Jedro

Z izrečenim vzgojnim opominom kot takim se ne posega v učenčev pravni položaj. Njegov status in pravica do šolanja se nista spremenila, prav tako mu ni bila naložena nobena obveznost.

To pomeni, da izpodbijani akt ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1.

Vložena tožba, s katero se zahteva sodno varstvo v upravnem sporu, je predpostavka za odločanje o začasni odredbi, pod nadaljnjim pogojem, da so za vsebinsko obravnavanje tožbe izpolnjene procesne predpostavke. Če tožba in s tem upravni spor nista dopustna, ni dopustno vsebinsko obravnavati niti predloga za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Izpodbijana odločitev

1.Tožena stranka je z obvestilom o vzgojnem opominu št. 2025/26-1 z dne 10. 10. 2025 učenca A. A. obvestila, da mu je v skladu s 60.f členom Zakona o osnovni šoli (v nadaljevanju ZOsn) učiteljski zbor dne 2. 10. 2025 izrekel prvi vzgojni opomin. V obvestilu so bili navedeni opis kršitve ter ukrepi, ki jih je tožena stranka uporabila pred izrekom vzgojnega opomina.

2.Pritožbena komisija pri toženi stranki je pritožbo (pravilno ugovor, op. sodišča) zoper navedeno obvestilo zavrnila z odločbo št. 021/2025-213 z dne 23. 10. 2025.

Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe

3.V tožbi je tožeča stranka izrecno izpodbijala drugostopenjsko odločbo tj. odločbo št. 021/2025-213 z dne 23. 10. 2025 in predlagala njeno razveljavitev, hkrati pa še ugotovitev nezakonitosti, nepravilnosti in kršitev postopka, naložitev "spoštovanja postopkovnih pravil, transparentne komunikacije in vključevanja staršev v vse nadaljnje postopke" ter prepoved izreka "drugih vzgojnih ukrepov, ki bi temeljili na spornem opominu ali nesorazmerni obravnavi istega dogodka". Tožeča stranka je predlagala tudi odložitev izvršitve izpodbijane odločbe in izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja ter povrnitev stroškov postopka.

4.V tožbi je tožeča stranka izpostavila okoliščine očitanih kršitev in zatrjevala, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno ter da je bil vzgojni opomin izrečen v nasprotju z 60.f in 60.g členom ZOsn. Poleg tega se v odločbi pritožbena komisija do ugovora sploh ni vsebinsko opredelila.

5.Kasneje je tožeča stranka predlog za izdajo začasne odredbe dopolnila s sklicevanjem na določbo 60.k člena ZOsn, po kateri trije veljavni opomini v obdobju 12 mesecev vodijo k prešolanju učenca, kar ima lahko dolgoročne socialne in psihične posledice. Po mnenju tožeče stranke obstaja konkretna in realna nevarnost, da bo izpodbijani opomin služil kot podlaga za nadaljnje ukrepe, zaradi izrečenega opomina pa je otrok že v psihični stiski.

Odgovor tožene stranke

6.Tožena stranka je trdila, da tožba in posledično predlog za izdajo začasne odredbe nista dovoljena. Vzgojni ukrep ne posega neposredno v otrokov položaj, saj ni izgubil statusa učenca in ni bil izključen iz izobraževalnega procesa (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Izpodbijani akt tudi ni upravni akt (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Poleg tega tožeča stranka nima aktivne legitimacije, saj se vzgojni ukrep nanaša na njunega otroka. Pa tudi, če bi šlo za upravni akt, je jasno, da za tožečo stranko oziroma otroka nima nobenih posledic oziroma so te zanemarljive (5. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

Dopolnitev predloga za izdajo začasne odredbe

7.Po prejemu navedenega odgovora je tožeča stranka predlog za izdajo začasne odredbe dopolnila s podatkom, da je razredničarka dne 17. 12. 2025 starša obvestila o domnevnem neprimernem vedenju otroka, ponovno brez konkretnih podatkov in kljub dogovoru o sprotnem in tedenskem spremljanju otrokovega vedenja in obveščanju staršev. Takšen način obveščanja po mnenju tožeče stranke ustvarja neposredno tveganje za nadaljnje vzgojne ukrepe, vključno s prešolanjem na drugo osnovno šolo po 60.k členu ZOsn, če bi bili učencu v 12 mesecih izrečeni trije veljavni vzgojni opomini. Tožeča stranka je predlagala prepoved izreka drugega opomina do pravnomočne odločitve v upravnem sporu.

Sodna presoja

K I. točki izreka:

8.Tožba ni dovoljena.

9.Sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu le, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Upravni akt po ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

10.ZOsn v IV.A poglavju z naslovom Odločanje o pravicah in dolžnostih učencev ureja postopek odločanja o pravicah in dolžnostih učencev, ki obsega člene 60.a do 60.c. V 60.a členu je določeno, da se določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) uporabljajo v izrecno naštetih postopkih (tj. v postopkih v zvezi z vpisom, prestopom, prešolanjem, odložitvijo šolanja, oprostitvijo sodelovanja pri posameznem predmetu, prepovedjo obiskovanja osnovne šole po izpolnitvi osnovnošolske obveznosti, statusom učenca športnika oziroma umetnika in v zvezi z dodelitvijo sredstev učencem, katerih starši zaradi socialnega položaja ne zmorejo v celoti plačati prispevkov za materialne stroške programa šole v naravi). Pristojni organ za odločanje je določen v 60. b členu ZOsn, v 60.c členu pa je urejeno odločanje pritožbenega organa, tj. pritožbene komisije.

11.Temu poglavju sledi poglavje IV.B naslovljeno z Vzgojno delovanje šole. V tem poglavju najprej 60.č člen, med drugim, določa: da je vzgojno delovanje strokovno delo, ki se izvaja v skladu s pravili stroke, v skladu s tem zakonom, na njegovi podlagi izdanimi predpisi, pravili šolskega reda in hišnim redom; da so vzgojne dejavnosti proaktivne in preventivne dejavnosti, svetovanje, usmerjanje in druge dejavnosti (pohvale, priznanja, nagrade in podobno), s katerimi osnovna šola razvija varno in spodbudno okolje, ter dejavnosti, ki jih osnovna šola izvede, ko učenec krši svoje dolžnosti in odgovornosti, določene z zakonom, drugimi predpisi, pravili šolskega reda in hišnim redom, in so kršitve storjene med izvajanjem pouka ali ostalih dejavnosti v okviru obveznega ali razširjenega programa ali med drugimi dejavnostmi, ki so opredeljene z letnim delovnim načrtom; ter da z vzgojnimi dejavnostmi ni mogoče omejiti pravic učencev iz 5. do 13. člena in iz 50. do 57. člena tega zakona.

12.Vzgojni opomin je urejen v 60.f členu istega IV.B poglavja. Vzgojni opomin se lahko izreče učencu, kadar med izvajanjem obveznega ali razširjenega programa ali med drugimi dejavnostmi, ki so opredeljene z letnim delovnim načrtom, krši dolžnosti oziroma odgovornosti, določene z zakonom, drugimi predpisi, pravili šolskega reda in hišnim redom, in ko vzgojne dejavnosti ob predhodnih kršitvah niso dosegle namena (prvi odstavek 60.f člena ZOsn). V posebej določenih primerih se učencu mora izreči vzgojni opomin (drugi odstavek 60.f člena ZOsn). Posamezen vzgojni opomin se izreče za dobo 12 mesecev. V tem obdobju osnovna šola izvaja posamezne aktivnosti v zvezi z vzgojnim delovanjem, v katerih mora sodelovati učenec, ki mu je bil izrečen vzgojni opomin, in njegovi starši (sedmi odstavek 60.f člena ZOsn). Osnovna šola starše učenca seznani o izrečenem opominu z obvestilom o vzgojnem opominu (osmi odstavek 60.f člena ZOsn).

13.Sodišče pojasnjuje, da sta bili poglavji IV.A Odločanje o pravicah in obveznostih učencev in IV.B Vzgojno delovanje šole dodani z novelo ZOsn-F. Namen navedene spremembe je bila postavitev jasne ločnice med vzgojnim delovanjem šole, ki je strokovne in ne upravnopravne narave, ter upravnopravnim odločanjem. Z novelo ZOsn-F je bila torej izrecno izključena uporaba določb ZUP iz vzgojnega dela, opredeljenega v poglavju IV.B.

14.Z novelo ZOsn-L je bilo dodano novo poglavje IV.C z naslovom Zagotavljanje varnosti, ki razmejuje varnostne ukrepe od vzgojnih in osnovni šoli nalaga, da ob dogodkih, v katerih sta ogrožena varnost in zdravje učencev, izvede varnostne ukrepe, s povzročitelji pa izvaja ukrepe vzgojnega delovanja. V navedenem poglavju je tudi 60.k člen, na katerega se sklicuje tožeča stranka, in ki ureja prešolanje učenca na drugo osnovo šolo, ki je mogoče, med drugim, če so bili učencu v 12 mesecih izrečeni trije veljavni vzgojni opomini.

15.Vendar po presoji sodišča le navedena hipotetična možnost, da bo učenec, če mu bosta izrečena še dva veljavna vzgojna opomina, lahko prešolan na drugo osnovno šolo (in še to le ob soglasju šole, na katero se ga namerava prešolati), še ne pomeni, da je zoper vsak posamezni vzgojni opomin mogoče sodno varstvo v upravnem sporu. Z izrečenim vzgojnim opominom kot takim se namreč ne posega v učenčev pravni položaj. Njegov status in pravica do šolanja se nista spremenila, prav tako mu ni bila naložena nobena obveznost.

16.Pa tudi v primeru treh izrečenih vzgojnih ukrepov šola ni zakonsko obvezana pričeti s postopkom prešolanja, pač pa ima določeno polje proste presoje. Poleg tega bo o prešolanju izdana posebna odločba (peti odstavek 60.k člena ZUS-1), zoper katero bo v primeru njene dokončnosti mogoč upravni spor. To izhaja tudi iz 60.a člena, ki je umeščen v poglavje IV.A z naslovom Odločanje o pravicah in obveznostih učencev, ki določa, da se v postopkih v zvezi s prešolanjem otroka uporablja ZUP. Šele odločanje o prešolanju otroka torej pomeni upravnopravno odločanje in s tem poseg v njegove pravice. Izrek vzgojnega opomina pa, kakor izhaja tudi iz njegove umestitve v poglavje IV.B naslovljeno z Vzgojno delovanje šole, ni odločanja o pravici učenca, pač pa gre v prvi vrsti za strokovno delo, ki se izvaja v skladu s pravili stroke, v skladu z ZOsn in na njegovi podlagi izdanimi predpisi ter pravili šolskega reda in hišnim redom (60.č člen ZOsn).

17.To pomeni, da je utemeljen izrecen ugovor tožene stranke, kateremu v svojem odgovoru tožeča stranka ne ugovarja, da izpodbijani akt ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Ker je k vložitvi tožbe tožečo stranko morebiti napeljal napačen pravni pouk v drugostopenjski odločbi, sodišče pojasnjuje, da tudi napačen pravni pouk stranki po ustaljeni sodni praksi ne more dati več pravic, kot ji pripadajo v skladu z zakonom.

18.Poleg tega je tožeča stranka navkljub opozorilu sodišča iz poziva št. I U 1981/2025-5 z dne 24. 11. 2025, izrecno vztrajala pri izpodbijanju napačne odločbe, tj. odločbe pritožbene komisije, namesto prvostopenjske odločitve o vzgojnem opominu. To je prav tako razlog za zavrženje tožbe na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker se z drugostopenjskim aktom, s katerim je bilo pravno sredstvo le zavrnjeno, ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pač pa kvečjemu s prvostopenjskim aktom. Ne glede na to, tudi če bi tožeča stranka izpodbijala pravilen akt, bi bilo treba tožbo zavreči iz zgoraj pojasnjenega razloga, ker torej izrek vzgojnega opomina oziroma obvestilo o njegovem izreku ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1.

19.Glede na obrazloženo torej ne prvostopenjski ne drugostopenjski akt ne moreta biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu, zato je sodišče tožbo kot nedopustno zavrglo (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

20.Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dovoljena.

21.Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da je vložena tožba, s katero se zahteva sodno varstvo v upravnem sporu, predpostavka za odločanje o začasni odredbi, pod nadaljnjim pogojem, da so za vsebinsko obravnavanje tožbe izpolnjene procesne predpostavke. Če tožba in s tem upravni spor nista dopustna, ni dopustno vsebinsko obravnavati niti predloga za izdajo začasne odredbe. Zavržena tožba torej predstavlja procesno oviro za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi in njeno morebitno izdajo.

22.Ob upoštevanju zgornjih izhodišč in odločitve, da tožba ni dopustna, je bilo treba zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

K III. točki izreka:

23.Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

Gre za: pravica do obiskovanja pouka, pravice perspektivnih in vrhunskih športnikov ter perspektivnih in vrhunskih mladih umetnikov, oprostitev sodelovanja pri določenih aktivnostih, pravice v zvezi z izostanki, prepoved izključitve, podaljšanje statusa učenca, brezplačen prevoz in prehrana.

Gre za naslednje kršitve: ogrožanje življenja ali zdravja učencev oziroma zaposlenih na šoli; posedovanja predmetov oziroma sredstev, ki ogrožajo premoženje, varnost, življenje in zdravje; 15 ur ali več neopravičenih izostankov v šolskem letu; posedovanja ali preprodaje ali uporabe pirotehničnih sredstev; namernega poškodovanja ali uničevanja šolske lastnine ali lastnine drugih učencev, delavcev ali obiskovalcev šole; tatvine; nedovoljenega snemanja ali fotografiranja učencev, delavcev ali obiskovalcev šole oziroma objave vsebin; ponarejanja ali uničevanja šolske dokumentacije; vdora v varovani podatkovni sistem, s katerim je bila povzročena škoda ali pridobljena korist; posedovanja ali preprodaje tobačnih izdelkov, elektronskih cigaret, alkohola ali prepovedanih drog; prisotnosti pri vzgojno-izobraževalnih dejavnostih pod vplivom alkohola ali prepovedanih drog oziroma zaradi uživanja alkohola, tobačnih izdelkov, elektronskih cigaret ali prepovedanih drog; spolnega nadlegovanja učencev ali delavcev šole; spletnega nasilja.

Tako Poročevalec k noveli ZOsn-F (EPA 1527-IV).

Tako Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o osnovni šoli (Zosn-L), EVA 2025-3350-0025.

Tretji odstavek 60.k člena ZOsn.

Sodba in sklep Upravnega sodišča I U 1412/2016 z dne 27. 10. 2016 (39. točka obrazložitve).

Gl. npr. sodbo in sklep Upravnega sodišča I U 1412/2016 z dne 27. 10. 2016 in sodbo IV U 139/2011 z dne 22. 5. 2012.

Prim. npr. sklep Upravnega sodišča RS II U 517/2019-13 z dne 15. 6. 2022 in sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 109/2016 z dne 22. 11. 2017.

Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je o zahtevi za izdajo začasne odredbe mogoče odločati le, če tožba izpolnjuje procesne predpostavke za meritorno obravnavo v upravnem sporu (npr. sklepi I Up 124/2008 z dne 20. 3. 2008, I Up 141/2010 z dne 12. 5. 2010, I Up 227/2011 z dne 25. 5. 2011, I Up 47/2016 z dne 2. 3. 2016 in drugi).