Jedro

Ker tožnik ni podal drugačnih razlogov glede sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema Republike Avstrije oz. drugačnih okoliščin v zvezi z nevarnostjo, da bi bil tožnik v Republiki Avstriji podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju v smislu člena 4 Listine EU, kot so že obravnavane v pravnomočnem sklepu toženke z dne 12. 12. 2018, v zvezi s ponovno prošnjo za mednarodno zaščito tožnika pa je toženka z izpodbijanim sklepom odločila na podlagi iste pravne podlage, kot v sklepu z dne 12. 12. 2018, je sodišče ugotovilo, da je sicer odločitev izpodbijanega sklepa po zakonu utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijanem sklepu (saj bi morala toženka tožnikovo ponovno prošnjo za mednarodno zaščito zavreči zaradi že pravnomočno razsojene stvari), in je zato tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožnik je zatrdil le, da mu je potrebno postaviti izvedenca psihiatrične stroke, s čemer ni omajal domneve o svoji procesni sposobnosti, zato tožnik ni izkazal, da bi v postopku s strani toženke prišlo do očitane absolutne bistvene kršitve postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka 6. 3. 2019 na podlagi devetega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla drugo prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (RS) in ugotovila, da RS ne bo obravnavala tožnikove prošnje, saj bo slednji predan Republiki Avstriji, ki je na podlagi meril Uredbe 604/2013/EU (Dublinska uredba III) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka 13. 2. 2019 iz sistema EURODAC dobila podatek, da je bil tožnik 1. 2. 2010, 28. 12. 2011, 12. 11. 2014 in 16. 1. 2019 vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Avstrije, 8. 8. 2011 kot prosilec s strani Švice in 6. 12. 2011 kot prosilec s strani Zvezne republike Nemčije. Tožnik v postopku ni dokazal obstoja konkretnih dogodkov, razlogov, zaradi česar ga RS ne more oziroma ne bi smela na podlagi Dublinske uredbe III vrniti v Republiko Avstrijo, oz., ki bi potrdili, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (Listine EU). Prav tako pa je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil prosilec v dublinskih postopkih že dvakrat vrnjen v Republiko Avstrijo, in sicer iz Švice in Zvezne republike Nemčije, kar dokazuje, da ne obstajajo razlogi, zaradi katerih bi bil v Republiki Avstriji podvržen nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU. Toženka ocenjuje, da ima Republika Avstrija v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v RS, zato vrnitev v državo EU ne more in ne sme biti sporna. Toženka je na podlagi izjav, ki jih je tožnik podal na podaji druge prošnje za priznanje mednarodne zaščite in na predhodnem osebnem razgovoru, odločila, da pristojnosti za obravnavo prošnje tožnika ne bo prevzela, saj je za obravnavo njegove prošnje že drugič potrdila pristojnost Republika Avstrija, za katero pa ne obstoji utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Dublinska uredba je zakonodajni akt EU, ki se uporablja neposredno in temelji na neizpodbojni domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite (tudi spoštovanja načela nevračanja). Vse te države se skladno s protokolom k Amsterdamski pogodbi štejejo kot varne izvorne države, torej jih je analogno mogoče šteti tudi kot varne tretje države. Evropski svet se je na posebnem sestanku v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999 dogovoril o delovanju za vzpostavitev Skupnega evropskega azilnega sistema na osnovi celovite in vključujoče uporabe Ženevske konvencije z dne 28. julija 1951 o statusu beguncev, dopolnjene z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967, in s tem za zagotavljanje, da se nikogar ne pošlje nazaj v preganjanje, tj. spoštovanje načela nevračanja. V tem smislu in brez vpliva na merila odgovornosti, določena v tej uredbi, se države članice, ki vse spoštujejo načelo nevračanja, štejejo kot varne za državljane tretjih držav. Toženka bo pred izvedbo dublinskega transferja v Republiko Avstrijo pridobila v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem mnenje pristojne zdravstvene službe in če obstajajo kakršnekoli zdravstvene posebnosti, ki so potrebne za zagotovitev takojšnje pomoči tožniku ob predaji za zagotovitev pravic in zaščite, ki mu jih daje Dublinska uredba in drugi pravni akti na področju azila (npr. zagotovitev zdravstvene oskrbe), le-te skladno z 31. členom Dublinske uredbe III posredovala preko DubliNET-a pristojnemu organu Republike Avstrije. Toženka meni, da v Republiki Avstriji ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozile nemoteno delovanje sistema in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Noben evropski organ ni obravnaval Republike Avstrije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Zato je toženka zavrgla prošnjo za priznanje mednarodne zaščite tožnika, saj je za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Avstrija.

3. Tožnik odločitvi toženke nasprotuje iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka. Prvič je o zavrženju tožnikove prošnje toženka odločila na podlagi sklepa z dne 12. 12. 2018. Ker je tožnik ponovno v Sloveniji, Republika Avstrija očitno ne izpolnjuje svojih sklepov in dejansko odgovornosti za tožnika ne prevzema. Ker je bilo o pristojnosti Republike Avstrije že enkrat pravnomočno odločeno, je izpodbijani sklep nezakonit. Če pa sodišče meni, da o zadevi že ni bilo enkrat odločeno, potem je dolžna toženka izpeljati celoten postopek, ki zahteva, da je tožnik v zvezi s postopkom o izročitvi v Republiko Avstrijo ponovno zaslišan na podlagi 58. člena ZMZ-1, sicer gre za bistveno kršitev postopka. Tožnik se ni mogel izjaviti v zvezi s pristojnostjo Republike Avstrije in v zvezi z izvrševanjem sklepa oz. v zvezi s prevzemom odgovornosti Republike Avstrije. Tožniku je potrebno postaviti izvedenca psihiatra. Šele če bo izvedenec psihiater ugotovil, da je tožnik sposoben biti stranka in je sposoben sam sodelovati v postopku, bo toženka lahko izpeljala postopek izročitve tožnika Republiki Avstriji. To pa samo pod pogojem, če se bo tekom postopka res ugotovilo, da je Republika Avstrija še vedno odgovorna za obravnavanje tožnikove prošnje. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je tožnik vstopil v Republiko Avstrijo zakonito, ker je prispel v Republiko Avstrijo skupaj s svojo ženo, ki ima avstrijsko državljanstvo in je imel v Avstriji do julija 2018 dovoljenje za bivanje. Tožnik je nezakonito vstopil v RS. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

4. Tožnik hkrati s tožbo vlaga zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Predlaga, da sodišče izda začasno odredbo in odloči, da se do pravnomočno odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa. Republika Avstrija ni pristojna za obravnavanje tožnikove prošnje, ker se o eni zadevi ne more odločati dvakrat oz. ker postopek v primeru ponovne prošnje za mednarodno zaščito ni bil pravilno izpeljan. Zato je potrebno izpodbijani sklep odpraviti ali pa postopek izpeljati v celoti. Če pa bi bil tožnik še pred izdajo sodne odločbe izročen Republiki Avstriji, bi bila tožniku prizadejana nepopravljiva škoda. Če tožnika ne bi bilo več na teritoriju Slovenije in ne bi spadal pod slovensko jurisdikcijo, potem v upravnem sporu ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ki bi naknadno prenehal v primeru, če bi bil tožnik izročen Republiki Avstriji.

5. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa, pri katerem v celoti vztraja. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi tožnik podaja ugovor že pravnomočno razsojene stvari (res iudicata). Ker je toženka s sklepom že odločila, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrže, saj je za obravnavanje njegove prošnje pristojna Republika Avstrija (s sklepom z dne 12. 12. 2018 – priloga A2, ki je postal pravnomočen 3. 1. 2019 z odločbo Upravnega sodišča št. I U 2561/2018, kot izhaja iz upravnega spisa) in ker tožnik v tožbi hkrati ob ugovoru že pravnomočno razsojene stvari ni navajal razlogov glede sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Avstriji oz. okoliščin v zvezi z nevarnostjo, da bi bil tožnik v Republiki Avstriji podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju v smislu člena 4 Listine EU, ki bi bili drugačni od navedenih razlogov oz. okoliščin, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno s sklepom z dne 12. 12. 2018, sodišče sledi tožniku, da je bilo med istima strankama že razsojeno o isti stvari (o istih razlogih glede sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema Republike Avstrije oz. o istih okoliščinah v zvezi z nevarnostjo, da bi bil tožnik v Republiki Avstriji podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju v smislu člena 4 Listine EU).

8. Takšen pravnomočni sklep ima za posledico, da v isti upravni zadevi (torej če gre za isto stvar in isti stranki) stranka ne more začeti novega upravnega postopka, organ, ki je tak sklep izdal, pa je nanj vezan. Kadar je že pravnomočno razsojeno o isti stvari med istima strankama, bi morala toženka ponovno zahtevo za upravno odločanje, katere vsebina meri na nekaj istega in že odločenega med istima strankama1, zavreči, skladno s 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP).

9. Toženka je sicer z izpodbijanim sklepom ponovno tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla, vendar iz drugačnih razlogov (zaradi nepristojnosti in ne zaradi že pravnomočno razsojene zadeve). Ker tožnik ni podal drugačnih razlogov glede sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema Republike Avstrije oz. drugačnih okoliščin v zvezi z nevarnostjo, da bi bil tožnik v Republiki Avstriji podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju v smislu člena 4 Listine EU, kot so že obravnavane v pravnomočnem sklepu toženke z dne 12. 12. 2018, v zvezi s ponovno prošnjo za mednarodno zaščito tožnika pa je toženka z izpodbijanim sklepom odločila na podlagi iste pravne podlage, kot v sklepu z dne 12. 12. 2018, je sodišče ugotovilo, da je sicer odločitev izpodbijanega sklepa po zakonu utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijanem sklepu (saj bi morala toženka tožnikovo ponovno prošnjo za mednarodno zaščito zavreči zaradi že pravnomočno razsojene stvari), in je zato tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, skladno s 3. alinejo drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

10. Tožnik podaja še ugovor, da toženka v konkretnem primeru ni opravila osebnega razgovora s tožnikom v zvezi z njegovo ponovno prošnjo za mednarodno zaščito, toženka navedenega ne prereka, zato sodišče sledi tožniku, da toženka tega razgovora z njim ni opravila, zaradi česar je po mnenju tožnika podana absolutna bistvena kršitev postopka, in sicer kršitev njegove pravice do izjave v postopku (skladno z 2. odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1). Sodišče pa v tej zadevi ugotavlja, da če bi morala toženka voditi postopek, da bi tako ugotovila odgovorno državo članico za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, bi navedena opustitev osebnega razgovora s tožnikom predstavljala absolutno bistveno kršitev postopka, skladno s 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP, saj je v postopku mednarodne zaščite potrebno skladno s 5. členom Dublinske uredbe III2 opraviti osebni razgovor s prosilcem, da bi se olajšalo postopek določanja odgovorne države članice. Ker pa bi morala v konkretnem primeru toženka pravilno ob predhodnem preizkusu zavreči tožnikovo ponovno prošnjo, kot izhaja iz 7. - 9. točke obrazložitve, zaradi že pravnomočno razsojene zadeve (tj. pravnomočnega sklepa z dne 12. 12. 2018), v konkretnem primeru sploh ne bi moglo priti do tega, da bi bil opravljen osebni razgovor s tožnikom, zato sodišče ugotavlja, da očitana kršitev v konkretnem primeru ni nastala.

11. Tožnik podaja še ugovor svoje procesne sposobnosti in navaja, da bi mu morala toženka v postopku postaviti izvedenca psihiatra, saj tožnik ni sposoben biti stranka v postopku. Vendar pa se procesna sposobnost strank domneva.3 Da bi toženka začelo s preverjanjem procesne sposobnosti tožnika, bi moral tožnik navesti dejstva in predložiti dokaze, zaradi katerih bi toženka podvomila, da lahko tožnik še naprej samostojno skrbi za svoje pravice in obveznosti, tudi v upravnem postopku, in bi zato postavilo izvedenca psihiatrične stroke za preverjanje njegove procesne sposobnosti. Ker pa je tožnik po svoji pooblaščenki na zapisnik prošnje za mednarodno zaščito z dne 13. 2. 2019, kot je razvidno iz upravnega spisa, zatrdil le, da mu je potrebno postaviti izvedenca psihiatrične stroke, s tem po ugotovitvi sodišča ni omajal domneve o svoji procesni sposobnosti, zato sodišče ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da bi v postopku s strani toženke prišlo do očitane absolutne bistvene kršitve postopka, ker bi v postopku sodelovala oseba, ki ne bi mogla biti stranka, skladno z 2. točko drugega odstavka 237. člena ZUP.

12. Sodišče še dodaja, da pazi na pravdno sposobnost strank po uradni dolžnosti, skladno z 80. členom ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1. Če iz okoliščin primera posumi na pomanjkanje procesne sposobnosti, mora o tem izvesti potrebne dokaze v tekočem postopku in s stopnjo zanesljivosti ugotoviti, ali je predpisana procesna predpostavka podana.4 Vendar pa sodišče zaradi pavšalnih navedb tožnika glede svoje procesne nesposobnosti, češ da bi mu bilo potrebno postaviti izvedenca psihiatra zaradi ugotovitve njegove sposobnosti biti stranka) ni podvomilo v njegovo procesno sposobnost in zato v postopku slednje ni preverjalo s predlaganim izvedencem.

K II. točki izreka

13. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik, glede na odločitev o tožbi, za izdajo začasne odredbe ne izkazuje (več) pravnega interesa. Skladno z določilom 1. odstavka 73. člena ZUS-1 namreč zoper to sodbo ni dovoljena pritožba, saj je sodišče tožbo zavrnilo, pri tem pa ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kot je obstajalo ob izdaji izpodbijanega sklepa in kot ga je tedaj ugotovila toženka. Tako niso podani pogoji za pritožbo iz 1. odstavka 73. člena ZUS-1. Glede na to, da pritožba zoper to sodbo ni mogoča, to obenem pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (1. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi in zatorej posledično tožnik nima več pravnega interesa za začasno odredbo, ki je časovno vezana zgolj na časovno obdobje do nastopa pravnomočnosti zadevne sodne odločbe (smiselno enako stališče izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča št. I Up 1/2018).

1 In s tem pogoj, da se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila. 2 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva 3 Glej npr. odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, št. III Cp 3884/2006 z dne 12. 7. 2006, št. I Cp 74/2011 z dne 25. 5. 2011, št. I Cp 972/2014 z dne 21. 5. 2014. 4 Odločba Višjega sodišča v Ljubljani, št. III Cp 3884/2006 z dne 12. 7. 2006.