Jedro

Za kršitev pravic obrambe gre le, če sodišče med pripravo glavne obravnave ali med glavno obravnavo ali pri izdaji sodbe ni upoštevalo kakšne določbe ZKP ali jo je uporabilo nepravilno ali če je na glavni obravnavi prekršilo pravice obrambe, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Kršitve, ki so bile storjene v drugih fazah postopka, mora sodišče odpraviti na glavni obravnavi.

Če dokaza ni mogoče izvesti, ni podana kršitev pravice do poštenega sojenja oziroma do izvedbe predlaganih dokazov.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo K 13/2008 z dne 13. 11. 2009 obsojenega M. S. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), v zvezi s prvim odstavkom 22. člena KZ. Obsojencu je izreklo kazen eno leto zapora ter mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo V Kp 182/2010 z dne 24. 11. 2010 pritožbi obsojenčevega zagovornika in okrožnega državnega tožilca zavrnilo, obsojenca pa je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeni sodbi vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter kršitve 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije v zvezi s 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno ter predlagal njeno zavrnitev.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev obsojenčeve pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Navaja, da se sodišče druge stopnje ni argumentirano opredelilo do pritožbenih navedb, pač pa je zgolj pavšalno zavrnilo pritožbeni očitek, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, zakaj naj bi priče K., V. in P. izpovedovale neresnično ter zakaj je sledilo nasprotni izpovedbi oškodovanca.

6. Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je sodišče pritožbene navedbe glede pomanjkljive dokazne ocene obravnavalo ter ugotovilo, da uveljavljene kršitve niso podane. P ritožbeno sodišče je navedlo, da je sodišče prve stopnje izpovedbe prič K., V. in P. ocenilo ter primerno in zadostno obrazložilo, zakaj jim ne verjame. Pri tem se je sklicevalo na obrazložitev prvostopne sodbe na 4. in 5. strani. Pritožbeno sodišče je torej izrecno in argumentirano pojasnilo, da ima sodba sodišča prve stopnje razloge o odločilnih dejstvih, ni pa bilo dolžno teh razlogov ponavljati.

7. Prav tako neutemeljene so navedbe zagovornika, da je podano precejšnje nasprotje med tem, kar se v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje navaja o vsebini zapisnikov o zaslišanju paznikov in med samimi zapisniki. Sodišče je izpovedbe paznikov pravilno povzelo, in sicer je navedlo, da so pazniki neposredno po dogodku opazili površinsko poškodbo na licu oškodovanca (tretji odstavek na 5. strani sodbe). Na podlagi navedenih izpovedb je sodišče sklepalo, da je do poškodbe prišlo na način, kot to navaja oškodovanec. Navedba, da zaznave paznikov potrjujejo oškodovančevo izpovedbo, da ga je obsojenec med drugim zadel tudi v desno lice in mu povzročil površinsko vreznino, je tako dokazni zaključek sodišča in ne povzetek izpovedb paznikov. Kolikor pa zagovornik navaja, da prav dejstvo, da so pazniki šele kasneje opazili prasko na licu oškodovanca potrjuje zagovor obsojenca, da si je oškodovanec prasko povzročil sam, s tem podaja lastno presojo izvedenih dokazov oziroma uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Sodišču prve stopnje zagovornik nadalje očita, da ni pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je sklepalo, da bi obsojencu uspelo oškodovanca hudo telesno poškodovati, kolikor ne bi bil oblečen v tako trpežna oblačila. Po mnenju zagovornika iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da je sodišče navedene zaključke oprlo na izjavo oškodovanca, kot to zmotno meni sodišče druge stopnje. Sodba sodišča prve stopnje pa tudi nima razlogov o tem, zakaj je sodišče verjelo oškodovancu, da ga je obsojenec s prilagojenim nožem trikrat sunil v predel trebuha, ko pa so izjave oškodovanca o tem različne.

9. Na navedene očitke je odgovorilo že pritožbeno sodišče, ki je pojasnilo, da ima sodba sodišča prve stopnje zadostne in primerne razloge o tem, zakaj je verjelo oškodovančevi izpovedbi. Sodišče prve stopnje je na 3., 4. in 5. strani sodbe podalo obširno presojo oškodovančeve izpovedbe ter ostalih zaslišanih prič. V četrtem odstavku na 3. strani sodbe je sodišče navedlo, da izpovedbe oškodovanca ter prič B. in Ž. ocenjuje kot resnicoljubne, logične, prepričljive in jih kot takšne tudi sprejema, saj so glede bistvenih okoliščin dogajanja izpovedali povsem enako, in sicer, da je bil obsojenec tisti, ki je s prirejenim nožem, izdelanim iz kosa stekla, napadel oškodovanca, ga z njim večkrat zabodel v predel trebuha in prsnega koša, ker pa je bil oškodovanec oblečen v močnejšo zimsko jakno, mu je z nožem poškodoval jakno, ni pa mu ga uspelo raniti ali celo huje poškodovati. Iz navedene dokazne ocene sodišča jasno izhaja, da je sodišče navedene zaključke oprlo na izpovedbe zaslišanih prič, zato uveljavljana kršitev ni podana.

10. Absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja tudi z navedbami, da je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju. Slednje utemeljuje z dejstvom, da se obdolžencu ne očita, da bi oškodovanca s katerim koli od treh sunkov v trebuh zabodel oziroma da bi ga zabodel v obraz, zato je nelogičen nadaljnji očitek v izreku sodbe, da mu je B. preprečil, da bi oškodovanca ponovno zabodel v telo. Pritrditi je sicer potrebno zagovorniku, da navedena formulacija ni povsem adekvatna oziroma da je beseda ponovno odveč, vendar slednje na razumljivost izreka ne vpliva. Upoštevaje dejstvo, da je v obravnavanem primeru dejanje ostalo pri poskusu ter da v izreku niso navedene telesne poškodbe, ki naj bi jih oškodovanec utrpel, je opis dejanja mogoče razumeti le tako, da je obsojenec oškodovanca v telo zgolj sunil ter ga porezal po obrazu, soobsojenec pa mu je preprečil, da bi oškodovanca ponovno sunil zato, da bi ga zabodel v telo. Ob takšnem edino logično mogočem razumevanju celotnega opisa kaznivega dejanja ter upoštevanju razlogov sodbe (s čimer po stališču Vrhovnega sodišča ni prebito načelo zakonitosti v smislu določnosti opisa – sodba Vrhovnega sodišča I Ips 74/2009 z dne 19. 11. 2009) ni dvoma, kakšno ravnanje se obsojencu očita.

11. Zagovornik uveljavlja tudi kršitev pravic obrambe ter navaja, da je obramba tekom postopka predlagala, da se v dokazne namene pribavi zasežen nož. Ker je bil slednji v zavodu za prestajanje kazni uničen, organi pregona pa tudi niso zavarovali oškodovančeve jakne, je bila obsojencu onemogočena učinkovita obramba in s tem kršena pravica iz 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Dolžnost organov pregona in raziskovanja kaznivih dejanj, ki izhaja iz 17. člena ZKP, je bila, da navedena dokaza zavarujejo, česar pa, na škodo obsojenca, niso storili.

12. Po določbi drugega odstavka 371. člena ZKP je kršitev pravic obrambe podana, kadar sodišče med pripravo glavne obravnave ali med glavno obravnavo ali pri izdaji sodbe ni upoštevalo kakšne določbe ZKP ali jo je uporabilo nepravilno ali če je na glavni obravnavi prekršilo pravice obrambe, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Za kršitev pravic obrambe gre le v primerih, ko je do kršitve prišlo v navedenih fazah kazenskega postopka. Kršitve, ki so bile storjene v drugih fazah postopka, mora sodišče odpraviti na glavni obravnavi. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugodilo dokaznim predlogom obrambe za ogled zaseženega noža, vendar tega dokaza kasneje ni izvedlo, saj je na podlagi dopisa Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni ugotovilo, da je bil naveden predmet uničen. V primeru, ko dokaza ni mogoče izvesti, kršitev pravice do poštenega sojenja oziroma do izvedbe predlaganih dokazov ni podana, kot je pojasnilo že pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je presojalo, kakšen pomen ima nedosegljivost navedenega dokaza ter v razlogih sodbe pojasnilo, da zbrani in izvedeni dokazi ne dopuščajo dvoma v to, da je imel kritičnega dne obsojenec pri sebi prirejen nož, izdelan iz kosa stekla. Kolikor pa zagovornik navaja, da je imel nož drugačne karakteristike, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, s tem ponovno izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi.

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, delno pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Obsojenec je po podatkih, ki izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje, brez zaposlitve ter se nahaja na prestajanju zaporne kazni, zato ga je Vrhovno sodišče na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.