Jedro

Status žrtev vojnega nasilja osebam, ki so bile v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 nasilno pregnane s svojega doma, zaradi izropanja stanovanja s strani okupatorja ali njegovih sodelavcev in se niso mogle vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece, je uredila šele novela ZZVN-D (Uradni list RS, št. 43/99). Zahtevo za priznanje statusa in pravic vojnega nasilja, na podlagi te spremembe, je mogoče vložiti šele po njeni uveljavitvi 19.6.1999.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 233/98-7 z dne 10.7.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, nadalje ZUS) zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 12.6.1998. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote M. z dne 23.4.1998, s katero je ta zavrnila zahtevek tožnika za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca in delovnega deportiranca. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je tožnik v času nemške zasedbe Štajerske imel komaj 15 let in je doživljal strahote vojne oziroma okupatorja. Takoj po okupaciji, ko je izvedel, da je njegov oče v Z., je odšel k njemu in se nato zopet vrnil v M. Njihovo trgovino so zaprli, mamo odpeljali v zapor, v njihovo stanovanje se je naselila tuja družina. Tudi njega so iskali, zato je pobegnil v B. k sorodnikom. Obiskal je očeta v Z. in z njim odpotoval v M., nato pa se je vrnil v B. k sorodnikom. Ko so Nemci sorodnike izselili, se je umaknil in nastanil v K. pri M., ker pa ni imel sredstev za preživljanje je odšel v G. (Avstrija) in se zaposlil v tovarni S.D.-P. Tam je dobil poziv, da se javi na prisilno delo v S. (K.), vendar je zbežal in se nastanil na D., kasneje pa spet v G. Tam se ni počutil varnega, zato se je vrnil v M. in se 26.11.1944 zaposlil pri avtobusnem podjetju vse do 31.5.1945. Njegov oče je bil obsojen zaradi delovanja proti obstoju in varnosti nemške države, mati pa se je morala od njega ločiti. Tožnik v postopku ni predložil nobenih listinskih dokazov o tem, da bi bil sam ali njegova družina izpostavljena prisilnim ukrepom, ali, da bi bilo nad njim storjeno nasilno dejanje, zaradi katerega je bežal iz kraja v kraj. V postopku pred prvostopnim organom sta bili zaslišani dve priči, ki sta potrdili izpoved tožnika za čas med drugo svetovno vojno, vendar več kot to nista izpovedali. Sodišče prve stopnje se zato strinja s stališčem tožene stranke, da tožniku ni mogoče priznati statusa in pravic žrtve vojnega nasilja po določbah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97 in 43/99, v nadaljevanju ZZVN). Upoštevati je potrebno, da že celotno obdobje druge svetovne vojne samo po sebi predstavlja obdobje nasilja in strahu. Vendar pa ni namen določb ZZVN, da vse osebe, ki so preživele obdobje druge svetovne vojne, dobijo status žrtve vojnega nasilja. Za izpolnjevanje pogojev iz 1. in 2. člena ZZVN je potrebno v vsakem primeru posebej ugotoviti izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom, ki morajo biti dejansko podani, kar pa v obravnavanem primeru ni izkazano. Tožnik v postopku ni uspel dokazati, da je bil izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev.

Tožnik je pri sodišču prve stopnje dne 24.7.2000 vložil neobrazloženo pritožbo, ki jo je kasneje s pomočjo svojega pooblaščenca obrazložil. V pritožbi navaja, da sta leta 1941 živela z materjo v lastnem stanovanju na naslovu R. ulica, M. Zaradi neprestanega nasilja in pregona je njegov oče pobegnil na območje Hrvaške. Leta 1941 je Gestapo sprva aretiral mater, nato pa še očeta, zato je bil prepuščen sam sebi. Ko se je po aretaciji matere želel vrniti v stanovanje, je ob vstopu zagledal gospo S., ženo vodje Izpostave nemške narodne imovine, ki je premetavala in preiskovala njihovo stanovanje. Ker je bilo očitno da tudi njega išče Gestapo in da v tem stanovanju ne bo mogel več prebivati, se je odpravil k sorodnikom v B. V njihovo stanovanje so se vselili S., ki so v njem prebivali do konca vojne. Ko se je na območju B. začelo izseljevanje, se je vrnil v M. v K. in kasneje, ker ga je iskal Gestapo, odselil v G. v Avstriji, kjer si je našel zaposlitev v tovarni S.D.-P. V tej tovarni je bil zaposlen do 6.9.1943, ko bi se moral zglasiti na Uradu dela v M. zaradi vpoklica v taborišče S. (K.). Zaradi strahu je pobegnil nazaj v G., kjer je večkrat menjal bivališče in delovno mesto, da ga Gestapo ne bi izsledil. V M. se je vrnil šele leta 1944 in se dne 26.11.1944 zaposlil v avtobusnem podjetju M. V stanovanje v R. ulici v M. se je vrnil skoraj po treh letih. Stanovanje je bilo povsem izropano, poleg tega pa je okupator zaplenil še vse drugo imetje v trgovini in v delavnici. Iz navedenega je očitno, da je bil v času okupacije (od leta 1941 do leta 1945), zaradi izvajanje nasilnega dejanja in izropanja njegovega prebivališča s strani okupatorjevih sodelavcev, nasilno pregnan od doma, zato se na dom ni mogel vrniti neprekinjeno okoli 36 mesecev. Glede na to meni, da so izpolnjeni vsi pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po določbi 2. člena ZZVN.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik v pritožbi uveljavlja status žrtve vojnega nasilja na povsem drugi osnovi, kot je to uveljavljal v upravnem postopku oziroma tožbi, s katero je izpodbijal odločbo tožene stranke. V pritožbi uveljavlja status žrtve vojnega nasilja - begunca po 4. odstavku 2. člena ZZVN, kot oseba, ki je bila v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 nasilno pregnana iz svojega doma zaradi izropanja stanovanja od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj 3 mesece. Status takih žrtev vojnega nasilja pa je uredil šele Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list, št. 43/99, ZZVN-D), ki pa je začel veljati 19.6.1999. Zahtevo za priznanje statusa in pravic žrtev vojnega nasilja na podlagi te spremembe pa je mogoče vložiti šele po tem datumu.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da ni podan razlog, s katerim tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, saj uveljavlja popolnoma drugačno dejansko stanje in druge določbe materialnega prava, ki so začele veljati šele 19.6.1999. Podani tudi niso razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.