Jedro

Disciplinski postopek zoper delavca je uveden z vložitvijo zahteve upravičenega predlagatelja pri pristojnem organu, to je disciplinski komisiji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločbo disciplinske komisije in sklep komisije za pritožbe pri toženi stranki, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, zlati izplačati plačo za čas, ko ni delal. Začetek disciplinskega postopka za očitane kršitve v septembru in oktobru 2000 je zastaral, zato je disciplinska komisija smela obravnavati le kršitev z dne 9. 3. 2001. Za to kršitev pa je sodišče presodilo, da tožniku ni mogoče očitati kršitve delovne obveznosti.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskim ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča glede zastaranja začetka (uvedbe) disciplinskega postopka. Glede kršitve, storjene dne 9.3.2001 pa je navedlo, da je po ugotovitvah prvostopnega sodišča tožnik zapustil poslovne prostore ob zaključku delovnega časa, kar ne predstavlja očitane kršitve zapuščanja prostorov poslovne enote med delovnim časom. Tudi če bi sodišče štelo, da je tožnik zapustil prostore tožene stranke med delovnim časom, tako njegovo ravnanje ne pomeni hujše kršitve delovnih obveznosti, opredeljene kot uporaba delovnih sredstev delodajalca ali materiala večje vrednosti v osebno korist ali v korist tretjih oseb. Lahko bi šlo le za lažjo kršitev delovnih obveznosti, neopravičeno zapuščanje delovnega mesta med delovnim časom, ali hujšo kršitev, opravljanje privatnega dela med delovnim časom, za katero se ne more izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni upoštevalo določbe drugega odstavka 350. člena ZPP in ni odgovorilo na pretežni del pritožbenih navedb tožene stranke. Zato ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče druge stopnje sodbe prvostopnega sodišča ni preizkušalo glede zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in ker v izpodbijani sodbi ni zapisano, da je opravilo preizkus po uradni dolžnosti, je mogoče sklepati, da takega preizkusa ni opravilo. Tožena stranka je v pritožbi uveljavljala absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker prvostopno sodišče v sodbo ni povzelo izpovedb tožnika in priče, zaradi česar v sodbi neobstoječe dokazne ocene izpovedi ni mogoče preizkusiti. Na pritožbene navedbe v tej zvezi sodišče druge stopnje ni odgovorilo. Obe sodišči sta tudi zmotno uporabili materialno pravo o zastaranju uvedbe in vodenja disciplinskega postopka, sodišče druge stopnje pa tudi pri presoji, da pri kršitvi dne 9. 3. 2001 ne gre za hujšo kršitev delovnih obveznosti. ZTPDR določa le zastaralne roke, ne ureja pa drugih vprašanj, povezanih z zastaranjem, zlasti ne glede teka in pretrganja zastaranja. V tem delu bi bilo treba uporabiti določbe Kazenskega zakonika. Tožena stranka ponavlja tudi ugovor o že razsojeni stvari v tistem delu, ko naj bi sodišče tožniku priznalo tudi zahtevke, o katerih je bilo že pravnomočno razsojeno z zavrnitvijo zahtevka za razveljavitev suspenza.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Ni res, da sodišče druge stopnje ni opravilo preizkusa prvostopne sodbe v tistem delu, ko mora na podlagi drugega odstavka 350. člena to storiti po uradni dolžnosti. Na strani 3 izpodbijane sodbe je to tudi izrecno zapisano. Sodišče druge stopnje je odgovorilo tudi na vse bistvene pritožbene navedbe. Kolikor pa se tožena stranka z dokazno oceno ne strinja, pomeni to uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Za odločitev glede očitane kršitve dne 9. 3. 2001 so bistvene samo tiste dejanske okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, kdaj je tožnik tega dne odšel z delovnega mesta, posredno tudi kam in s kakšnim namenom. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče nato lahko presodilo tudi, ali je tožnik res storil kršitev delovnih obveznosti, ki mu je bila očitana v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka ali pa je šlo morda za kakšno drugo kršitev. Tudi ob morebitni spremembi pravne kvalifikacije storjene kršitve je moralo sodišče presoditi o zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Zastaranje v disciplinskih zadevah je inštitut, ki zagotavlja pravno varnost s tem, da preprečuje uvedbo in vodenje postopka ter izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa po preteku v zakonu določenega roka. Disciplinski organi, pa tudi sodišča, so dolžni po uradni dolžnosti paziti na morebiten potek zastaralnih rokov. Posledice izteka zastaralnih rokov za uvedbo in vodenje postopka so v tem, da po izteku roka ugasne pravica zahtevati ugotovitev delavčeve odgovornosti za kršitev obveznosti. Iz zastaranega postopka zato delavec ne more trpeti nobenih pravnih posledic.

Disciplinski postopek zoper delavca je uveden z vložitvijo zahteve upravičenega predlagatelja pri pristojnem organu, to je disciplinski komisiji. Po določbi prvega odstavka 67. člena ZTPDR je začetek disciplinskega postopka zastaral v treh mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev delovne obveznosti in storilca oziroma v šestih mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil disciplinski postopek zoper tožnika začet z vložitvijo zahteve za uvedbo disciplinskega postopka dne 24. 4. 2001, ki je bila kasneje spremenjena in razširjena. To pomeni, da je zastaral začetek disciplinskega postopka za vse kršitve, storjene pred 24. 10. 2000 (15. in 28. 9. ter 6. 10. 2000). Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na ureditev zastaranja v Kazenskem zakoniku. Res so tudi disciplinske sankcije kaznovalne, toda urejene so v delovno pravnih predpisih. ZTPDR ne določa primerov pretrganja zastaranja, ZDR (1990) pa v 93. členu določa le, da zastaralni rok za vodenje (ne pa tudi za uvedbo) disciplinskega postopka ne teče v času postopka pred pristojnim sodiščem. Odločitev obeh sodišč o zastaranju uvedbe disciplinskega postopka je tako pravilna, zato tudi revizijskih navedb, ki se nanašajo na zastarane kršitve, ni mogoče upoštevati. Disciplinska komisija je tožnika spoznala za odgovornega hujše kršitve delovnih obveznosti po 18. točki 90. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti bank in hranilnic Republike Slovenije v zvezi z 38. točko 65. člena Pravilnika o delovnih razmerjih ter disciplinski odgovornosti. Kot je ugotovilo že sodišče druge stopnje, je določba Pravilnika le norma, ki napotuje na hujše kršitve delovnih obveznosti, določene (tudi) v kolektivni pogodbi. Navedena določba kolektivne pogodbe pa kot hujšo kršitev delovnih obveznosti predpisuje uporabo delovnih sredstev delodajalca ali materiala večje vrednosti v osebno korist ali v korist tretjih oseb. Vendar zoper tožnika ni bil uveden disciplinski postopek zato, ker je dne 9.3.2001 storil kaj takega. Tožnik naj bi tega dne med delovnim časom zapustil prostore poslovne enote banke in med delovnim časom opravljal privatno delo. Tožena stranka je prvotno zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka sama modificirala v opisu očitanega dejanja, storjenega dne 9. 3. 2001, ob tem pa je pravna kvalifikacija te kršitve tudi še v izreku disciplinskih odločitev ostala enaka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dne 9. 3. 2001 zapustil prostore tožene stranke okrog 14 ure, ko so tudi sicer zaposleni že odhajali domov, ob upoštevanju mesečne izravnave delovnega časa pri toženi stranki ter dejstva, da je šlo za petek in da tožnik pri toženi stranki ni imel konkretnih zadolžitev. Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja sta obe sodišči napravili pravilen sklep, da tožnik ni storil kršitve delovne obveznosti, za katero je bil uveden disciplinski postopek in za katero mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. V ravnanje tožnika bi sodišče sicer lahko našlo znake drugih kršitev (tudi tistih, ki jih navaja izpodbijana sodba). Vendar podlage za tako spremembo v ugotovljenem dejanskem stanju ni. Ugotovitev, da je tožnik 9. 3. 2001 predčasno odšel z dela (okrog 14 ure, da bi se potem vrnil na delo, sodišče ni ugotovilo), pomeni lažjo kršitev delovnih obveznosti po 1. točki 64. člena Pravilnika. V tem primeru mu opravljanja privatnega dela po odhodu z dela ni več mogoče očitati kot kršitve delovne obveznosti, storjene v delovnem času (12. točka 90. člena Kolektivne pogodbe). Tožena stranka nekorektno očita sodišču druge stopnje, da o ugovoru pravnomočno razsojene stvari ni reklo ničesar. Če bi pooblaščenec izpodbijano sodbo pazljiveje prebral, bi na šesti strani obrazložitve našel dovolj obsežen in prepričljiv odgovor na te pritožbene navedbe. Revizijsko sodišče se z razlogi izpodbijane sodbe v tem delu strinja in le še dodaja: Po določbah ZTPDR in ZDR (1990) je bilo mogoče samostojno sodno varstvo zoper odločitve o odstranitvi delavca z dela (suspenzu). V tem postopku se je ugotavljalo le, ali so izpolnjeni (formalni) pogoji za suspenz. Če so bili, je to pomenilo tudi, da je delavec prejemal za čas suspenza nadomestilo plače, v višini 50% svoje plače. Zakonito izrečen suspenz je torej imel za posledico zavrnitev zahtevka za plačilo razlike do polne plače za čas suspenza. To pa ne pomeni, da delavec ne bi mogel kasneje uveljavljati takega plačila. Suspenz in njegove posledice so namreč vezane na končno odločitev v disciplinskem postopku, zaradi katerega oziroma v zvezi s katerim je bil delavec v suspenzu. Po določbi 98. člena ZDR (1990) ima delavec pravico do razlike do polne plače tudi v primeru, ko je delavec s pravnomočno odločbo oproščen. V obravnavani zadevi je sodišče tožnika oprostilo odgovornosti za očitano kršitev: disciplinske odločitve tožene stranke je razveljavilo zato, ker tožniku ni mogoče očitati kršitve delovnih obveznosti dne 9. 3. 2001. Ker je glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).