Jedro

V obrazložitvi sklepa o stroških organ prve stopnje ni razložil, zakaj je organ ugotavljanje vrednosti premoženja z izvedencem sploh odredil (2. odst. 209. čl. ZUP), zaradi česar ni bilo mogoče preizkusiti zakonitosti izpodbijanega sklepa in so bila s tem bistveno kršena pravila postopka.

Po 113. členu ZUP gredo stroški postopka v breme tistega, ki je ves postopek povzročil in to praviloma. To pomeni, da te in drugih določb o stroških postopka ni mogoče uporabljati samih zase, marveč v korelaciji s procesnimi dejanji organa in strank.

Povračila oz. nagrade izvedencem gredo po naravi stvari v breme tistega, ki ima dokazno breme, pri čemer imajo prednost cenejša dokazna sredstva pred dražjimi ob enakih rezultatih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na pritožbo vlagateljice denacionalizacijskega zahtevka M.B. odpravila sklep Oddelka za varstvo okolja in urejanje prostora ter promet in zveze občine z dne 3.8.1993 (izdan na podlagi 118. člena ZUP), s katerim je organ prve stopnje na podlagi 113. člena ZUP odločil, da je tožnica dolžna plačati stroške za izdelavo izvedeniškega poročila. Obrazložitev izpodbijane odločbe navaja, da upravni organ odredi dokaz z izvedencem, če je za presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev stvari, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga (183. člen ZUP). V obrazložitvi sklepa o stroških se upravni organ sklicuje na 44. člen ZDen, v katerem je določeno, kako se vrednost podržavljenega premoženja ugotavlja, iz obrazložitve istega sklepa pa ni razvidno, zakaj je organ prve stopnje ugotavljanje vrednosti premoženja sploh odredil (2. odstavek 209. člena ZUP) in zato njegove zakonitosti ni mogoče preizkusiti. Iz tega razloga je tožena stranka v pritožbenem postopku izpodbijani sklep odpravila. Tožena stranka še dodaja, da organ prve stopnje sploh ni ugotovil, kdo je zavezanec za denacionalizacijo, ki ima pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in med drugim sodelovati pri izvajanju dokazov. V nadaljevanju postopka bo moral organ prve stopnje vključiti v postopek tudi zavezanca in ravnati po 143. členu ZUP. Zavezanca bo moral seznaniti z zahtevo, še preden bo začel z izvajanjem dokazov. Pri dokazovanju z izvedencem pa bo moral upoštevati določbe 183. do 193. člena ZUP in skladno s 116. členom ZUP pred izvedbo dokaza z izvedencem od stranke, ki je njegovo izvedbo predlagala, zahtevati, da založi potrebna sredstva.

Zoper izpodbijano odločbo je vložila tožbo občina, ki pojasnjuje, da je v postopkih denacionalizacije, kjer je zavezanka tožeča stranka, dogovorjeno, da se odredi dokazovanje z izvedencem strokovnjakom gradbene stroke zaradi ugotovitve: - vrednosti izplačane odškodnine glede na 72. člen zakona o denacionalizaciji, ki je bila v konkretnem primeru določena z odločbo Občinskega ljudskega odbora z dne 27.10.1962, in - vrednosti nepremičnine glede na 44. člen ZDen, upoštevajoč navodila o merilih za ugotavljanje podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, štev. 23/92).

Vrednost nepremičnin se v skladu z 2. odstavkom 85. člena ZDen ugotavlja po stanju ob podržavljenju in po stanju ob izdaji odločbe o denacionalizaciji. Tožeča stranka navaja, da uradna oseba ne razpolaga z ustreznim znanjem glede ugotavljanja vrednosti nepremičnine, za katero zatrjuje, da se je od podržavljenja do danes bistveno spremenila. Vrednost nepremičnine bi bilo zato potrebno ugotoviti zaradi morebitnega odločanja po 25. ali 26. členu ZDen. Po 1. odstavku 113. člena gredo posebni denarni izdatki organa, ki vodi postopek, kot so izdatki za izvedenca, praviloma v breme tistega, ki je postopek povzročil. V danem primeru je to vlagateljica zahteve. Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je pravilno odločila, ko je odpravila v pritožbenem postopku izpodbijani sklep organa prve stopnje izdan na podlagi 118. člena ZUP. Za to je navedla ustrezne razloge - bistveno kršitev pravil postopka 2. odstavka 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP, prečiščeno besedilo, Uradni list SFRJ, štev. 47/86), ki jih je sodišče povzelo ter jih zato na tem mestu ne ponavlja. Dodaja pa še naslednje: Izpodbijani sklep organa prve stopnje se v uvodu sklicuje na 118. člen ZUP, v obrazložitvi pa utemeljuje odločitev s 113. členom ZUP, ki načelno ureja, koga bremene stroški postopka, saj določa, da posebni denarni izdatki organa gredo v breme tistega, ki je "ves postopek povzročil", in to "praviloma". Te in drugih določb ZUP, ki urejajo plačilo stroškov postopka v besedni zvezi "ki je ves postopek povzročil", posebej, kar zadeva plačilo stroškov izvedenca, pa ni mogoče uporabljati samih zase, pač pa v korelaciji s procesnimi dejanji organa in nasprotne stranke in v povezavi z drugimi določbami ZUP, posebej s tistimi, na katere je opozorila tožena stranka (od 183. do 192. člena ZUP). Povračila oziroma nagrade udeležencem postopka, kot so izvedenci, gredo po naravi stvari v breme tistega, ki ima dokazno breme. Izvedenca je v obravnavani zadevi upravni organ prve stopnje imenoval po uradni dolžnosti v smislu 185. člena ZUP, ne da bi pred tem zaslišal stranko, kar je po 3. odstavku 185. člena ZUP pravilo, čeprav zakoniti zastopnik tožene stranke navaja, da je bilo dokazovanje z izvedencem dogovorjeno.

Stranki, upravičenec in zavezanec imajo lahko pri izvedbi dokaza pripombe ne le glede vprašanja, kdo naj bo izvedenec, marveč tudi glede vprašanja, ali je dokazovanje z izvedencem sploh potrebno. Po 183. členu ZUP se namreč opravi dokaz z izvedenci, če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev stvari, potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga uradna oseba. V takem primeru uradna oseba dokaz z izvedencem lahko opravi, vendar mora tudi pri odločanju o teh vprašanjih upoštevati temeljna načela ZUP, kar se odraža tudi v 1. in 2. odstavku 184. člena ZUP. Načelo ekonomičnosti postopka terja varčevanje pri stroških in času, vendar ne na škodo načela iskanja materialne resnice. To načelo nalaga organom, da pri izbiri dokaznih sredstev, če jih je na voljo več, dajo prednost cenejšim pred dražjimi in velja le v primeru, če uradna oseba ne razpolaga z znanjem, potrebnim za ugotovitev določenega dejstva. Iz izpodbijanega sklepa organa prve stopnje ni razvidno, ali organ razpolaga s strokovnim znanjem za izračun valorizirane vrednosti izplačane odškodnine po odločbi iz leta 1962 in zakaj naj bi cenilec vrednotil stanovanjsko hišo, na katero se glasi zahteva za denacionalizacijo, po navodilu o merilih za ugotavljanje podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, štev. 23/92) in ne po pravilniku, ki ga navaja 2. odstavek 44. člena zakona o denacionalizaciji.

Upoštevaje okoliščine v konkretni zadevi bo torej upravni organ moral pri odločanju o imenovanju izvedenca oceniti, ali je to potrebno v smislu 183. člena ZUP, upoštevaje pri tem tudi stopnjo zahtevane in predpisane strokovne izobrazbe uradne osebe, ki rešuje tovrstne upravne zadeve. Takšen pomen in smisel ima obrazložitev izpodbijane odločbe, ko v nadaljevanju postopka napotuje tudi na spoštovanje določb od 183. do 193. člena ZUP.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je zato na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo. Določbe zakona o upravnih sporih, enako kot zakona o splošnem upravnem postopku, je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, štev. 1/91-I in 45/1/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.