti toženkinega zavarovanca, ki prehiteva kolono. Trčenje bi lahko preprečil, če bi 1,5 sekunde pred zavojem ponovno preveril, ali lahko zavoj v levo varno opravi. Takrat bi namreč lahko videl zavarovanca toženke. Tožnik je v prometni nesreči utrpel pretres možganov, zvin vratne hrbtenice, zlom petega rebra na levi strani prsnega koša, zlom mečnice v predelu levega gležnja in odrgnine na obeh rokah.

9. Z navedbami, da je bila dovozna pot na gradbišče, na katero je hotel zaviti tožnik, ozka in ograjena, ter da je zato moral tožnik vso pozornost usmeriti v vožnjo v uvoz in ni mogel ponovno preveriti stanja na cesti za seboj, revident izpodbija dejansko stanje, kar ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Očitek, da sodba sodišča druge stopnje nima nikakršne obrazložitve glede tožnikovega prispevka, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je na 3. strani sodbe v zadostni meri obrazložilo, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in na podlagi dejanskega stanja, kakršno je ugotovilo sodišče prve stopnje, spremenilo odločitev tako, da je upoštevalo tudi prispevek oškodovanca k nastali škodi. Takšna odločitev je pravilna. Ne drži, da je izvedenec cestnoprometne stroke v mnenju izpostavil, da je tožnik v skladu z načelom zaupanja (2. člen ZVCP) upravičeno pričakoval, da bodo zaradi zaviranja kolone vozil, ustavila tudi vozila za njim. Izvedenec je zapisal, da je primarni vzrok za nastanek prometne nesreče iskati v prehitevanju zavarovanca toženke, da pa bi tudi tožnik lahko nesrečo preprečil, če bi se tik pred zavojem prepričal, ali to lahko stori varno. Odločitev pritožbenega sodišča je v skladu z mnenjem izvedenca, saj je večji del odgovornosti (70 %) pripisalo toženkinemu zavarovancu, le manjši del (30 %) pa tožniku. 178. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v prvem odstavku določa, da se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Na podlagi drugega odstavka istega člena pa v primeru, da je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Višina oškodovančevega prispevka je ovrednotena pravilno in je skladna s sodno prakso v podobnih primerih.

11. Nadalje ni utemeljen očitek, da obstaja nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov ter med samimi listinami in zapisniki glede pravočasnosti in konkretizacije tožnikovega predloga po postavitvi izvedenca nevrologa. Res je tožnik že v tožbi zatrjeval glavobole, vendar spornega dokaznega predloga takrat ni podal. Podal ga je šele v vlogi z dne 14. 10. 2004, v kateri pa ga, kot pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče, ni konkretiziral. Zakaj je izvedba tega dokaza potrebna, je tožnik pojasnil šele na zadnjem naroku 16. 10. 2006, zato je zavrnitev dokaznega predloga kot prepoznega pravilna.

12. Revident tudi nima prav, ko navaja, da mu je sodišče napačno pripisalo dolžnost, da bi moral pred zavijanjem v levo stran ponovno preveriti, ali to lahko stori varno, saj mu te dolžnosti ne nalaga noben zakon. V prvem odstavku 23. člena ZVCP, ki je veljal v času škodnega dogodka, je namreč določeno, da se mora voznik, preden zapelje na drug prometni pas in pred vsako spremembo smeri vožnje prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu. Čeprav je tožnik pogledal v vzvratno ogledalo 3 do 4 sekunde pred zavojem, ga to ne odvezuje njegove dolžnosti, da pred zavojem ponovno preveri, ali se je situacija v cestnem prometu spremenila. Ker tega ni storil, ni ravnal s skrbnostjo, ki se pričakuje od voznikov v cestnem prometu.

13. Pravilno je zavrnjen zahtevek za plačilo odškodnine zaradi skaženosti, saj iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da ima tožnik na rokah le nevpadljive brazgotine, kar ne predstavlja skaženosti, temveč le kozmetično napako. Duševne bolečine zaradi skaženosti so oblika nepremoženjske škode, ki je pravno priznana le, če sta podana njen objektivni in subjektivni element. Ker v tej zadevi ni podan niti objektivni element, je zahtevek za plačilo odškodnine za to obliko nepremoženjske škode pravilno zavrnjen.

14. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena ZOR). Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Sodišče druge stopnje je za telesne bolečine odmerilo odškodnino v višini 5.007,51 EUR (1.200.000,00 SIT), za strah 1.043,23 EUR (250.000,00 SIT) ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 4.172,93 EUR (1.000.000,00 SIT), od česar je nato odštelo prispevek oškodovanca v višini 30 %. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnine iz vseh treh naslovov pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode.

15. Uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, prav tako ni podan razlog, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo in predlog za povrnitev revizijskih stroškov kot neutemeljena zavrnilo, v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka in na zahtevek za plačilo 25,14 EUR, pa zavrglo (377. člen ZPP).